Sodišča že od marca 2006 rešujejo vprašanje, ali je bilo imenovanje Guzeja za direktorja sploh zakonito. Glede na to, da je prvi del zdaj ponovljenega postopka trajal tri leta, utegne biti čakanje na odgovor dolgotrajno.

Ali bo odgovor smiseln, se je trenutno nesmiselno spraševati. Obenem po koncu Guzejevih sodnih postopkov zoper imenovanje Fillija teče še en sodni postopek, in tudi ta bo skoraj zagotovo trajal dlje, kot bo trajal Fillijev mandat. Parlament bo že v prihodnjih mesecih, če ne bo ponovno razpisan referendum, sprejel novi zakon o RTV, ki bo direktorsko genezo pognal na novo.

Opisani lok med običajnostjo bizarnih nevarnih razmerij in zakonodajno politiko na najvišji ravni ni naključen. RTV je resda, teoretično, naša najbolj prestižna medijska organizacija, ki naj bi se s svojim posebnim poslanstvom vzpenjala tudi nad banalnost medijskega vsakdana, vendar je hkrati svet v malem - v vseh svojih zgodovinskih, političnih, ekonomskih in človeških dimenzijah ter anomalijah.

Naš sogovornik se v skoraj dveh urah pogovora z zgornjim delom telesa - v iskanju trdnejše opore - pravzaprav ni oddaljil od roba mize. Pogovor, četudi brez težkih besed, je bil težak. K obstoju RTV servisa v Sloveniji prispevajo tako rekoč vsi njeni prebivalci. Na tej nevralgični točki se poraja večno vprašanje, kako vsej tej državi - in Državi - ustreči z ustreznim programom. Najbolj preprosto vprašanje, zakaj je sploh sprejel funkcijo generalnega direktorja RTVS, je bilo za Fillija v resnici najtežje. V drugem tednu delovanja ga je lahko razrešil zgolj s forsiranjem teoretičnega optimizma.

Gospod Filli, funkcijo generalnega direktorja ste prevzeli po nenavadnem obdobju začasnega vodenja in nenadnih menjav. V tem času je začasno vodstvo sprejelo nekaj odločitev in podpisalo nekaj pogodb. Se boste najprej lotili revidiranja?

Najprej moram podrobno ugotoviti, kaj se je v tem obdobju dogajalo. V prihodnjih dneh bova z Antonom Guzejem (bivšim generalnim direktorjem, op.p.) pregledala njegove posle iz zadnjega obdobja. Imel je sicer vso legitimiteto, da je vodil zadeve, zato ni potrebno ponovno podpisovanje dokumentov iz tega časa.

Če je Guzej vodil zavod štiri leta, ga je lahko tudi ta dva meseca. Res pa je, da moramo pregledati nekatere sklenjene pogodbe in ugotoviti, ali jih kot javni zavod sploh lahko izpolnimo. Spoštovati moramo namreč zakone. Eden takšnih projektov je oddaja Kolo sreče (za jesen načrtovana marketinška oddaja, op.p.). Trženje oziroma prikazovanje izdelkov v oddajah po zakonu o RTVS ni dovoljeno, kar pa ta oddaja predvideva. Na naše presenečenje tudi predlog novega zakona tega RTVS ne bo dovoljeval. Nimamo torej zakonske osnove zanjo. V primeru odpovedi pogodb pa bo za RTVS nastala škoda. Ugotoviti moramo, kolikšna bo in kako jo lahko kar najbolj omejimo.

Drugi tak očiten primer so pogodbe za oddajo Pogledi Slovenije, ki pa se mi ne zdijo sporne. V teh dneh so mi predstavili njen koncept. Vodil jo bo Uroš Slak in pričakujem jo z dobrim občutkom. To bo pozitiven projekt za TVS - ob zagotovilih, da ne gre izključno za kopiranje nekdanje bolj znane in uspešne oddaje na drugi televiziji.

Imate v mislih samo oddajo Trenja ali Slakov način vodenja?

Oboje, tako koncept kot način vodenja. Pričakujem, da bo prilagojena poslanstvu, ki ga ima nacionalna RTV, in da ne bo izključno namenjena prikazovanju problemov na bolj ali manj pompozen način. V probleme se bodo morali spuščati z objektivnostjo, z distanco, da bodo znali prikazati to, kar je cilj oddaje: življenje v Sloveniji, problemi in možnosti za njihovo reševanje z različnih zornih kotov. Ukvarjamo pa se še z nekaterimi internimi zadevami, kot na primer s pogodbama z Urošem Slakom in Bojanom Travnom, o katerih se veliko govori in piše po medijih. Pregledali ju bomo in če bomo našli anomalije, sem prepričan, da nam jih bo uspelo skupaj odpraviti.

Govorite o pregledovanju pogodb za nazaj. Lahko, prosim, razložite, kako je prišlo do vašega podpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi iz leta 2008? Tedaj ste bili Guzejev pomočnik, celotno tedanje vodstvo RTV pa si je z enakimi aneksi pripisalo posebne ugodnosti ob prekinitvi mandata. Svoj podpis ste kasneje predstavili kot napako. Kako se je to lahko zgodilo?

Tako, da smo člani vodstva dobili v podpis anekse, ki so bili vezani na nekatere člene pogodbe o zaposlitvi. Takrat sem aneks prebral in videl, da povečuje pravice v primeru odpovedi. Zdelo se mi je razkošno, vendar tega nisem jemal kot pretiran nadstandard, saj nisem poznal tovrstnih pravil v poslovnem svetu. Ko sem podpisal pogodbo ob prihodu iz regionalnega centra Koper v Ljubljano, se zanjo nisem pogajal. Niti za plačo niti za ugodnosti in druge parametre v pogodbi. Prišel sem kot zaposleni RTVS, ki napreduje na novo delovno mesto. Edina moja zahteva v zvezi s pogodbo in ugodnostmi je bila, da me morajo po poteku mandata ponovno zaposliti na delovnem mestu, ki bo v regionalnem centru v Kopru. Nisem pa zahteval bonitet. Aneks sem podpisal, ne da bi se poglabljal v vsebino. Temu se lahko reče tudi lahkomiselnost. Ko pa je bilo vse skupaj objavljeno v časopisju (vsebino Guzejevega aneksa je letos objavilo Delo, op.p.), sem postal pozoren. Medtem sem tudi malce poizvedel in izvedel, da mi ta določila ne pripadajo. Takoj sem poklical v našo kadrovsko službo in jim povedal, da želim od njih odstopiti. Temu pravim napaka ali lahkomiselnost. Tega ne skrivam.

Za koliko razredov se vam je dvignil plačilni razred po prevzemu mesta generalnega direktorja?

Pomočniki smo sistematizirani v petinpetdesetem plačilnem razredu, generalni direktor pa v šestdesetem. Danes pa še nimam pogodbe za generalnega direktorja, tako da ne vem, kakšne ugodnosti bom imel. V pogovorih s predsednikom programskega sveta tega nisem nikoli izpostavil kot prioriteto.

Zakaj ste sprejeli funkcijo generalnega direktorja RTVS? Kot vemo, je bila ta funkcija od vselej zelo kontroverzna, polnila je časopisne članke. Kakšne namene imate?

Že doslej, tudi skozi delo v regionalnem centru v Kopru, sem od blizu spoznaval probleme, s katerimi se sooča RTVS. Večkrat sem dajal predloge za rešitev težav. Ugotovil sem, da se da ta javni zavod voditi na korekten in učinkovit način. Hiša ima ogromno ustvarjalcev, ima velike tehnične zmogljivosti, ima dobre delavce in sodelavce, do neke mere zagotovljena finančna sredstva… Skratka, pogoji so res zelo dobri in z dolgoročno zastavljenimi cilji ter z dobro komunikacijo med ljudmi se da v naši ustanovi delati dobre programske in multimedijske vsebine. Velikokrat smo se znašli v težavah, ki pa jih nismo reševali, tudi zaradi medsebojnih nestrinjanj ali zaradi tretjih interesov. Dobil sem občutek, da če ti uspe priti na takšno delovno mesto in zagotoviti samostojnost delovanja brez zunanjih vplivov, se da realizirati programsko-tehnološki razvoj v koraku s časom.

Na kaj ste merili s tretjimi interesi oziroma z zunanjimi vplivi? Pravite, da je mogoče delovati brez njih. Ali v to res verjamete?

Če ne bi verjel, ne bi kandidiral. Res pa je, da sem po naravi optimist, kar je lahko tudi slabost. Doslej ni name še nihče poskušal vplivati. Če bi se to začelo dogajati, bi razmislil o svojem položaju. Na to mesto nisem kandidiral, ker bi si to želel predvsem zaradi osebne kariere in z željo, da bi se čim več pojavljal v javnosti. Celo nasprotno, v določenih situacijah sem morda neroden in se raje ne bi izpostavljal pred javnostjo. Razmere lajša dejstvo, da bo moj mandat najverjetneje nekoliko krajši, saj bom generalni direktor le do imenovanja uprave po novem zakonu o RTVS. Deloval bom v nekakšnem prehodnem obdobju, v katerem bom morda ugotovil, da kljub dobri volji in drugačnemu pristopu zadev ne morem spremeniti. Če ne bom delal tako dobro, kot menim, da bi moral, ne bom silil v nov mandat. Moj sedanji cilj je zbrati dobro notranjo ekipo in poskušati zapeljati stvari po drugačnih principih, transparentno, brez zakulisnih zgodb, z odprtimi kartami na mizi.

Pravite, da se da avtonomno voditi to hišo na nekoliko bolj tehničen način. Kot sodelavec ožjega vodstva pa ste verjetno videli, kakšne zakulisne igre, kot jim pravite, so potekale v ozadju doslej. Javnost predvideva, da jih je poganjala politika. Kako razumete odnos med politiko in RTVS?

Ne gre zgolj za politične interese. Obstajajo še interesi z drugih področij, ki vidijo v RTVS možnost za ekonomske dobičke. Za RTVS so zelo značilni vrtički, kjer se gojijo določene vsebine, na katere vplivajo politika in drugi lobiji, tudi oglaševalci. Tudi zato določeni družbeni segmenti do RTVS nimajo dostopa. Govorim torej o transparentnosti, recimo o tem, da se v programu pojavljajo določeni avtorji, glasba ali vsebina, drugi pa ne pridejo zraven. Odpreti se moramo idejam in vsem akterjem kulturnega, političnega, ekonomskega in drugega življenja ter dati vsem možnost, da se borijo za svoj kotiček na nacionalki. Merilo bo kakovost idej in atraktivnost projektov, da jih bo kdo res gledal.

Tudi glede gledanosti imam stališča, ki so dostikrat požela ogorčenje, a menim, da so na mestu. Vedno pravim, da je gledanost pomemben podatek za vsako oddajo, vendar se moramo zavedeti, da gre za relativno gledanost. Če je določena oddaja namenjena določeni ciljni publiki in niti pri njej ne doseže gledanosti, potem je z oddajo nekaj narobe. Zavedam se, da oddaja z zahtevnejšo vsebino ne more dosegati širokih množic. Vendar oddaj ne delamo zaradi avtorjev, ki jih pripravljajo, ampak zaradi gledalcev, ki jih morajo sprejeti.

Kar se tiče vpliva politike: ta ustanova bo samostojna, ko ne bo treba vlade ali parlamenta zaprositi za soglasje za nič, pa naj bo to plačni sistem, upravljanje nepremičnin ali dvig prispevka. To naj bi nam tudi omogočil novi zakon. Potrebujemo ekonomsko in upravljavsko avtonomijo, s svetom, ki skrbi za ustanoviteljske pravice in pravice naših odjemalcev, ter z upravo, ki strateško vodi zadeve. Politika pri tem ne sme imeti vpliva na programsko zasnovo oziroma na to, da bi izkoriščali našo organizacijo za promocijo ene ali druge politične strani. Razumljivo pa je, da bo politika krojila naše delo v tistem delu, da bomo o politiki poročali, jo analizirali in komentirali.

Omenili ste, da ste bili v preteklosti lahkomiselni. Se bojite, da bi vas politika instrumentalizirala?

Lahkomiseln sem bil predvsem, ko je šlo za moje pravice. Nisem pa takšen na splošno. Ne mislim, da bi lahko postal lutka v rokah politike. Pomembno vprašanje je, kako nekdo postane instrument politike in kaj to pomeni. Verjetno to, da od politike dobi navodila, kako mora delovati. Jaz jih nisem, pa so me vseeno podprli.

Na kakšen način?

Programski svet daje vtis, da je ta trenutek spolitiziran. Zanimivo je sicer, da sem o podpori poslušal z različnih političnih koncev, neposrednih kontaktov pa v tem smislu nisem imel. Pred imenovanjem mi ni nihče povedal, kaj od mene pričakuje. Imel sem vso svobodo, da napišem svoj program dela in ga predstavim.

Mislite, da je politika skušala leta 2006 Antonu Guzeju vnaprej povedati, kaj od njega pričakuje? Nama se zdi, da ne in da je bil izbran zelo premišljeno. Menite, da je vajin izhodiščni položaj primerljiv?

Ne vem, kaj natančno so od Antona Guzeja pričakovali. Izbrali so ekonomista, ker so verjetno pričakovali finančno sanacijo in nadzor nad poslovanjem. Generalni direktor v političnem smislu morda tudi ni dovolj zanimiva funkcija. Drugi direktorji so bolj zanimivi in politični vpliv se bije na njihovih plečih. Prvi preizkus tega bo zelo kmalu, saj sem objavil razpis za mesti direktorja radia in televizije. Pokazalo se bo, ali bom imel svobodo pri imenovanju. Če bodo rušili moje odločitve, bo očitno, da je tukaj nekaj narobe. Potem bom tudi razmislil o tem, ali se še splača vztrajati. Vsekakor moja ideja o vodenju RTVS izhaja iz strokovnosti, postaviti želim programske, tehnološke in kadrovske cilje. Poskrbeti je treba, da se ugled zavoda dvigne in da se poveča zadovoljstvo naših odjemalcev. To lahko ustvarim z ljudmi, ki tega ne bodo počeli zaradi političnih in drugih interesov. Če mi to ne bo omogočeno, bodo morali najti drugega človeka.

Ali ste že oblikovali ožji krog kandidatov? Koga bi radi videli na direktorskih položajih radia oziroma televizije?

Nekaj imen imam sicer v mislih. Nekatera so se že pojavljala tudi v medijih. Vendar je razpis resnično odprt in izbira ni narejena vnaprej. Od kandidatov pričakujem, da bo njihova vizija skladna s tem, kar sem napisal v svojem programu. Pričakujem, da bodo pripravljeni na uvajanje sprememb, da se bodo soočili s prevetritvijo programskih vsebin, da bo treba nekatere stvari tudi ukiniti in delovati racionalno, brez razkošja.

Preverjava namige: se lahko zgodi, da Miša Molk prevzame direktorsko mesto Televizije Slovenija?

Lahko se zgodi, da se na tem mestu pojavi kdorkoli. Z nikomer nisem dogovorjen. Najbolj me je strah, da potencialni kandidati ne bi kandidirali, ker bi mislili, da je že vse dogovorjeno. Če ne bo možnosti izbire, se lahko zgodi, da ne bo izbran pravi ali dober kandidat.

Pravite, da so pogoji za delovanje RTVS dobri. Guzej je na eni od zadnjih programskih sej dejal, da za prihodnje leto manjka od osem do deset milijonov evrov. Je to res?

Po prvih ocenah je bilo predvideno, da bo za prihodnje leto res manj prihodkov kot letos, predvsem zaradi manjšega števila športnih dogodkov, ki so letos RTVS prinesli veliko denarja. Če gledamo v absolutnem smislu, je denarja sicer vedno premalo. Tudi če bi ga imeli dvakrat več. Nikoli namreč ne izhajamo iz tega, da imamo določena sredstva in da jih moramo optimalno porabiti. Če pa vzamemo za izhodišče, da moramo z danim denarjem čim več narediti, potem imamo dobre pogoje za delo in lahko uspešno poslujemo. Ob upoštevanju vseh želja, ki jih imajo ustvarjalci, denarja ne bi bilo nikoli dovolj. RTVS ima zelo razvejano dejavnost, ki veliko stane. Nismo pa v istem položaju kot drugi mediji na trgu, ki morajo ves denar zaslužiti vsak dan sproti. To pomeni, da imamo z RTV-prispevkom zagotovljenih kar nekaj finančnih sredstev, ki nam omogočajo stabilnost poslovanja. Zato pravim, da imamo relativno dobre pogoje za delovanje.

V kaj boste v vašem mandatu najprej investirali? V preobrazbo informativnega programa in v novi "novičarski center" na ulici Komenskega?

S tehnološkega vidika investiramo v digitalno omrežje in pospešeno uvajamo televizijo visoke ločljivosti. Gradnjo "news centra" načrtujemo, da bi hkrati z ustanovitvijo posebne producentske enote informativne programe in multimedijski center združili pod eno streho. Žal ima RTV te nepremičnine zaenkrat zgolj v upravljanju, ne pa tudi v lasti, zato so nam že dvakrat zavrnili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Praviloma bi ga moralo pridobiti ministrstvo za kulturo, ki pa ni investitor, zato smo se znašli v pravni luknji, iz katere se še ne znamo izvleči, četudi sta nam ministrstvi za kulturo in za javno upravo pripravljeni pomagati pri iskanju ustrezne rešitve.

Če rešitve ne bo, bomo počakali na novi zakon o RTVS, ki predvideva, da se nepremičnine, ki so zdaj v lasti Republike Slovenije, prenesejo na RTV SLO. Potem bomo lahko začeli gradnjo in po optimističnem scenariju bi bila stavba postavljena pred koncem leta 2011. Prenova informativnih programov je sicer eden najpomembnejših projektov. V začetku prihodnjega leta bomo odjemalcem ponudili informativne oddaje z novim pristopom.

Kaj lahko pričakujejo odjemalci od digitalizacije? Družbeni teoretiki govorijo o novih tehnoloških možnostih, ki bodo omogočile interaktivno in bolj demokratično komuniciranje.

RTV Slovenija je začela digitalno oddajniško omrežje graditi leta 2006 in do konca leta bomo z njim "pokrili" petindevetdeset odstotkov slovenskih gospodinjstev. S tem bomo pripravljeni na izklapljanje analognih oddajnikov, bojim pa se, da država in gledalci na ta korak ne bodo pripravljeni. Manjka strategija načina izklopa. Odprto ostaja vprašanje, kaj se bo zgodilo z manjšimi televizijskimi postajami, ki bodo morale ravno tako ugašati analogne oddajnike, vendar se bodo težko povezovale v digitalne multiplekse, ker vsaka od njih oddaja zgolj na omejenem območju.

Najbolj zahtevno pa je vprašanje, ali so gledalci obveščeni o prehodu na digitalno oddajanje in ali so trgovci, ki prodajajo digitalne sprejemnike, pripravljeni na morebitni naval kupcev. Osebno mislim, da prednovoletni čas za preklop ni najbolj primeren, saj lahko nekateri ljudje ostanejo brez programov. Pričakujem, da se bomo jeseni poenotili z Agencijo za pošto in elektronske komunikacije ter z direktoratom za informacijsko družbo in bomo ugašanje analognih oddajnikov morda prestavili na začetek prihodnjega leta.

Kot vemo, bo poseben problem sprejem digitalnega signala pri zamejskih Slovencih v Italiji.

Digitalni pretvorniki za italijanski signal niso primerni tudi za sprejem slovenskega signala. Gre za zelo pereče družbenopolitično vprašanje, o katerem se pogovarjamo tako s slovenskimi organizacijami v zamejstvu kot z uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu. Iščemo tudi možnosti za to, da bi enotno uredili sprejemanje slovenskih programov RTVS in slovenskega programa RAI za Slovence v Italiji.

Če se vrnem k vašemu prejšnjemu vprašanju, je teoretično res, da digitalna tehnologija ponuja veliko možnosti, med drugim tudi interaktivnost, od ponudnika pa je odvisno, kaj bo ponudil. Za zdaj lahko na RTV z digitalizacijo ponudimo kakovostnejši sprejem in pa širšo ponudbo tematskih programov.

Glede tretjega programa bo moral novi zakon najprej določiti, ali bo ostal v okviru RTVS ali pa bo dejansko prenesen pod okrilje državnega zbora. Če bo ostal pri nas, bomo še najprej krepili njegovo informativno vlogo, da bi dobili novičarski kanal, ki obenem predstavlja parlamentarno dejavnost. Poleg tega načrtujemo uvedbo kulturno-izobraževalnega kanala, kasneje pa morda še uvedbo športnega kanala. S stališča digitalizacijske tehnike novih kanalov ni težko pripraviti za predvajanje, vprašanje pa je, ali bomo imeli za to finančne, prostorske in kadrovske možnosti.

Ker ste sami glasbenik in če boste uvedli nov kulturni program, nas zanima, kakšno glasbo bi radi videli na TV Slovenija - denimo ob petkih zvečer?

(smeh) Z glasbo sem se ukvarjal v mladih letih, danes pa tega ne bi mogel več trditi. Moj glasbeni okus za RTVS niti ni preveč pomemben. Rad bi, da bi vsakdo našel kaj zase. Pravice odjemalcev izhajajo iz RTV-prispevka. Ta je resda zelo osovražen in pojavljajo se internetni forumi in pobude, da bi ga ukinili. Vendar se je RTV-prispevek v Evropi uveljavil zato, da bi imeli nacionalne medije, ki naj bi bili neodvisni. Ne pričakujem, da bi bile zato, ker vsi prispevajo k obstoju tega medija, vse vsebine všeč vsem. To ni mogoče. Prav pa je, da vsakdo v široki ponudbi najde vsaj nekaj zase. V tem kontekstu bi rad na TV Slovenija poleg teh, ki se pretežno pojavljajo v zadnjem času, videl še katere druge izvajalce, torej več urbane glasbe in slovenskih kantavtorjev. Ne mislim pa, da bi bilo treba sedanjo glasbeno ponudbo ukinjati.

Pravite, da je RTV-prispevek osnova neodvisnosti nacionalke, res pa je tudi, da brez oglasnih prihodkov programa ne bi bilo. Bivši generalni direktor Anton Guzej je pred časom novinarjem povedal, da mu pogodba omogoča, da bo naslednje leto delal v vaši oglasni službi.

O tem se z njim po vsem, kar se je zgodilo, še nisem pogovarjal. Tudi če se bo ukvarjal z oglaševanjem, pa tega področja verjetno ne bo vodil.

Ali imate pregled nad tem, kakšne so poti denarja, ki ga oglaševalci plačajo za oglaševanje svojih izdelkov, preden pride do vaše hiše? Koliko posrednikov s provizijami je pred vami?

RTVS ima zastavljene cenike, ki so javno objavljeni. Znotraj teh pogojev bi se moralo gibati naše poslovanje. Ali v preteklosti ni bilo tako, vam ta trenutek še ne morem povedati. V zadnjem času se je z revidiranjem določenih poslov ukvarjal nadzorni svet. Načeloma se ne bi rad ukvarjal s tem, kaj je bilo. Pogodbe, ki bi lahko bile sporne, bomo pregledali, za naprej pa je moj cilj, da se držimo sprejetih pravil. Res pa je, da je oglaševalski trg zelo organiziran. Vemo, da obstaja nekaj močnih agencij za zakup medijskega prostora, in te imajo uveljavljena svoja pravila. Koliko lahko na to vplivamo, je vprašanje, s katerim se bom verjetno še soočil.

Morda bo imelo tudi bolj grenek priokus, vendar računam, da se kljub takšnim razmeram nacionalka ne bi smela razprodajati. Oglaševanje na nacionalki bi moralo imeti za oglaševalce ekonomski učinek, hkrati pa bi moralo biti v tem tudi nekaj prestiža. Ohraniti moramo primerno ravnotežje med zahtevami oglaševalcev in visoko programsko ravnjo. Izkazalo se je, da smo v določenih terminih celo prekoračevali zakonsko določeno količino oglasov. Tako močan oglaševalski vpliv ni dober, ker obremenjuje program. Oglasi se zaradi specifičnih zakonskih omejitev zgoščujejo v zelo dolge bloke, kar slabo učinkuje na gledalce. Novi medijski zakon bo oglaševanje v terminu "prime-time", kot zdaj kaže, še dodatno omejil in glede na to bomo morali ponovno izračunati predvidene dohodke.

Oglaševanja namreč ne vidim kot nekakšnega nebodigatreba. Večino denarja iz oglaševalske dejavnosti vložimo v program, ki ni komercialno naravnan. Tako lahko ponudimo več programa. V okviru razprave o novem zakonu o medijih se je pojavljala tudi ideja, da bi oglaševanje na RTV prepovedali. Če nam tega ne bi nadomestili na drugačen način, bi to pomenilo, da bi manj ustvarili. V vsakem primeru pa se bomo z ministrstvom za kulturo in z vlado pogovarjali o višini RTV-prispevka, ki bi se moral z novim zakonom zvišati za en evro ali dva.

Morda je pomembno tudi vprašanje, kakšne gledalce hoče imeti RTV Slovenija. Takšne, ki so vzorno vpeti v kapitalistični model sveta, ki ga poganja potrošnja, ali takšne, ki široko potrošnjo z reklamami vred zavračajo in zahtevajo "nekaj več"?

Želimo si obojih, tudi takšnih z visokimi principi, ki jim bomo znali ponuditi zahtevne vsebine. Pričakujem pa, da bomo tudi k tem vsebinam uspeli pritegniti kakšnega sponzorja, ki bo razumel, da bo gledalcev morda manj, zato pa bodo bolj zahtevni in ozaveščeni. Vendar je to zgolj en segment naše programske ponudbe, ki je zelo široka in zajema vse, od ožjih skupin, denimo narodnostnih manjšin, do programov za najširšo potrošnjo, ki dosegajo vrhove predvsem na področju športa in razvedrila. Tu najdemo drugačno vrsto gledalcev, ki imajo drugačne potrebe. Naša naloga je prepoznati namen oglaševalca, ugotoviti, kaj hoče pri gledalcih doseči, in glede na to ponuditi ustrezen oglaševalski prostor.

V zadnjih letih se je veliko govorilo o tem, da je treba na RTVS zmanjšati število zaposlenih, hkrati pa ima RTVS ogromno honorarnih sodelavcev, ki bi morali biti v skladu z zakonodajo v resnici zaposleni. Kaj boste storili?

Sam nisem bil nikoli zagovornik zmanjševanja števila zaposlenih, ampak zmanjševanja števila vseh sodelavcev. Ne morem pristajati na situacijo, da v pisarni sedita sodelavca, eden zaposlen in drugi honorarni sodelavec, ki opravljata povsem enako delo, pa imata različne pravice. Poiskati moramo ravnotežje med redno zaposlenimi, ki so osnova našega pogona, in zunanjimi sodelavci, za katere je primerno, da ostajajo zunaj, če denimo delajo v določenih svobodnih, ustvarjalnih poklicih.

Pri tem mora biti jasno naslednje pravilo: kdor stalno dela pri nas, mora imeti status redno zaposlenega, kdor dela občasno ali začasno, pa ne. S sindikatom novinarjev smo dosegli dogovor, da bomo v naslednjih treh letih zaposlili več kot šestdeset naših stalno sodelujočih novinarjev. To bomo tudi storili, s čimer se bo zmanjšalo število honorarcev, ne pa zaposlenih. To, da so pri nas nekateri honorarci že deset let in več, ni sprejemljivo, vsaj ne za javni zavod, četudi vemo, da je žal v drugih medijih takšno stanje zelo razširjeno.

Ali podpirate zahteve združenih novinarskih aktivov za ureditev razmer v medijih? RTVS ima med vsemi mediji gotovo največ možnosti za podpiranje kakovostnega novinarstva.

Nekoliko me skrbi, da nekakovostno novinarstvo in "slabe" zgodbe dosegajo dober odziv pri odjemalcih. To, da so mediji, ki na določen način ponujajo zgodbe, zelo uspešni, je slaba novica za novinarstvo, saj ponujajo alibi upravljalcem medijskega prostora oziroma lastnikom, da takšno novinarstvo spodbujajo. Mnogokrat ste novinarji ujeti v enoten interes bralcev in gledalcev ter lastnikov. Potrošnik je po mojem tisti, ki negativno vpliva na trg novic. Se lahko novinarji temu uprete in vzpostavite višje standarde? Lahko, dokler ni ogrožena vaša socialna varnost, dokler imate zagotovljen kruh.

Res je, RTV Slovenija ima ravno zato, ker ni toliko odvisna od komercializacije in gledanosti, možnost, da se od tega omeji in goji kakovostno novinarstvo. Mislim, da smo pri tem še vedno uspešni. Vzgajamo novinarje in - z redkimi izjemami - ohranjamo verodostojnost informativnih programov. Verjamem, da se gledalci in poslušalci, kadar dvomijo o tem, kar so slišali drugod, še vedno vračajo k nam po odgovor na vprašanje, kaj je res.

Kolikšno avtonomijo bi pripisali novinarjem v okviru uredniške politike? V preteklih letih je vrsta novinarjev RTVS, ker jih je uredniško-programska politika "povozila", to hišo zapustila.

Če gre za uredniško oziroma programsko vizijo, je prav, da novinarji soodločajo o tem, kakšni bosta. Morda lahko odločajo tudi o tem, kateri urednik jih bo vodil, četudi je pomembno vprašanje, ali je šef lahko šef, če za delovanje potrebuje soglasje podrejenih. O tem bi se bilo treba pogovoriti. Ne zdi pa se mi prav, da bi novinarji odločali prav o vsem, kar se v določeni medijski organizaciji dogaja. Če je tako, potem naj novinarji to organizacijo prevzamejo in sami organizirajo delo. Hočem reči, da je prav, da novinarji soodločajo o vsebinah, o načinu dela in o pogojih za delo, vendar naj dovolijo tudi vodstvu, ki je bilo postavljeno z nalogo, da medij pelje v določeno smer, da opravlja svojo nalogo.