Če mačka lovi miši, me malo zanima, ali je rdeča ali je črna.

Borut Pahor v Studiu City, 19. julij 2010

***

Se vam zdi, da je ostal Borut Pahor edini lider na levici, drugi pa vsak po svoje ranjeni, vi z Ultro, Katarina Kresal z NPU in Karl Erjavec z obtožnim predlogom zaradi zadeve Patria?

"To ni nekaj, kar bi se zgodilo po volitvah. Tudi volilni izid je bil takšen. Ta trend je prisoten že dolgo časa. Težko ga je zaustaviti. Ni izključeno, da se bo pojavilo vprašanje, ali ni smiselno odreagirati na to dvopolnost tako, da se formalizira."

Namigujete na večinski volilni sistem?

"Namigujem na to, da bo v nekem trenutku morda pametno razmisliti tudi o tem."

Zvenite resignirano. Z Zares ste prišli, da ste vsaj tretja izbira.

"Ne. Govorim samo o tem, da lahko predstavlja vztrajanje pri shemi, ki ne deluje, večjo anomalijo za učinkovitost in preglednost političnega sistema kot prilagoditev slednjega."

Gregor Golobič v intervjuju za Večer (17. julija 2010)

***

Se spomnite Schröderjevih volilnih manevrov? Potem ko je leta 1998 pripeljal SPD do zgodovinske zmage in leta 2002 kljub splošni in soglasni napovedi poraza premagal ne samo nasprotni tabor, ampak tudi medije in lastno volilno telo, kot smo takrat zapisali (ob enakem odstotku glasov je dobil tri mandate več kot CDU/CSU9), mu je z izsiljenimi predčasnimi volitvami leta 2005 kljub katastrofalni javni podobi in nizki podpori v fotofinišu skoraj uspelo nadoknaditi mesece trajajoči ogromen zaostanek. Na koncu je vendarle tesno zmagala CDU/CSU na čelu z Merklovo in oblikovala veliko koalicijo, ki jo je čez štiri leta kapitalizirala z izdatno zmago na zadnjih volitvah. Vse od tesnega poraza 2005 so se vrstili suhi tedni, meseci in leta za SPD. V javnomnenjskih napovedih je SPD vseskozi capljala z velikim zaostankom za CDU/CSU. In zdelo se je, da bo to trajalo večno. Pa se je pred enim mesecem začelo obračati. Kljub temu da so Nemci v videnju izhoda iz gospodarske krize optimistični, je zaradi nekaterih nepriljubljenih posegov (npr. napovedi zvišanega prispevka v zdravstveno blagajno) začela podpora CDU/CSU močno kopneti, podpora liberalni koalicijski partnerici pa je s fantastičnih 14,6 odstotka na lanskih volitvah zdrknila na katastrofalne štiri odstotke, kar ne zagotavlja vstopa v zvezni parlament (imajo petodstotni prag). Ti obrati so seveda zanimivi. In predvsem z vidika nemškega volilnega telesa optimistični. Zakaj? Volilec ima občutek, da vsak, tudi njegov glas šteje. Da se splača sodelovati. Da ni vse že vnaprej jasno. Da lahko propadejo parlamentarni titani in tudi majhne stranke lahko izkoristijo ugoden trenutek in vzniknejo kot feniks iz pepela. Nemški volilni sistem, tako imenovani personalizirani proprocionalni sistem, to omogoča. Sistem je kompliciran, a nadvse pravičen. Omogoča sorazmernost in hkrati volilčevo kontrolo s tako imenovanim korekcijskim glasom. Večinski sistemi so katastrofa nasploh, še zlasti pa so katastrofa za mlade demokracije, kjer se standardi politične kulture šele vzpostavljajo. Izključevalna logika pa ni prihranjena niti v starih etabliranih demokracijah z večinskim sistemom. Tako je po dolgi torijski vladavini leta 1997 Blair pripeljal laburiste do lepe zmage (43,21 odstotka glasov za laburiste in 30,69 odstotka glasov za torijce). A pravi triumf je dal šele volilni sistem, kajti laburisti so s tem izkupičkom dobili kar 63,43 odstotka sedežev v parlamentu, torijci le 25,04 odstotka. Ubogi liberalni demokrati pa s solidnih 16,76 odstotka volilnega telesa samo 6,98 odstotka sedežev. Pač sistem, ki nagrajuje zmagovalca. Vsi se zavedajo, da je sistem sprevržen, le da takrat, ko so zmagovalci, ko imajo škarje in platno v svojih rokah, nimajo prave volje, da bi sistem zamenjali. Čeprav vedno znova obljubljajo. In ker letos volitve niso proizvedle običajnega večinskega učinka, so v tako imenovanem obešenem parlamentu koalicijski partnerji torijcev, liberalni demokrati takoj pogojevali svoj vstop v koalicijo s spremembo volilnega sistema.

No, pri nas je drugače. Medtem ko drugod razpravljajo o ukinitvi večinskega sistema, pri nas nekateri sanjajo o sistemu, po katerem zmagovalcu pripada (skoraj) vse. Mentalno je to najbolj blizu Janezu Janši, ki ko le more, pove, da je na večer volitev vse jasno, kdo bo vladal in odločal. Kar posledično pomeni, da je jasno tudi, kdo je dobil mandat, da bo delal kadrovski cunami na vseh nivojih. V obdobju od leta 2004 do 2008 je to vadil brez spremembe volilnega sistema.

Večinski volilni sistem je bil pri nas od vsega začetka sredstvo manipulacije, poskus ovinka okoli sitnosti. Tako je pred prvimi večstrankarskimi volitvami vladajoča ZKS zagovarjala večinski volilni sistem, ki bi se ji glede na kasnejši volilni izid splačal. (Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je Zveza komunistov - Stranka demokratične prenove dosegla s 17,28 odstotka najboljši posamični izid. Na drugem mestu je bila s 14,49 odstotka ZSMS, šele na tretjem mestu pa z 12, 98 odstotka SKD). Še pred prvimi volitvami je demokratična opozicija v proglasu Kakšne volitve hočemo med drugim zahtevala "… uvedbo proporcionalnega sistema volitev v družbenopolitični zbor, po katerem dobi vsaka politična organizacija v njem toliko odstotkov mest, kolikor odstotkov volilcev je glasovalo za njen program in njene kandidate…" In ZKS je na zahtevo pristala. Med podpisniki proglasa je bila tudi Golobičeva ZSMS (kasnejša LDS). Konec devetdesetih let je bila ideja o večinskem volilnem sistemu spet obujena. In takrat je, paradoksalno, šibkejši (takratna desna opozicija) silno zahteval spremembo volilnega sistema, LDS, ki je bila daleč najmočnejša, pa skupaj s civilno družbo samoomejevalno branila proporcionalni sistem. Če bi takrat sprejela ponujeno roko Janeza Janše, bi imela leta 2000 absolutno večino. Tudi takrat je bil Gregor Golobič med zagovorniki proporcionalnega sistema.

In sedaj naenkrat obrat. Motiv sploh ni jasen. Res ima Golobič v zadnjem času težave. In nedvomno mediji pri njem uporabljajo čisto drugačne kriterije kot denimo pri Janši. A ni jasno, kaj si obeta z "odpravljanjem anomalij", ki da jih proizvaja sedanji volilni sistem. Večinski sistem ničesar ne razreši, pripelje pa do novih težav. Dobro, morda je za politika vseeno, ali je izgubil v proporcionalnem sistemu ali večinskem. A ko enkrat dočaka zmago, če jo dočaka, je ta sladka in prijetna. Radosti oblasti mu ni treba z nikomer deliti in svojih dejanj z nikomer usklajevati. Drugače je z vidika javnosti. Če so razmerja moči posameznih strank relativno uravnotežena, potem se ni treba javnosti ničesar in nikogar "bati". Če so neuravnotežena, potem se je smiselno bati le zmage nasprotne opcije. Torej se je vredno maksimalno aktivirati. V večinskem volilnem sistemu pa je drugače. Bati se je treba vsakogar, ki je z gromozansko eksekutivno močjo na oblasti. Tako nasprotnih kot tudi svojih.

Golobič pravi, da sicer za zdaj dela na majhnih posegih v volilni sistem. "Trenutno zelo podpiram spremembo volilnega sistema v smislu ukinitve volilnih okrajev." In tako je tudi prav. Idejo večinski volilni sistem pa naj globoko zamrzne. Da želje ne prebudi v Pahorju. Si predstavljate, kako bi bilo to videti? Slovenija bi bila razcepljena med dve opciji. Eno bi predstavljal Pahor, drugo pa Janša. Ko bi bil prvi na oblasti, bi drugi lovil miši. In ko bi se Janša vrnil na oblast, bi še vedno lovil miši - bele.