Njegovi odgovori so dolgi in bogati. Na koncu jih gospa Vasilija Tsigarida iz grščine strne v slovenščino. Lefkios Zafiriu je potrpežljiv, prijazen in prijeten sogovornik. Daje vtis človeka, ki se počuti domače in sproščeno v življenju, ki ga ima rad, četudi ni vedno prijazno.

Začeli ste kot pesnik. Zakaj ste se leta 1982 odločili napisati novelo?

Gangsterje sem objavil leto pred razglasitvijo severnega Cipra za Turško republiko Severni Ciper in osem let po turškem vdoru. Takrat sem končeval študij na univerzi v Atenah. Na Ciper sem se vrnil dve leti kasneje, leta 1976. Pisal sem pesmi, prej v Grčiji in nato v Nikoziji. Velikokrat sem se spraševal, odkod ti politični problemi. Ne samo ta leta 1974. Tudi prej. Spominjal sem se časov, ko sem bil otrok, star šest, sedem, osem, devet let. Ko sem pisal, sem imel v mislih predvsem to, da je moje življenje obkoljeno in naddoločeno s tem istim političnim problemom, ki je bil skupen vsem Ciprčanom. Seveda je za vsakogar drugače; moja družina in prijatelji so ustvarili edinstveno dinamiko, a to ni bilo dobro življenje. Ciprska zgodovina ni dobra zgodba. Pesmi sem pisal, ker je bila to prva reakcija na dogodke okoli mene. Ob turški okupaciji severnega Cipra sem bil v Grčiji. Vkrcal sem se na ladjo, da bi se šel borit. Teden dni smo krožili po Sredozemlju. Vsakič, ko naj bi se približali Cipru, se je ladja obrnila. Šli smo na Rodos, na koncu nazaj v Atene. Ko sem se izkrcal v Pireju, so mi rekli, da je naloga končana. Nekaj se je takrat spremenilo tudi zame. Kajti na ladji je bilo polno ljudi in vsak je nosil svojo zgodbo. Eni so bili podporniki grške hunte, drugi so bili za generala Georgiosa Grivasa (voditelj EOKA, ki se je od leta 1955 štiri leta borila proti britanski zasedbi, za samoodločbo in unijo z Grčijo, in EOKA B, nacionalistične paravojaške organizacije, ustanovljene leta 1971, ki se je borila za združitev Cipra z Grčijo, op.p.), tretji za nekaj tretjega. Na koncu sem bil vesel, da se je vse končalo, kot se je.

Leta 2004 sem začel poučevati na šoli v Rizokarpasu, grški enklavi sredi turškega dela Cipra. Tam sem spet gledal te otroke. Revne, niso imeli niti šolskih uniform. Bila je zelo travmatična izkušnja.

Novelo sem napisal zato, ker sem v nekem trenutku spoznal, da lahko s prozo povem več kot s pesmimi. Kot otrok sem živel v zavetišču. Tam smo bili ciprski Grki in Turki. Živeli smo skupaj, veliko smo skupaj doživeli in nekako se mi je zdelo edino prav, da s prozo poskusim izraziti, kar sem tam doživel.

Poezija je bila torej vaš prvi jezik; pesmi je pisala tudi vaša mati, pišeta jih sestra in brat.

Pisanje je prišlo iz občutka izoliranosti. Hkrati sem imel močno potrebo po tem, da se izrazim. Da povem, kaj čutim, kaj doživljam. Videl sem, da sem drugačen od drugih otrok. Bil sem brez staršev, že zgodaj so mi umrli. To je še poglobilo izoliranost. Ko danes berem pesmi iz tistega časa, vidim, da tisto niso bile zares pesmi. Bil sem v najstniških letih, danes razumem poezijo popolnoma drugače. Spomnim se dveh verzov, ki sem jih napisal pri štirinajstih ali petnajstih letih:

Rodili so nas ljudje s cvetnim prahom.

Rodili so nas ljudje, ki jih ni več.

Zakaj sem to pisal? Ker sem iskal. Zato so bile tudi pesmi v veliki meri avtobiografske. Močno je name vplivalo, kar so nas učili v šoli, problemi, ki so bili vse okoli nas. Lahko bi se razvil v nekoga drugega. Lahko bi me vase posrkali socialni problemi in kriminal. Videl sem dve poti. Ena je bila, da mislim, razmišljam in pišem pesmi, druga, da se pridružim izgredom in stopim na stranpoti.

Kaj so vas učili v šolah? Kakšno vzdušje vas je obkrožalo?

Začelo se je že pri enajstih letih. V šoli so nas učili, da smo Grki nad vsemi, da smo najboljši. Spomnim se verza, ki smo se ga učili v šoli: "Grk gre v vojni naprej." Takrat so prišli na plano vsi nacionalizmi. V devetdesetih se je podobno zgodilo v Jugoslaviji, ko je izbruhnila vojna. Upam, da je to nekaj, kar je bilo. Da smo s tem opravili. Za vedno.

V knjigi je vojna vseskozi prisotna. Je bila vedno del vašega življenja? Je bil kdaj mir?

Odkar pomnim, so bili problemi. Bila je revščina. Bila je vojna. Skoraj ni bilo počitka. In tudi ko je bil, so se stvari že kuhale naprej. Ko sem bil v Grčiji, je bila tam vojaška hunta, ki je prišla na oblast leta 1967. Nato se je dogajalo na Cipru. Leta 1974 so šli v Grčiji na ulice študenti. Takrat me je bilo spet strah. Strah me je bilo hoditi po ulicah, ki so jih nadzorovali s tanki. Ves čas si moral biti na preži. Istega leta so se stvari zgodile na Cipru. Zgodila se je prigoda z ladjo. Tudi to je bilo tragično. Kot najstnik se spominjam, da so v kavarnah v Larnaki, ker še ni bilo televizijskih aparatov, po radiu vseskozi poročali o vojnah. Leta 1976 o vojni med Izraelci in Palestinci, prej o krizi na Suezu. Takrat, leta 1956, so prihajali angleški in francoski vojaki, ki so nadaljevali pot na Suez v boj. Domačini na Cipru so se šalili, da spet prihajajo "frandži". Moja novela se konča leta 1964, ko sem bil star 16 let. Takrat sem delal v stražarnici. V rokah sem imel mitraljez in imel sem srečo, da mi ni bilo treba nikoli sprožiti. Ker sem bil sirota, brez doma, sem ponavadi prespal kar v stražarnici. Pod njo je bila javna hiša. Vse dokler mi niso vojaki razložili, nisem vedel, kaj je tam. Vedel sem le, da prihajajo ven pijani. Podobno je bilo življenje za mlade tudi na turški strani. Leta 1967 sem bil še v vojski, pri artileriji. Vsepovsod so bile stražarnice. Bilo je napeto. Zdelo se je, da se lahko vsak trenutek zgodi karkoli. Še pred nekaj leti sem bil oficir v rezervi, kar je pomenilo, da me lahko vsak trenutek vpokličejo. Utrujen sem od vseh teh vojn. Vedno se je govorilo o vojnah, bile so del življenja. Tudi zdaj. Ni sicer odkrite vojne, spopadov, a politika se oblikuje tako, da nikjer ni videti rešitve. Zdaj je politika tista, ki dela situacijo brezizhodno.

Kako se človek v takem okolju oblikuje? Kako ugotoviš, kaj je prav, kaj narobe in kje stojiš sam?

Bil sem drugačen, ker nisem imel nikogar. Drugi otroci so večinoma imeli družino. V stražarnici sem bil, ker sem tam dobil 10 lir na dan, kar je bila tretjina policijske plače. Otroci, ki so imeli starše, so hodili v šolo, jo dokončali, šli v vojsko, šli študirat, a ves čas so se vračali domov. Imeli so kje spati. Ko sem se kot študent vračal na Ciper, nisem imel kje prespati, kam iti. V gimnaziji sem eno leto živel v vasi mojega očeta, od koder so nas v šolo vozili z avtobusi. Leta 1963. Kolona avtobusov, pred nami in za nami pa vedno dva vojaška džipa. V takih razmerah sem odraščal. Kaj je tisto, kar me je določilo, ne vem. V gimnaziji smo se učili le arhaično grščino, književnosti sploh ni bilo. Ni bilo pretirano zanimivo. A začel sem brati. Zelo rad sem imel grškega pesnika Kostasa Karyotakisa. Naredil je samomor. To je bilo nekaj drugačnega, privlačnega. Všeč mi je bil Nikiforos Vrettakos. On je bil bolj optimističen. Vse to je vplivalo name. Prevzel sem optimističen pogled na življenje. Bral sem Antonisa Samarakisa in druge slavne grške literate. Nato pa me je popolnoma pretreslo, ko sem po radiu slišal, da so v Boliviji umorili Cheja Guevaro. Nisem vedel, kaj je komunizem. Bil sem premlad, da bi se s tem ukvarjal. A umor Cheja me je prizadel. Seveda, da ne bi bil stigmatiziran, tega nisem pokazal. Potem je prišel maj 1968, ki me je pritegnil. Bral sem Shakespearja.

Vaš svet je obstajal izključno v grščini, ne v turščini ne v angleščini?

Da. Zelo veliko Ciprčanov, tako grških kot turških, govori zelo dobro angleško. Jaz sem izjema.

Shakespearja ste brali v grščini?

Da. Zelo dober prevod. Paradoksov je še več in večjih. Brat, poročen z Angležinjo, živi v Angliji. Pri njem sem bil vsaj tridesetkrat, a moja angleščina ostaja šibka. Atenski muzej Benaki me je lani dvakrat poslal v Anglijo zaradi Andreasa Kalvosa, ki ga raziskujem. Tam sem raziskoval, delal v britanski knjižnici. Ob pomoči sestrične sem se kar dobro znašel.

Je to podzavestni vpliv angleške zasedbe Cipra in upora proti njej?

Ne. Vem, kaj so počeli. Na lastne oči sem videl, ko so pretepali otroke, jih nekaj pobili. Vse to vem, a ne čutim sovraštva. Kajti tu ni povezave. Moj problem je, da smo se angleščino učili le v gimnaziji, ko sem imel sam še kup drugih težav. Nisem imel doma, drugi so imeli morda privatne učitelje, moje znanje angleščine pa je ostalo, kjer je.

Nič sovraštva? Kako človek predela toliko krivic in na koncu ne čuti sovraštva?

Veliko Ciprčanov čuti sovraštvo do Angležev. Jaz ne. Dobro, Angleži so bili kolonialisti. Počeli so kriminalna dejanja. Pobijali so osemnajst let stare fante. A na drugi strani imamo britansko kulturo, ki je fantastična. Zelo rad imam T. S. Eliota, Virginio Woolf. To je kultura, ki je povsem drugačna od sredozemske. Hkrati se je kar nekaj Angležev uprlo trpinčenju, ubijanju, in to moramo upoštevati. Seveda, Angleži so zakuhali marsikaj, tudi Palestino. Ključno vprašanje pri tem pa je, ali moramo zaradi tega čutiti sovraštvo. Sovraštvo ni način reševanja problemov. Pravkar berem roman o tem, kako so pobirali otroke po Grčiji po drugi svetovni in po državljanski vojni. Otroke grških partizanov. Njegov avtor ima danes 68 let. Piše z otroškim pogledom, ker je bil tedaj tudi sam otrok. Tudi v njegovem romanu ni sovraštva. Nekaj je zagrenjenosti.

Tudi vi ste se odločili za pisanje v jeziku in z glasom otroka.

Dve stvari sta me napeljali k temu: ko sem pisal novelo, sem delal v šoli z otroki, starimi dvanajst let, in potem je tu še moj bratranec, ki je imel tedaj enajst let. Kadar sva se srečala, sem mu vedno bral, kar sem napisal. Spraševal sem ga: "Vidiš tudi ti svet tako?" Pisal sem v odlomkih, ki sem jih nato združil v celoto in na koncu dodal še nekaj sprememb. Veliko je grških avtorjev, ki so napisali sijajna dela, napisana skozi pogled otroka. Pa Vanka Antona Čehova. Vsi so mi bili za zgled. Všeč mi je bila ekonomija jezika. Brez besedičenja. Z jezikom je treba delati spoštljivo in lepo.

A vaš pogled otroka je zmuzljiv. Zdi se preprost, a v resnici je v njem veliko plasti. Ogromno je zgodovinskih konotacij, ki zgodbo potegnejo na drugo raven. Za koga ste pravzaprav pisali?

Ko sem pisal, mi ni bilo jasno, za koga pišem. Danes se mi zdi, da sem vpletel preveč politike. Če bi pisal še enkrat, bi vpletel več zgodovinskih, socioloških elementov. Pred nekaj meseci je knjiga ponovno izšla v Grčiji. Ko sem jo prej še enkrat pozorno bral, sem hotel veliko spremeniti. A nato sva z založnikom ugotovila, da to ne gre. Spremenjene so le malenkosti, kjer je pisalo general Grivas, piše zdaj le general. Karkoli več bi knjigo preveč spremenilo. Zdaj ko ponovno pišem, pišem kot odrasel človek. Mislim, da Gangsterji niso propaganda. Bil sem levičar, napreden. A to ni glavna in najprepoznavnejša lastnost knjige.

Slovenski bralec dobi knjigo s številnimi opombami. Vi jih niste vključili.

Ne. Izvirna verzija ima le eno opombo, o mojem prijatelju, ki ga je ubila EOKA B. Tudi v novi grški izdaji je več opomb, kajti jezik je poln ciprskih posebnosti. Od besed za hrano do besede za stol. Grški založnik je zdaj novelo uvrstil med grško literaturo, ki je zaznamovala povojno obdobje. V osemdesetih letih je ni nihče opazil. Do zdaj. Četudi sam nisem želel, da jo ponovno izdajo.

Zakaj ne?

Morda zato, ker je delno avtobiografska. Napisana je relativno preprosto, v njej so določene napake. Pisal sem o mrliškem avtu. Kasneje so me opozorili, da jih takrat še ni bilo, mrtve so vozili v kočijah. To sem seveda popravil. A v vmesnem času sem tudi veliko prebral, pogled se je z leti spremenil. Hkrati je tu jezikovni problem, ker je v knjigi veliko ciprskih besed. Vmes sem počel tudi druge stvari, prenehal pisati... je pa res, da zdaj spet pišem.

Kaj vpliva na to, da pišite ali ne?

Težko odgovorim. Ko so me poklicali iz Slovenije, da bi prevedli mojo knjigo, sem se ukvarjal s Kalvosom. Predlagal sem jim, naj raje prevedejo koga drugega, a so rekli, da so izbrali mene. Hoteli so knjigo. Imel nisem niti enega izvoda. Šel sem do sestrične, ki je profesorica literature, si od nje sposodil knjigo in naredil dve fotokopiji, da sem lahko knjigo poslal v Slovenijo. Takrat sem začel ponovno pisati. Potem je prišla še novica iz Grčije o ponovni izdaji. Vmes sem pisal le pesmi. Zdaj pišem zgodbo o Kalvosu. To bo ljubezenska, erotična pripoved. Ogrodje so pretresljiva izpovedna pisma Angležinje, ki je bila zaljubljena v Kalvosa, in on vanjo. Bila je njegova študentka, a njena mati ni dovolila, da bi njuna ljubezen zaživela. Ta Angležinja - vidite, Angležinja je bila; kako bi potem čutili sovraštvo do Angležev? - je ostala neporočena do konca življenja. Tako zelo je bila zaljubljena v Kalvosa. Moja zgodba bo vezana na njuno zgodbo. Objavljeni bodo tudi odlomki pisem. V grščini, četudi so originali v angleščini, italijanščini in francoščini.

Že prej ste omenili jezike. Vaša knjiga naj bi naletela na neodobravanje, ker jezik ni čista grščina, ampak njena ciprska različica. Kateri je pravzaprav vaš jezik?

Besed v ciprskem dialektu je v resnici malo. Danes gledam na jezik drugače kot takrat. Ko je avstralski prevajalec želel od mene razlago besed, sem se zamislil. Danes pišem drugače. Ne uporabljam več toliko ciprskih besed, ki jih Grki ne bi razumeli. Morda jih sploh ne bom več vključeval. Pišem v jeziku, ki se danes govori. V jeziku, ki ga lahko berejo tudi Grki. Ne gre za drug jezik, le za dialekt. V grščini je stol "karekla", Ciprčani rečejo "čera". Večina besed je grških, morda so nekatere drugače naglašene, nekaj jih je iz angleščine, francoščine...

Turščine?

Tudi. Malo. A največ je grških.

Je meja na Cipru plodna - je srečevanje dveh svetov prostor fantazij?

Ko je mir, sta svetova, ki se srečujeta, lahko zelo plodna in ustvarjalna. Problem je, da je zgodovina dvajsetega stoletja na tem območju polna trenj. Poteptalo se je človekove pravice. Stoletja dolgo so Ciprčani živeli pod različnimi okupatorji, a kljub temu smo še tu. Imamo svoj jezik, kulturo. Okupatorji so pustili sledi in zato se je svet na otoku obrnil narobe. Bolj kot za nekaj pozitivnega gre za nekaj nasilnega.

Spremeniti bi se moralo politično mišljenje. Ne moremo razmišljati tako, kot smo leta 1980. Piše se leto 2010. Ne smemo pristati na razmišljanje iz časa hladne vojne. V zadnjih dvajsetih letih, odkar sta propadla komunizem, socializem, odkar ni več Sovjetske zveze, se je verjetno začel tudi konec kapitalizma. Nesprejemljivo je, da ljudje še vedno prihajajo iz Afrike, da bi delali na Zahodu. Ne gre za pesimizem. A v oblast mora priti domišljija.

Je kaj te domišljije na Cipru?

Žal politika ni domišljija. Domišljijo zelo potrebujemo, a ni je v politiki.

Kje je?

V vsakdanjem življenju, med otroki. Domišljija je v naših življenjih odločilna. Spomnim se, kaj vse so mi pripovedovali moji učenci. Čeprav so težko živeli, so imeli domišljijo. A bolj ko odraščajo, bolj se jo poreže.

Delali ste kot učitelj. Poleg učnega programa, kaj ste učili?

Že nekaj let ne učim več, od leta 2006. Dve leti sem učil v grški enklavi Rizokarpaso. Gimnazijo, ki je bila 29 let zaprta, je leta 2004 turška država ponovno odprla. Je nekaj zelo posebnega. Bolj kot učil sem z otroki živel, jih spremljal v njihovi osamljenosti. V resnici je šlo za sožitje s temi ljudmi. Otroci tam ves čas sanjajo, kdaj se bodo osvobodili, kdaj bodo spet prišli na svobodno ozemlje.

S turškimi prebivalci se ne družijo?

Ne morete si predstavljati, v kakšnih razmerah živijo ljudje tam. Mešanja ni, kajti tam ne živijo ciprski Turki, ampak Turki, ki so prišli iz Turčije. Druženja med otroki ni. Morda si izmenjajo nekaj besed. Vsak teden ZN pripeljejo tovornjake hrane in vsak prvi četrtek v mesecu jim pripeljejo čeke iz ciprske republike. Živijo kot v srednjem veku.

Kar vi napišete, ni le v tujem jeziku, ampak v neznani pisavi. Imate občutek, da komunicirate z Evropo?

Nikoli nisem tako razmišljal. Ne verjamem, da je pisava ali jezik ovira. Pišem za številčno omejen krog bralstva, moja država je majhna, a morda mi, ki pišemo za majhna občinstva, v svojih pisanjih skrivamo presenečenja, ki jih v velikih literaturah ni. Zato je pomembno, da to negujemo.