Znanstveniki so ugotovili, da glasni, disonančni in nepričakovani zvoki, ki jih uporabljajo v grozljivkah, posnemajo „krike“ prestrašenih živali. Filmarji s takšnimi zvoki „trkajo“ na vrata instiktivnega strahu.
Profesor Daniel Blumstein, ki je na univerzi v Kaliforniji vodil raziskavo, je proučil 102 albuma s filmsko glasbo iz najbolj popularnih filmov – od vojnih filmov, dram, grozljivk do pustolovščin. Pri raziskavi, pri kateri je sodeloval tudi skladatelj Peter Kaye, so upoštevali tudi posebne efekte in krike.
Analiza je pokazala, da so v grozljivkah najbolj glasni ženski kriki – za primerjavo so v pustolovščinah najbolj glasni kriki moških. V grozljivkah je tudi veliko število zelo visokih in nizkih tonov. Raziskovalci so v dramah zaznali manj krikov, kot so pričakovali, in veliko več nizkih tonov kot pri drugih žanrih.
Raziskava je pokazala, da uporaba „ne-lineranih zvokov“ ni naključna, temveč pomembna za „povečanje čustvenega vpliva določenih scen“. „Ne-linearne zvoke ponavadi spuščajo prestrašene živali. Zvok, ki izraža strah, spustijo takrat, ko jih napade plenilec,“ je dejal vodja raziskave.
