Priljubljen tudi na Kitajskem

Živojinović je nastopil v približno 300 filmih in televizijskih serijah, kar je rekord na območju nekdanje Jugoslavije. Ravno v nedeljo smo ga lahko na slovenski televiziji videli v filmu Povest o dobrih ljudeh (1975), kjer je odigral poštenega klenega revolucionarja. Kljub starosti, operaciji na srcu in zdravljenju gangrene še naprej nastopa in v novem filmu Srđana Dragojevića Parada igra vlogo organizatorja Parade ponosa. V zadnjem času tudi pogosto potuje na Kitajsko, kjer je izjemno priljubljen kot junak filma Valter brani Sarajevo (1972).

Za Tita je bil Zagorec

V intervjuju je Bata povedal, da je, preden je prvič prišel v Beograd, pasel ovce. Ko se je novinar Jutarnjega lista zasmejal, mu je resno dejal, da se noče šaliti z ničimer v zvezi s kmečkim življenjem. Potem je povedal, da se je za vlogo v hrvaškem filmu Breza (1967), v katerem je igrala tudi Manca Košir, pripravljal v neki vasi v hrvaškem Zagorju, tako da je tam preživel mesec dni, se družil s kmeti in se tako učil njihove govorice. "Tam sem doumel, da nobena govorica ni tako melodična, kot je zagorska," je pripovedoval.

"Neki stavek povedo tako, da postane prava mala skladba. Zdelo se mi je pomembno, da ujamem to melodijo. Užival sem z njimi. Tito, o katerem še danes govorim z največjim spoštovanjem in pieteto, me je zaradi Breze imenoval Zagorec. Rekel sem mu, da nisem Zagorec, temveč Šumadijec. On pa: zame je to isti k...c. Rekel sem mu: zate morda že, meni pa ni vseeno."

Klofute zaradi zrezkov

Prvi veliki Batin film je Vlak brez voznega reda (1959), kjer je igral kmeta iz Like, ki se po vojni kot kolon seli v Vojvodino. Naslednji velik uspeh v Bulajićevem filmu je dosegel z Zavrelim mestom (1961), v katerem je najbolj znan prizor, ko ga sin večkrat oklofuta. Prizor so ponovili šestinšestdesetkrat. "Bulajić je hotel še in še," se spominja Živojinović, "in vsi iz ekipe so se strinjali, to so bili hrvaški filmski delavci, vsi sami moji prijatelji. Zakaj? Ne zato, ker bi bili oni Hrvati, jaz pa Srb, ampak zato, ker so mi morali po ponavljanju tega prizora otekline na licu hladiti s svinjskimi zrezki, ki so jih ohladili v vodi. Nato so te zrezke pekli na žaru, zato je bilo v njihovem interesu, da se prizor čim večkrat ponovi. Ta prizor pa je bil ob predvajanju filma v Cannesu edini, ki je izzval aplavz občinstva v dvorani. Tako sem dobil zadoščenje. Sicer se dobro spominjam filmskih delavcev, ker sem se vedno raje družil s tistimi za kamero kot s tistimi pred njo. V Zagrebu sem obiskal vse kavarne ravno s filmskimi tehniki.

2. in 3. del Bitke na Neretvi

Z Živojinovićem se je novinar Jutarnjega lista pogovarjal tudi o njegovem političnem angažiranju na strani Slobodana Miloševića in predvsem o sporu in spravi z Borisom Dvornikom. Z Dvornikom sta bila v nekdanji Jugoslaviji velika prijatelja in seveda sodelavca, saj sta igrala v velikih filmih, kot so Most (1969), Bitka na Neretvi (1969) in Sutjeska (1973).

Ko pa so se leta 1990 srbsko-hrvaški donosi skrajno zaostrili, sta se znašla na nasprotnih bregovih, oba na visokih položajih, Boris v Tuđmanovi HDZ, Bata v Miloševićevi SPS. Med njima je prišlo do javnega obračunavanja.

Dvornik je Živojinoviću očital, da je na strani agresorja, in ga opozoril, da gre tokrat za prave naboje. Seveda mu tudi Živojinović ni hotel ostati dolžan.

Podobno kot sta nekoč v partizanskih filmih kot neločljiva vojna tovariša, Srb in Hrvat, simbolizirala bratstvo in enotnost, sta s svojim javnim prepirom leta 1990 simbolizirala konec Jugoslavije. Po koncu vojne so mediji ves čas govorili o možnosti njune sprave, do česar je prišlo šele leta 2006 prek videopovezave v ganljivem neposrednem televizijskem prenosu, v katerem je Bata iz Beograda svojega starega tovariša povabil, naj bo ob njem v času operacije na srcu.

Boris Dvornik je v splitskem studiu s solzami v očeh svojemu prijatelju obljubil, da pride. Za mnoge na Hrvaškem in v Srbiji sta v tistem trenutku prenehala biti filmska lika, bila sta običajna človeka iz krvi in mesa, s svojimi bolečinami in boleznimi, s težko izrekljivimi nenaučenimi stavki.

Zaradi Dvornikove bolezni, ki se je leto in pol pozneje končala s smrtjo, se nista nikoli več srečala.