Monsinjor Renato Dardozzi je več kot dvajset let delal za vatikanskimi zidovi. Njegova zgodba je presenetljiva. Preden je postal duhovnik pri enainpetdesetih, je posvojil deklico, ki je bila duševno in telesno prizadeta. Rodil se je leta 1922 v Parmi, govoril je pet jezikov in zbral diplome iz matematike, elektronike, filozofije in teologije. Leta 1974 se je zaposlil pri Svetem sedežu in kmalu je imel dostop do vseh neprijetnih skrivnosti vatikanske banke. Pogosto je kosil pri papežu. Skrbel je, da so skrivnosti ostale skrite. Nato pa je leta 1999 na inštitut naslovil prošnjo, da bi mu dovolili ustanoviti sklad, ki bi zagotovil denar za oskrbo njegove posvojenke tudi po njegovi smrti. Odgovorili so mu s kričeče žaljivo tišino. Kmalu zatem naj bi v svojo oporoko zapisal usodne besede: "Seznanite javnost s temi listinami, da bodo vsi izvedeli, kako je bilo." Dardozzi je umrl leta 2003.

Štiri leta kasneje, oktobra 2007, so na vrata uredništva tednika Panorama potrkali izvršitelji Dardozzijeve oporoke. Iskali so zanesljivega raziskovalnega novinarja. Prišli so k desnemu italijanskemu časopisu, ki je bil ustanovljen leta 1939, ko je živel le leto dni. Tiskalne stroje so ponovno zagnali leta 1962, danes pa je njegov lastnik italijanski premier Silvio Berlusconi. Izvršitelji oporoke so, kot je naročil Dardozzi, iskali nekoga, ki ne bi bil protiklerikalno nastrojen. Novinarja, ki se ne bi spustil do nizkih udarcev, hkrati pa bi vedel, kaj je dobil v roke in kaj mu je s tem narediti. Potem ko je pisal za Corriere de la Sera in Il Giornale, je pri Panorami delal tudi Gianluigi Nuzzi. Vso zimo in pomlad je nepričakovane obiskovalce prepričeval, da je vreden, da mu zaupajo nalogo. Na poznopoletni dan avgusta 2008 se je z osebnimi stražarji odpeljal čez mejo v Švico. Pri starejši kmetici je popil kavo. Iz njene kleti je odnesel dva kovčka, o katerih ni gospa vedela nič. Dva Samsonitova kovčka, v katerih je bilo preko štiri tisoč dokumentov o skrivnih poslih vatikanske banke, ki jih je Dardozzi shranil v svoj zasebni arhiv.

Dokumente so na skrivaj prepeljali nazaj v Italijo in jih preskenirali. Nuzzi se je za dolge tedne usedel pred kupe listin in jih začel skrbno brati in preverjati. Bili so prvi dokumenti z glavo vatikanske banke, ki so bili na tem, da postanejo javni in dostopni širnemu svetovnemu bralstvu. "Prej se o papeški banki ni vedelo nič," pravi Nuzzi, ki danes piše za Libero, dnevnik Silvia Berlusconija. Zdaj so vsi dokumenti iz tajnega arhiva Dardozzija dostopni na internetni strani milanske neodvisne založbe Chiarelettere, pri kateri je junija lani izšel Vatikan, d.d.

Z izidom knjige in razkritjem tajnih dokumentov je postalo očitno, da je vatikanska banka zadnji dve desetletji dvajsetega stoletja delovala kot kemična čistilnica za umazani denar. V njej so prali denar od podkupnin, mafijski denar, ki se je pretakal z enega računa in sklada v drugega, vse to pa so varovali neprodušni vatikanski zidovi. Nihče od zunaj, nihče od neposvečenih ni mogel izvedeti, kaj se dogaja z denarjem, ki se steka v stavbe na Trgu svetega Petra in nato odteka naprej spet nekam drugam. Italijansko tožilstvo je lahko svoje prošnje za sodelovanje in pridobitev podatkov na Vatikan naslovilo le preko diplomatske pošte zunanjega ministrstva Italije. Kot neodvisna država Vatikan ni in ne odgovarja nikomur. Nihče ni imel in do danes nima nadzora nad finančnimi transakcijami, ki se dogajajo in ki vplivajo na popolnoma posvetne posle, ki segajo in odmevajo daleč zunaj vatikanskih zidov. V njih ni nič svetega. Nuzzi piše o pandemski nagnjenosti Svetega sedeža, da se zapleta v finančne zlorabe in škandale.

V začetku devetdesetih let je v Italiji prišla na dan afera Enimont, v kateri je bila izplačana največja podkupnina kdajkoli v zgodovini Italije. Združitev zasebnih in javnih podjetij italijanske kemične industrije je pomenila tudi mnoge umazane in nelegalne transakcije, ki so povezovale tako politike kot močne industrialce. Prostor za opravljanje nečednih poslov so jim odstopili v Vatikanu. Nuzzijeva knjiga Vatikan, d.d. razkriva, da so bile izplačane podkupnine v resnici še enkrat večje, kot so verjeli tožilci ob koncu preiskave. Knjiga razkriva tudi celoten sistem vzporednega bančništva, ki so ga za pranje denarja razvili v papeški banki med papeževanjem Janeza Pavla II.

Pretekli teden smo dobili Vatikan, d.d. tudi v slovenskem prevodu. Po nemškem je to šele tretji jezik, v katerega je bilo prevedeno to najbolje prodajano neliterarno delo leta 2009 v Italiji. Do danes je bilo v naši zahodni sosedi prodanih 250.000 izvodov. Koliko izvodov je pokupil Vatikan, ni jasno. Knjigo medtem prevajajo še v 13 drugih jezikov. Vatikan, d.d. se je bralo, a se o njem ni govorilo na glas. Kvečjemu šepetalo. Nuzzi kot razlog za medijski molk ponudil citat enega od urednikov, ki so zavrnili objavo o knjigi: "Poglej, v knjigi si pisal o vseh," mu je rekel. "Pisal si o prostozidarjih, politikih, o Vatikanu in mafiji. Zato se o njej ne govori." Ker nihče v njej ne ostane brez madeža. Nuzzi pravi, da ga takšno ignoriranje ni presenetilo. Pravzaprav je pričakoval še mnogo hujšo tišino.

A navkljub javni tišini so se zgodili oglušujoči premiki. Vodilni bankir vatikanske banke, Angelo Caloia, ki je nasledil zloglasnega Paula Casimirja Marcinkusa, odgovornega za škandal z Ambrozijansko banko, je bil predčasno odstavljen s položaja. Vatikan se je zavezal k tesnejšemu sodelovanju z EU in večji preglednosti poslovanja. Kot novinar je Gianluigi Nuzzi prepričan, da je bilo njegovo delo opravljeno že s tem, ko je razkril in povedal prikrito resnico o vatikanskih finančnih poslih. Zares je ponosen, da v knjigi ni stavkov v pogojniku. Gre za suhoparno, natančno pisanje, ki ponuja imena, številke, kraje in dejstva. Ni sugestij. Tudi razlag za nepoučenega bralca je malo. "Rad imam dejstva, suha in jasna," razlaga enainštiridesetletni novinar. Ne verjame v zarote. In ko bralec pride do zadnje strani njegove knjige, ima občutek, da ne bo prav nič narobe, če začne brati še enkrat od začetka, tokrat z novim razumevanjem dejstev, ki so pred njim.

Kdo je človek, ki je dobil v roke najbolj eksplozivne dokumente s hodnikov Vatikana v vsej zgodovini in iz njih naredil zapis najbolj neeksplozivnega branja? Z dvema mobilnima telefonoma, samoumevnim korakom v temno modrih čevljih iz mehkega usnja, ki so barvno usklajeni z barvo hlač, se je v istem popoldnevu pripeljal v Ljubljano in nato odpeljal nazaj v Milano. Govori, kakor hodi. Zanimivo postane, ko spregovori o sedanjem papežu. Zanj najde le dobre besede. Da je ukinil pet kardinalskih mest v Rimu in vzpostavil nova na Bližnjem vzhodu, omeni kot napredek, preden razloži, da želi Benedikt XVI. stvari v svoji banki urediti, tako da bo lahko namesto o škandalih razmišljal o zoprni, vse močnejši vlogi Kitajske v svetovni ekonomiji. Kaj natančno ima to opraviti z dušnim zdravjem vernikov, se zdi prenaivno vprašanje.

Medtem ko sva se pogovarjala ob pomoči prevajalke Irene Ivelja, je dobil sporočilo, ki ga je vidno razveselilo: "Oprostite, ampak ravnokar sem dobil prelepo sporočilo. Piše: Pred seboj imam knjigo Vatikan, d.d. v eni najlepših knjigarn v Lizboni. Poslal mi ga je Nando dalla Chiesa." Nando dalla Chiesa je italijanski pisatelj in politik, sin generala karabinjerjev Carla Alberta dalla Chiese, ki ga je leta 1982 ubila mafija. Vse to je svet, v katerem živi in o katerem piše tudi Gianluigi Nuzzi.

Zgodbe o zlorabah in korupciji v vatikanski banki ste označili za tako pokvarjene, da se v njih pravzaprav kaže popoln cinizem. Ste jezni?

Kar me jezi in kar se mi gnusi, je predvsem to, da je to zelo umazan del, ki pa nikakor ni celotna zgodba. Gnusi se mi predvsem to, da vem, da so tam tudi duhovniki, ki so temelj Cerkve in ki so pošteni. Jezen sem, ko se spomnim na vse posameznike in vernike, ki so se žrtvovali in darovali kakšen evro. Namenili so ga za dobra dela Cerkve, v dobrodelne namene. Neskončno me je ujezilo in se mi zagnusilo, ko sem videl, da so jemali denar za pokvarjene namene tudi iz sklada, ki je bil namenjen mašam za pokojne. Petinpetdeset milijard lir! To je štirideset milijonov evrov, ki so jih vzeli iz sklada, ki so ga redovnice namenile za delo v bolnišnicah za pomoč psihično prizadetim. To so stvari, ki človeka najbolj prizadenejo. Te razbesnijo in napolnijo z gnusom.

Je bil to tudi vaš denar?

Deloma vsekakor. A v zelo majhni meri. V Italiji je sistem tak, da lahko 0,8 odstotka dohodka nameniš katerikoli verski skupnosti ali cerkvi, ki jo posameznik pač izbere. Če pa ne obkrožiš natančno, kateri verski skupnosti želiš podariti denar, gre tvojih osem promilov vedno tisti verski skupnosti, ki že tako in tako dobi največ denarja. Če posebej ne specificiraš, gre torej denar Rimskokatoliški cerkvi. Nikoli nisem posebej določil, kateri cerkvi ali verski skupnosti naj gre moj denar, in tako je šel vselej Rimskokatoliški cerkvi. Ne vznemirja me, če je Cerkev bogata, niti se mi to ne zdi škandalozno. Kar je zame nesprejemljivo in vir ogorčenja, je, da ni nikakršne transparentnosti.

V knjigi pišete o posameznikih v vatikanskih sobanah, za katere se zdi, da predstavljajo gnila jabolka. Mar ni celo drevo, struktura Vatikana tista, ki privablja gnilobo?

Ne. Cerkev sama po sebi niti njena struktura zame ne predstavljata magneta za vso to gnilobo. Problem so določeni predpisi znotraj ustanov Vatikana. Ti privabljajo gnilobo, korupcijo, zlorabe. Dokler bo vatikanska banka dejansko offshore banka, za katero ne veljajo nobena pravila, bo privabljala umazani kapital. Moja naloga novinarja ni, da iščem odgovornost za stanje, kakršno je, ali privijam odgovorne ljudi, zakaj je tako, kot je. Če želim, da se stvari spremenijo, moram poiskati tista področja, tiste sektorje, teme in posameznike, ki so slabi in pokvarjeni na točno določenem področju. Specifično. Natančno. Če bi napadel Cerkev kot sistem, kot celoto, me nikoli ne bi poslušala.

V Guardianu je bila vaša izjava, da se bojite, da sta bila knjiga in odziv nanjo zamujena priložnost. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli?

To je morala biti stara izjava. Kajti zdaj so premiki vidni. Stvari, ki so se zgodile v zadnjem času, niso majhne ali nepomembne. Do sprememb je prišlo. Prav to, da opozarjamo na nepravilnosti, pa je glavno delo novinarjev.

Zakaj ste zadovoljni? Vi pišete o velikih nepravilnostih, ki so danes zastarane, odgovorni ne bodo nikoli odgovarjali.

Poglejte, nisem zagovornik polnih zaporov. A vendar verjamem v spremembe. Nisem pristaš lisic, aretacij, racij, številnih dolgih zapornih kazni… Dejstvo, da sta EU in Vatikan 17. decembra lani podpisala monetarni sporazum, po katerem mora Vatikan do 31. decembra 2010 uveljaviti določene direktive in uredbe EU, pomeni zame sistemsko rešitev. Ta se mi zdi mnogo boljša, kot če bi prišlo do aretacije nekaj deset ljudi. Naj vam dam primer. Lahko ujamemo nevarnega vlomilca. To je dobro. A še bolje je postaviti tak alarmni sistem, da vlomilci sploh ne bodo več vlamljali v hišo. Zastaranje se morda komu zdi nepravično, a meni se zdi pravično in prav.

Knjiga je v Italiji izjemno brana, ob tem da ni doživela nikakršnega glasnejšega javnega odziva. O njej se v medijih skoraj ni govorilo. Pritisk zaradi razkritij, ki jih ponujate, ni bil ne viden ne občuten. Zakaj je torej prišlo do teh sprememb?

Mislim, da so tu pomembni štirje dejavniki. Prvič, v knjigi je predstavljen ta izjemen tajni arhiv, ki je poln doslej nepoznanih dokumentov. Drugi razlog, vsaj tako verjamem, je prav slog pisanja, za katerega sem se odločil. V knjigi prepuščam vsakršno sodbo in zaključek bralcu. Tretja stvar: vsekakor ni zanemarljivo, da so vse v knjigi opisane zgodbe preprosto neverjetne. Zdijo se zunaj možnega in onkraj najbolj divje domišljije. In zadnji razlog je dejstvo, da je vse, kar zadeva Vatikan, vselej nekako povezano s skrivnostmi. Zavito in prekrito je s tančicami. Zato je tu vselej prisoten ljudem prirojen vzgib, da bi odgrnili te tančice in pogledali, kaj je za njimi.

Na strani 55 je omenjen Slovenec Štefan Falež, veleposlanik v Vatikanu, ki je leta 1992 od vatikanske banke prejel denar za "katoliški tisk v Sloveniji". Je bila Slovenija omenjena še kje v dokumentih, pa to na koncu ni bilo vključeno v knjigo?

Ne, nikjer drugje.

Zgodovina Italije je prepletena z Vatikanom. Hkrati gre za državo ustanoviteljico EU, četrto največjo evropsko ekonomijo, domovino mafije. Kaj predstavlja Vatikan danes v moderni Italiji mnogih obrazov?

Italijanske zgodovine brez Vatikana preprosto ne bi bilo. Tako zelo sta povezana. Vpliv Vatikana na glasovanja, na odločanja, na volitve je pomemben. Glasovi, zmerni glasovi Vatikana določajo, katera opcija oziroma koalicija bo zmagala na volitvah v Italiji. Zmagovalni glasovi v Italiji niso glasovi radikalcev, to so glasovi neodločenih volilcev, ki sledijo in volijo v slogi s temi zmernimi glasovi iz Vatikana. Na njihovi podlagi se potem odloči, kdo bo zmagovalec.

Sedanja oblast v Italiji ima torej podporo Vatikana?

Vatikan ima danes svoj vpliv v vsaki politični stranki. Vsepovsod ima svoje vplivno območje. Ni več tako, kot je bilo včasih, ko je bil Vatikan tesno povezan predvsem s krščansko demokracijo. Ko zdaj želi, da se sprejme neki zakon, najde Vatikan območje, podporo, način in pot, preko katerih doseže, da je želeni zakon na koncu sprejet.

Govorite, kot da je to najbolj samoumevna reč. Mora biti tako?

Živim v Italiji in ne kje drugje. Če me vprašate, ali se mi zdi, da je tako, kot je, prav, bom rekel, ne, ne zdi se mi, da je prav tako, kot je. A če me vprašate, ali se da to spremeniti, ali se da odstraniti ta vpliv, potem vam bom odgovoril, da tudi vaši vnuki ne bodo videli takih sprememb. Moji vnuki vsekakor ne.

Kako se potem lahko počutite varnega?

Seveda se počutim varno. Zakaj se ne bi? Česa naj bi me bilo strah?

Mar ni ta knjiga zares boleče stopila na rep Vatikanu?

Poglejte, sem človek, ki živi, kot želi. Nikoli ne bi mogel ostati poročen le zato, da bi bil poročen. Delam, kar želim. Morda zveni nekoliko romantično, a v to verjamem.