Javna korist in pravice bolnikov
Zavajajoče je stališče Fidesa, trdijo v gradivu, "da zdravniki ne kršijo svojih delovnih obveznosti, če odklonijo delo preko delovnega časa v obsegu osem ur na teden, in da soglasja umikajo za nazaj". Zdravnik bi kršil delovne naloge, če bi zavrnil nadurno delo v obsegu osem ur na teden. Delodajalec mora delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnosti odpovedi delovnega razmerja.
Očitno so vsa tri ministrstva pregledala zakone, ki govorijo o številu ur preko polnega delovnega časa in skupaj ugotovila, da letna kvota 170 ur nadurnega dela za zdravnika v enem letu pravno sploh ne obstaja, čeprav se Fides na to sklicuje. Za področje urejanja delovnega časa zdravnikov se uporabi izrecna ureditev zakona o zdravniški službi, in ne zakona o delovnih razmerjih. Kot pišejo, je ureditev delovnega časa zdravnikov v zakonu o zdravniški službi narekovala javna korist oziroma pravice bolnikov. Tako ostaja dejstvo, da mora zdravnik, če so potrebe takšne, delati vsak teden osem nadur, kar v celotnem letu lahko znese 482 ur.
V kolikor bo delodajalec presodil, da bo v nekem določenem obdobju prišlo do težav pri organiziranju delovnega procesa - zagotavljanje 24-urnega neprekinjenega zdravstvenega varstva - lahko delavca, ki še ni izkoristil letnega dopusta, na to opozori in ga pozove, naj ga izkoristi do vnaprej določenega datuma. Če delavec kljub temu ne bo izrabil dopusta, mu delodajalec kasneje ni dolžan zagotoviti koriščenja dopusta, ki bi lahko ogrozil delovni proces. Poleg tega lahko delodajalci tudi od zdravnikov, starejših od 55 let, izjemoma zahtevajo, naj dežurajo, če je to potrebno za zagotavljanje nujne zdravniške pomoči.
Koncesionarji morajo dežurati za enako plačilo
Delodajalec mora zdravnikom zagotoviti strokovno izpopolnjevanje 30 dni vsaki dve leti, vendar ima diskrecijsko pravico, da zaradi nemotenega delovnega procesa začasno omeji oziroma zamakne izobraževanje zdravnikov na čas, ko organizacija nepretrganega zdravstvenega varstva ne bo ogrožena.
V zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči pa se morajo vključiti tudi koncesionarji pod enakimi pogoji za delo in za enako plačilo kot zdravnik, zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu. Koncesionar to delo opravi na območju, kjer ima svojo ambulanto pri tistem izvajalcu, ki zagotavlja neprekinjeno nujno zdravniško pomoč.
Pod posebnimi pogoji (zdravnik bo moral prej opraviti celoten obseg dela, ki ga mora opraviti v rednem delovnem času) bodo zdravstveni zavodi lahko sklepali tudi podjemne pogodbe, da bodo pokrili kadrovski deficit zaradi preklica soglasij. Delodajalci pa lahko pri njih zaposlenim zdravnikom umaknejo že izdana soglasja za delo pri drugem delodajalcu zaradi povečanih potreb v lastnem zavodu.
Direktorji bodo morebitne zadrege lahko reševali še s tako imenovanim dopolnilnim delom, pripravljenostjo in izmenskim delom. Izrecno pa je zapisano, da zdravstveni delavci ne smejo zapustiti svojega delovnega mesta, dokler ne dobijo nadomestitve, čeprav je njihov delovni čas potekel, če bi to pomenilo nevarnost za zdravje ljudi.
Omenjeno gradivo, ki je "uradno končno mnenje" (12 strani), so na ministrstvu za zdravje pripravili na pobudo Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije v sodelovanju z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ter za javno upravo ter pristojnimi inšpekcijami. Včeraj niti gradiva niti sestanka na ministrstvu javno ni želel komentirati nihče, so nam pa direktorji zadovoljno zatrjevali, da se "tako natančno kot tokrat doslej še ni razčiščevalo nič". Prav tako so zadovoljni, ker se "pregleduje, kje bi lahko nastale težave in kako bi jih v tem primeru reševali".
