Ko se mu je iztekal prvi mandat, je bil za politično daleč najvplivnejši tabloid v Evropi "Super Horst", v začetku minulega tedna pa so se njegovi uredniki popraskali po glavi v začudenju: "Horst, warum?" Obdobje od vprašanja "kdo sploh je" do ugibanja "zakaj odhaja" je sin Nemcev z romunskim državljanstvom dodobra zapolnil z oblikovanjem lastne politične podobe, ki ga je uvrščala med najpopularnejše nemške politike in spodbudila razmišljanja, da bi si predsedniška funkcija, odvisna predvsem od strankarske in deželne matematike ter omejena na protokolarne nastope, zaslužila več vpliva in potrditev na splošnih volitvah. To "weimarsko rešitev" je podpiral tudi sam Köhler, ko je nekajkrat v nasprotju s preteklo prakso z zahtevo po ustavni presoji ustavil uveljavitev v parlamentu sprejetih zakonov, hkrati pa se je zelo neposredno vključeval v aktualne politične razprave. Die Welt je tako že po njegovih prvih nastopih zapisal, da je "razsvetljeni domoljub, ki pristno ljubi svojo državo in se tega ne boji izreči".
Od Moldavije do hranilnic
Patriotizem je Horstu Köhlerju očitno vsadilo begunsko otroštvo, začinjeno z umikanjem pred Rdečo armado. Njegova starša sta bila prisilna preseljenca iz današnje Moldavije, potem ko si je Sovjetska zveza po črki sporazuma Molotov-Ribbentrop odrezala svoj kos vzhodne Evrope. Horst je bil rojen leta 1943 v Skierbieszówu v takrat okupirani Poljski. Leto kasneje je družina prebegnila v vzhodnonemški Leipzig, leta 1953 pa v zahodni Berlin in končala v begunskem taborišču. Horst je dopolnil že 14 let, ko so se ustalili v Ludwigsburgu blizu Stuttgarta, kjer je dvajsetleten končal gimnazijo. Študij je nadaljeval na univerzi v Tübingenu, kjer je doktoriral iz ekonomije in političnih znanosti. Po sedmih letih znanstvenega dela na tamkajšnjem Inštitutu za ekonomske raziskave se je preselil k urejanju državnih financ, najprej v deželni vladi zdajšnjega obrambnega ministra Gerharda Stoltenberga v Schleswig-Holsteinu, nato pa na zvezno raven, kjer je na višjih položajih v finančnem ministrstvu veljal za "šerpo" kanclerja Helmuta Kohla pri pripravah na srečanja G7, finančnem uokvirjanju nemške združitve in sestavljanju maastrichtske pogodbe. Leta 1993 se je preselil na čelo nemških hranilnic, pet let kasneje pa Evropske banke za obnovo in razvoj. V mesec dni trajajoči bitki za prvega Nemca na vrhu Mednarodnega denarnega sklada je brez aktivne udeležbe počasi postajal za vse bolj sprejemljivo ime, potem ko so ZDA, Francija in še nekatere države dale vedeti, da si na tem mestu ne želijo Caia Koch-Weserja, ki se je četrt stoletja pilil v Svetovni banki in je bil prva izbira takratnega kanclerja Gerharda Schröderja.
Köhlerjeva izvolitev maja 2004 ni bila presenečenje, saj so imeli opozicijski konservativci na posebni volilni konvenciji, ki jo sestavljajo poslanci zveznega in deželnih parlamentov, ugodno večino. Večje presenečenje je bilo, da je njegova tekmica Gesina Schwan, ki jo je podpirala vladajoča rdeče-zelena koalicija, dobila skoraj polovico glasov. Schröderjeva vlada je bila že močno nepriljubljena, njegovim socialdemokratom so ankete javnega mnenja pripisovale samo še 26-odstotno podporo v primerjavi s 47 odstotki, kolikor so jih dodeljevale opozicijski navezi krščanskodemokratske unije in bavarske sestrske CSU. Politični analitiki so takrat pohiteli hvaliti politično modrost opozicijske voditeljice Angele Merkel zaradi izbire z domačo politiko nekontaminiranega, tako rekoč nestrankarskega kandidata. "Novi predsednik ne pomeni konca konca klecajoče rdeče-zelene vladavine, ampak obeta novo, boljšo politiko, ki pa se mora še udejanjiti," je takrat komentiral Die Welt. Dejansko je Köhler v svojem zahvalnem nagovoru po izvolitvi deloval kot človek, ki si želi biti na čelu modernizacije države ne glede na zelo omejeno vlogo predsedniške funkcije. Takoj je tudi zavrnil rajanje konservativcev o koncu socialdemokratske vladavine. "Ne vidim se v tej vlogi," je komentiral izjavo takratnega vodje bavarske CDU Edmunda Stoiberja, da se je zgodil zasuk h konservativcem. "Sem apolitični kandidat in ne instrument katerekoli stranke pri prevzemu oblasti. In ne bom se dovolil instrumentalizirati," so bila zagotovila, da bo z njim spremembe doživljala celotna nemška politika in ne zgolj nemška vlada.
Čeprav še nedavni šef IMF, ni operiral s suhoparnimi ekonomskimi parametri, zajamčil pa je, da se bo z vso vnemo zavzemal za gospodarske reforme. "Nemčija mi je veliko dala in želim ji nekaj tega povrniti," je po izvolitvi povedal novinarjem in dodal svojo vizijo domovine: "Nemčija bi morala postati dežela idej. V 21. stoletju to pomeni več kot samo dežela pesnikov in filozofov, več kot samo 'izdelano v Nemčiji'... Potrebuje pogum, kreativnost in neusahljivo željo po novem, ne da bi izključevala staro." Iz namenjene mu protokolarne vloge je odmevno izstopil leta 2006, ko je, pooblaščen za skrb za ustavnost, zavrnil podpis zakona o privatizaciji državne uprave za varnost v zračnem prometu, s katero je vlada Angele Merkel želela iztržiti več kot milijardo evrov. Podobno je ravnal še v nekaj primerih in se v tem bistveno oddaljil od svojih predhodnikov, ki so to svojo pravico spregledovali. Aktivno je bilo tudi njegovo ocenjevanje gospodarske reforme in vladnih ukrepov, nazadnje pa je novembra lani zavrnil podpis zakona, ki naj bi otežil dostop do internetnih strani z otroško pornografijo, za katerega so nekateri pravni izvedenci prav tako zatrjevali, da je neustaven.
Molčeči predsednik
Da Köhler v drugem mandatu ni tisti "Super Horst", za kakršnega so ga razglašali na vrhuncu njegove priljubljenosti v letu 2008, ko je bankam očital, da so iz finančnih trgov ustvarile pošast, je leto dni po izvolitvi sredi prejšnjega meseca ugotavljal Der Spiegel. Pod naslovom "Molčeči predsednik" je navajal, da se je zadnjič javno oglasil za lanski božič s kratkim, niti petminutnim nagovorom. Nobene besede ni rekel o vroči politični razpravi o pomoči za brezposelne, tiho je bil ob grožnjah evru zaradi grške finančne krize, vznemirile ga niso niti vesti o zlorabah otrok, ki so pretresle tudi nemško cerkev. Novinarji so na njegovih spletnih straneh opazili le, da je precej potoval, predvsem po Aziji, predvsem pa telefoniral finančnim izvedencem in starim prijateljem iz IMF, da bi bil na tekočem z evropsko finančno krizo. "Sedeminšestdesetletni Köhler se je vrnil v prastare čase," je revija citirala neimenovane sogovornike iz vladnih krogov, v čase, ko je trdno delal v zaodrju finančnega ministra in ne kot predsednik Nemčije.
Horst Köhler je prekinil molk po vrnitvi iz Afganistana, ko je za nacionalni novičarski radio Deutschlandfunk povezal sodelovanje nemške vojske na mirovnih misijah s trgovinskimi oziroma gospodarskimi interesi države. Politiki in mediji pri vojaških vprašanjih še vedno zelo občutljivi Nemčiji tega niso spregledali in na predsednika se je usula toča kritik, ki jih ni moglo umiriti niti pojasnilo, da je imel v mislih akcije Nata, kakršna poteka proti somalijskim piratom, in ne kakšnega novega avanturističnega imperializma. Minuli ponedeljek se je "vihar v kozarcu vode" pretopil v presenetljiv in nepreklicen takojšnji predsednikov odstop. V kratki izjavi s tresočim glasom in solznimi očmi je Köhler deloval brez kakršnekoli ideje za 21. stoletje, zgolj izrabljeno se je pritoževal zaradi "javnih kritik brez vsake utemeljitve" in "pomanjkanja nujnega spoštovanja predsedniške pisarne".
Netipičen predsednik je na koncu ostal tipičen (užaljeni) politik. Financial Times Deutschland ga je na naslovnici razglasil za dezerterja in ocenil, da se je hudo zmotil, če je mislil, da na tak način brani predsednika kot institucijo. Dokazal je muhavost in samovšečnost, ki so mu ju nekateri očitali v zadnjih dveh letih, v očeh tistih, ki so v njem videli odkritega voditelja, ki politikom v obraz pove, kar jim gre, pa se izkazal za izredno neodgovornega. Ali vsaj nekoga, ki je Nemčiji za povračilo, ker mu je mnogo dala, vrnil tisto, kar si je najmanj želela - ob vseh evropskih in domačih gospodarskih in finančnih problemih še notranjepolitično krizo.
