Znova je zavrnil ocene, da je v državnem zboru doma sovražni govor. Ta v poslanskih klopeh obstaja, a nad neumnimi in žaljivimi prevladujejo pametne in pronicljive razprave, ki so daleč od sovražnega govora. Če se, na primer, v enem dnevu zasedanja sliši 15 sekund sovražnega govora, še ni mogoče trditi, da je sovražni govor značilen tudi za državni zbor.

Predsednik državnega zbora dr. Pavel Gantar

***

Se moramo zavedati, da je parlament glede na to, da je volilo 1,300.000 ljudi, pravzaprav zelo veren presek mentalitet, duhovnih stanj in interesov slovenske družbe.

Dr. Pavel Gantar o sorazmerni zastopanosti barabinov, nestrpnežev ter vaških in drugih posebnežev v DZ

* * *

Na volitvah poslancev v državni zbor je imelo pravico glasovati skupaj 1,696.437 volilcev. Glasovalo je skupaj 1,070.523 volilcev.

Uradno poročilo Državne volilne komisije o udeležbi na volitvah v DZ leta 2008

***

Zaupanje v institucije sistema je velik problem mladih demokracij. In Slovenija žal ni nobena izjema. V elementarnem dojemanju države se institucije in funkcije enači z njihovimi konkretnimi in vsakokratnimi nosilci. In to je problem. Velik problem. Še zlasti ker se to dogaja tudi v hramu slovenske demokracije. V državnem zboru. Se spomnite, kako so poslanci SDS obsedeli, ko je marca letos v parlamentarno dvorano vstopil predsednik republike, da bi nagovoril zbor ob ustavni obtožbi? Dejanje ni bilo samo neotesano, ampak je pokazalo popolno odsotnost državotvornega občutka. Ne glede na to, kaj si ta ali oni poslanec misli o dr. Danilu Türku, je predsednik republike ena od institucij sistema, ki predvideva poseben protokol formalnega odnosa. Da tega poslanci SDS niso zmožni dojeti, so demonstrirali že večkrat. Denimo, niso se zmožni udeleževati osrednjih državnih proslav, ampak si omislijo kar svoje, alternativne. Da gre dejansko za nezmožnost ločevanja funkcij od nosilcev, kar je temeljna in velika "legitimacijska rezerva" (Lipset) demokracij od nedemokratičnih sistemov, kjer pa konkretni nosilci poosebljajo kvaliteto in domet sistema, je ob ustavni obtožbi najbolj nazorno demonstriral poslanec SDS France Cukjati, češ da "avtoritete in spoštovanja ni mogoče zaukazati, človek si ju mora pridobiti". In še posebej je izpostavil, da se je predsednik udeležil razprave šele po predstavitvi mnenj poslanskih skupin. "Zmotilo nas je, da je predsednik republike takoj po nastopu zapustil državni zbor in ni niti prisluhnil našim mnenjem," se je pridušal. No, najhuje je, da je ta isti poslanec, ki ne dojema vloge, funkcije in institucije predsednika republike, tudi aktualni podpredsednik in nekdanji predsednik državnega zbora. In ne samo to. Ta nosilec visokih funkcij v DZ je hkrati že vsa leta eden največjih razpihovalcev sovraštva in predsodkov. Saj se spomnite, kako je minimaliziral izpade Jelinčičevih nacionalistov, pa poslanca Ruparja itd. No, tudi sam je ničkolikokrat poskrbel za slab ugled državnega zbora. Denimo nedavno, ob razpravi o družinskem zakoniku, z izjavo, da je "homoseksualnost psihična bolezen, ki jo je treba zdraviti". Ali v času razprave pred referendumom o umetnem oplojevanju (OBMP) aprila 2001, ko je na enak način označil plodne ženske, ki si želijo umetne oploditve: "Če ima samska plodna ženska, ki si želi otroka, tako hud psihični odpor do moških, da je naraven potek oploditve neizvedljiv, potem taka pacientka potrebuje najprej psihiatrično ali psihoterapevtsko pomoč. To je pa že zdravljenje." No, zdravnik (!) Cukjati ni eden redkih nestrpnežev v državnem zboru. Nasprotno. Spada v močno zastopano skupino, ki stresa predsodke, ki prakticira sovražni govor.

Zato menim, da je spoštovani Pavel Gantar naredil neko metodološko napako, ko je lahkotno posploševal, da državnega zbora ne obeležuje kakšna posebna intenzivnost sovražnega govora in tudi, da je slovenski parlament "veren presek mentalitet, duhovnih stanj in interesov slovenske družbe". Nič ni nenavadnega, izjemnega in lokalno posebnega, če v parlamentu sedijo barabini, nestrpneži, vaški in vsakršni posebneži. Saj imajo vse družbene skupine pravico do zastopnika v parlamentu. Problem je, da so te skupine močno nadreprezentirane. No, napake v Gantarjevem sklepu ni težko odkriti. Državnozborskih volitev se namreč ni udeležilo 1,300.000 volivcev in volivk, ampak precej manj. In očitno je prišlo do asimetrije v umeščanju v parlament. In po drugi strani tisti najbolj nestrpni, obsedeni s predsodki najraje nastopajo. Še zlasti sedaj, ko imamo neredko prenose zasedanj na dveh programih nacionalne televizije hkrati. Kar je tudi lokalna posebnost.

Posledice vzdušja, ki ga skozi medijsko predstavitev mora prebavljati javnost, so seveda razumljive in neizogibne. Državni zbor kot zakonodajna veja oblasti, kot nosilec in garant demokracije, je praktično brez zaupanja javnosti. Če koga, bi poslance državnega zbora bilo z veseljem uvrščati v nadstropja pekla. No, kakšnega, ki je v parlament padel "z lune", slučajno, pomotoma - tudi taki se najdejo - bi uvrstili v limb (predpekel), ostale, ki jih vodijo pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, prevarantstvo in kar je še malopridnosti, pa bi posadili tja, kamor sodijo. In vsaj pri takem uvrščanju in razvrščanju ne bi bilo treba polarizirati in bi se našli kandidati za posamezno kategorijo tako pri "naših" kot pri "vaših". Politbarometer slovenskega javnega mnenja (CJM), ki vse od sredine devetdesetih let sestavlja slovensko sliko Dantejevega pekla (lestvico zaupanja v institucije), vseskozi umešča državni zbor skupaj s cerkvijo in duhovščino, političnimi strankami ter v zadnjih letih tudi vlado v najnižji krog pekla. Kar seveda ni dobro. Za stanje demokracije je zaupanje pomembno toliko kot skepsa. No, za to ,da je zaupanje bolj kot ne razpadlo, ne gre kriviti javnosti. Proizvedli so ga poslanci sami. Vse smo že doživeli. Nestrpnost, laži, prevare, nasilje. Res je, da je bil parlament letos prvič napaden. Fizično. Kamenjan. Demoliran. A prav tako je res, da so zalotili poslance, ki predlagajo goljufiva spričevala, ki ne poravnavajo svojih obveznosti, ki goljufajo na izpitih... In ne nazadnje, prvič smo doživeli, da so kriminalisti preiskovali prostore parlamenta in odpeljali poslanca v skromen državni apartma. Ostalih 89 pa po nesporno napornem letu letuje v svojem aranžmaju.

A ni najhuje, da je stanje in vzdušje v parlamentu takšno, kot je. Veliko huje je, da se vzdušje ne seli s ceste, izza šanka v parlament, ampak nasprotno - iz parlamenta na ulico, za šank. Ali drugače rečeno: ne sledi državni zbor ulici in šanku, ampak ulica in šank državnemu zboru.