To še posebno velja za nogometaše, ki so bili v zadnjih letih brez štadiona, na katerem bi lahko igrali tekme na evropski ravni. Ljubljanski nogomet se je tako razvijal brez primernega doma. V zgodovinskem pogledu naj bi Stožice pomenile točko preloma. Ogromno Ljubljanice je preteklo, preden se je uresničila velika želja nogometnim zaljubljencem, ki simbolno pomeni vrhunec nogometnih udejstvovanj in prizadevanj številnih generacij. Želja po teku za nogometno žogo, navijanju za svojo ekipo, napredku igre in merjenju s tekmeci iz drugih držav sega v začetek 20. stoletja.

Mladeniči, ki so nogometno žogo prinesli s Češke, si niso mislili, da bodo njihovi nasledniki nekoč igrali pred 16.000 gledalci na udobnih sedežih. Prvi zametki kluba v Ljubljani, v katerem so bili nogometaši nemškega porekla, sicer segajo v leto 1900, a je hitro zamrl. Leta 1908 so Slovenci ustanovili dijaški klub Hermes, iz katerega se je maja leta 1911 razvil prvi slovenski nogometni klub Ilirija. "Ilirijo so ustanovili ljubljanski meščani. Nekateri med njimi so študirali v Pragi, kjer so se spoznali z nogometom. Praška Slavija je bila tedaj prvi slovanski klub. Pred Ilirijo je bil dijaški klub Hermes, ki je deloval pod jurisdikcijo prosvetnega ministrstva. Podoben klub je bil v Gorici Jugoslavija. Nemci naj bi imeli že leta 1900 klub, ki se je imenoval Laibacher sports verein, torej Ljubljanski športni klub. Kasneje so ljubljanski Slovenci ustanovili klub z istim imenom v slovenščini. Nemški klub naj bi nehal delovati že leta 1909, zato je vprašanje, koliko nasledstva nemškega nogometa je v Ljubljani. Borut Batagelj je pisal, da so imeli igrišče in igrali, a ne kaj preveč vztrajno. Tako da se nogomet v Ljubljani začne razvijati z Ilirijo po letu 1911," je pogovor o nogometnih koreninah začel športni zgodovinar in nekdanji hokejist Tomaž Pavlin.

V Ljubljani je bilo vseskozi nekaj športnih centrov, ki so se skozi zgodovino spreminjali. Nekateri klubi so se selili, drugi izginjali, tretji so se rojevali v skladu z infrastrukturnimi možnostmi. "Med svetovnima vojnama sta imela največja tekmeca Ilirija (na območju Tivolija) in Primorje (za Bežigradom, kjer danes nasproti Plečnikovega štadiona stoji bencinska črpalka) nogometno igrišče z atletskim tekališčem. Bila sta boljša in večja od ostalih. Tretji športni kompleks je nastajal v Spodnji Šiški, kjer je imel dom Hermes oziroma današnji ŽAK Ljubljana. Četrti zametek športnega parka je bil na Trnovem. Gradil ga je športni klub Jadran, a se po drugi svetovni vojni ni nadaljeval." Po vojni je v skladu z novimi političnimi in družbenimi razmerami tudi šport v Ljubljani doživel nekaj korenitih sprememb, a so se klubi rojevali, kjer so njihovi predhodniki pred drugo svetovno vojno ugasnili ali začasno prenehali delovati: "Športno življenje se je nadaljevalo na torišču predvojnih objektov. To zlasti velja za igrišča pod Cekinovim gradom, torej bazen Ilirije, Hermes, ki se je nadaljeval kot Železničar in ŽAK Ljubljana, medtem ko je bilo Primorje z vdorom Italijanov razpuščeno, igrišče pa ne obnovljeno. So pa igrišče zgradili na Plečnikovem štadionu. Tja se je naselil Odred, zato je bil to dom Olimpije, ki je nadaljevanje Odreda. Kasneje so dodali zgornješišensko Ilirijo. Ta je bila ustanovljena na začetku petdesetih let. Mogoče so se malo zgledovali po stari Iliriji, ampak ne moremo reči, da je to isto. Prav tako Olimpija ni naslednica stare Ilirije. V centru so športno življenje reševali v okviru Tivolija. Na jugu so imeli objekte na Svobodi na Viču, deloma tudi na Galjevici, kjer je bil Krim. Glavna novost je bil Slovan, ki je bil vedno nomad. Selil se je po vzhodu Ljubljane. Po drugi vojni se je naselil na igrišču ob Kodeljevemu gradu, kjer se je ustalil."

Ljubljanski nogometaši in ostali športniki so po dolgih letih v Stožicah dobili novo središče, ki bo stičišče vseh naštetih klubov in tudi drugih, ustanovljenih kasneje. Toda Pavlin meni, da štadion in dvorana nista zagotovilo za razvoj. Potrebno bo poskrbeti za objektoma primerno vsebino. "Dvorana bo nedvomno poskrbela za nagel razvoj športa, medtem ko je vprašanje, če otvoritev nogometnega štadion pomeni prelomni dogodek. V redu je, da smo dobili nov štadion, a smo uničili Plečnikovo dediščino, medtem ko dvorana rešuje dva do tri športne," je pojasnil nekdanji jugoslovanski hokejski reprezentant, ki je v skrbeh zaradi klavrnega stanja pri košarkarjih in nogometaših Olimpije: "Žal sta štadion in dvorana prišla z zamudo. Temu primerno je stanje košarke in nogometa slabo. Štadion je bil dostikrat odraz kluba. Če je bil klub uspešen, je sledil štadion, ki je nekaj pomenil za razvoj. Če bo Olimpija močna in če bomo imeli nekoč močno regionalno ligo, bo dobro, da smo naredili tak štadion. Podoben problem je pri košarki."