Ervin Hladnik - Milharčič je ob izdaji knjige povedal, da nosi ironičen naslov, ki hkrati prikaže samostojno državo v središču Rima in finančni splet, v katerem se ne vrti na tisoče evrov, temveč včasih tudi na desetine milijonov evrov.
Monsignor Renato Dardozzi je v svoji oporoki izrazil željo, da približno pet tisoč dokumentov po njegovi smrti postane javnih. Dardozzi je od leta 1982 do leta 2000 zbiral listine in zapiske o financah Inštituta za nabožna dela (vatikanske banke) in vatikanskega tajništva. Oktobra 2007 so k Nuzziju prišli oporočni izvršitelji in mu povedali za Dardozzijevo željo po javnem razkritju dokumentov.
Nuzziju je dokumente uspelo dobiti poleti 2008. Ponje je v spremstvu osebnih stražarjev odšel v Švico, kot zanimivost pa naj povemo, da so bili dokumenti spravljeni v kleti neke kmetije, česar ni vedela niti lastnica poslopja. Preiskovalni novinar Nuzzi se je odločil, da bo objavil knjigo, v kateri je vatikansko banko opisal kot velikanski pralni stroj denarja, v katerem se "očistijo" ogromne vsote denarja in ogromno podkupnin.
Novinar piše v knjigi tudi o bančnih računih, katerih denar je bil naslovljen na neobstoječe dobrodelne sklade. Takšna imena skladov po besedah Nuzzija lahko sproducira le človeški cinizem, saj je šlo za sklade za boj proti levkemiji, za pomoč revnim otrokom, obstajal je celo sklad Lurdske Marije. V treh letih je prek teh računov šlo najmanj 276 milijonov evrov, je dejal Nuzzi.
Bralci so knjigo sprejeli dobro, saj je izšlo enajst ponatisov, čeprav ni bilo o knjigi v italijanskih medijih izrečenega nič. "To je tako, kot bi gledali tekmo in na koncu ne bi izdali, kdo je zmagal," je pojasnil Nuzzi in dodal, da je v Italiji zaradi omembe tako prostozidarjev, politikov kot Vatikana prišlo do samocenzure novinarskih kolegov.
