Ko sem s precej veliko težavo naposled le odmislil raven te onomatopoetske "kritike" in za trenutek pozabil na svoje osebno mnenje, da se po kolegih ne bruha v javnosti, mi še vedno ni bilo povsem jasno, kaj je bil namen avtorice prispevka in njenih šefov, da so v predstavitveno naravnan prispevek sploh vključili še drugo oziroma drugačno "mnenje". Prispevki o premierah so namreč praviloma zgolj informativni, do ustvarjalcev prijazni in še zdaleč niso namenjeni kritiki predstavljenega dela. Ne pozitivni ne negativni. V civiliziranem svetu velja celo nepisano pravilo, da lahko mediji prve kritike objavijo šele nekaj dni po premieri.
Sicer bi lahko v dotičnem primeru posumil, da gre zgolj za hud diletantizem, a vse skupaj na žalost ni delovalo tako nedolžno. Prispevek pač ni šel v živo, marveč je avtorica vso zadevo prespala, morda celo premislila, najverjetneje tudi komu pokazala in se naposled še odločila, da se podpiše pod nekaj, kar je gledalcem sporočalo le to, da se je v kinu pojavil nov slovenski film, ki pa naj ga niti slučajno ne gredo gledat. Glede na to, da avtorica ni izkoristila legitimne možnosti za izražanje lastnega negativnega mnenja in premiere filma, ki se ji ni zdel vreden ogleda, preprosto prezrla, je njeno delo nedvoumno namigovalo na to, da gre za načrtno medijsko sesuvanje nekega avtorja oziroma filmskega projekta v celoti.
Takrat sem se sicer tolažil, da gre zgolj za osamljen primer, a pred dnevi sem nekaj skrb vzbujajoče sorodnega zaznal tudi na kulturnih straneh Dnevnika, kjer so v članku o motovunskem filmskem festivalu z naslovom "Slovenka? Tipičen hrvaški film" v usta neimenovane novinarke položili naslednje besede: "Slovenka? Pa to je tipičen hrvaški film! Molk, nič se ne zgodi, tipični dolgi kadri prižiganja cigarete ali vlivanja vode v kozarec in režiser, ki misli, da je novi Tarkovski - isto kot na Hrvaškem!"
Za nepoučene naj povem, da je bila letos Slovenija v Motovunu država partnerica in da se je tam odvilo več retrospektiv slovenskega filma (retrospektiva celovečernih filmov zadnjih desetih let, retrospektiva filmov Karpa Godine in retrospektiva sodobnega dokumentarnega in kratkega filma), s čimer je Motovunski filmski festival bržkone omogočil največjo promocijo naše sedme umetnosti zunaj domovine. A ob vsem tem se je poročevalkama zdelo najpomembneje bralcem sporočiti, da Damjan Kozole misli, da je novi Tarkovski. Če ob tem vemo, da so negativno strokovno kritiko njegovega zadnjega filma na Dnevnikovih kulturnih straneh spisali že ob lanskoletni premieri, je zdajšnje opominjanje bralcev na pomanjkljivosti Slovenke z vpeljavo neke hrvaške "anonimke" še toliko bolj neprimerno. Če se vzdržim hujših izrazov.
Avtoricama članka se je verjetno izmuznilo dejstvo, da pri vsem skupaj ne gre zgolj za obračun s Kozoletom, marveč je njun članek neizogibno tudi nemajhen atentat na vse, kar pojmujemo pod pojmom slovenski film. S tem ko se jima je zazdelo namesto hvalevrednih podatkov, da je bil Karpo Godina letos predsednik motovunske žirije in da si je tamkajšnje občinstvo na lastno željo dvakrat ogledalo film Trst je naš Žige Virca, nujneje izpostaviti neko negativno kritiko enega od številnih slovenskih filmov na festivalu, sta namreč uspešno zasenčili vse za naš film pozitivne plati festivala. S tem aktom sta pač bralcem poslali nedvoumno sporočilo o vseh naših predstavnikih v Motovunu in "negledljiva" Slovenka je pri priči postala sinonim za slovenski film, sleherni slovenski režiser pa je po novem prepričan, da je Andrej Tarkovski.
Da bi bila zgodba popolna, je bil že naslednji dan na istih straneh objavljen intervju z romunskim režiserjem Razvanom Radulescujem, v katerem je debata nanesla tudi na Slovenko. Tako smo lahko še drugi dan zapored brali negativno mnenje nekega tujca o Kozoletovem filmu, tokrat sicer argumentirano in podpisano, a zopet, sploh glede na večno pomanjkanje časopisnega prostora za kulturne vsebine, vsaj nepotrebno.
Meni osebno se je namreč pri vsem skupaj zgolj zastavilo vprašanje, kakšno korist imamo od tega, če se bodo ljudje ob prebiranju tovrstnih "kritik" le prepričali, da je Slovenka slab film, Damjan Kozole pa slab režiser. Bodo vsi ozaljšani od tega spoznanja jutri veselo drli gledat druge slovenske filme, samo zato, ker jih ni režiral Kozole? Bodo, z drugimi besedami, od Kozoleta prebežali k Igorju Šterku ali Janezu Lapajnetu? Ali pa se bodo zgolj razbežali?
Vsem, ki delujemo na področju slovenske kulture, bi nam končno moralo postati jasno, da ne gre zgolj za Damjana Kozoleta in njegov film, marveč za skrb vzbujajočo manifestacijo vsesplošnega negativizma, ki iz dneva v dan vse bolj prevladuje med ustvarjalci, kulturnimi delavci in medijskimi spremljevalci kulturnih dogodkov pri nas in se od tod seveda nezadržno širi med ljudi.
In ko bodo ti jutri ostali doma in pustili naše filme, da se vrtijo pred praznimi dvoranami, se bomo lahko le še enkrat več spraševali, zakaj slovenskega filma nihče ne mara.
