Spomnimo, nekdanji minister Vasko Simoniti je zaključek del marca 2007 napovedoval za pomlad 2009, ob izteku mandata pa je bil sveto prepričan, da bodo baletniki in operni pevci v novo opero vkorakali ob koncu leta 2009.
Pošteno se je uštel tudi pri stroških obnove, za katere je v njegovem mandatu veljajo, da ne bi smeli preseči meje 30 milijonov evrov. Dovolj zgovorna je že njegova izjava ob podpisu prve faze gradbenih del (rušitvena dela, izkop gradbene jame in podbetoniranje odrskega stolpa), za katere je ministrstvo konec leta 2006 razpisalo 1,88 milijona evrov sredstev, marca 2007 pa so z Vegradom in SCT podpisali pogodbo v vrednosti 3,5 milijona evrov. Na vprašanje, kako komentira naraščanje stroškov za prvo fazo obnove opere, je Simoniti takrat odgovoril: "Pogodba je sklenjena na ključ, kar pomeni, da jo morata izvajalca izpeljati od začetka do konca. Iz takih pogodb izhajajo tudi zelo jasne obligacije, ki odstranjujejo vse tiste anekse, ki so pogosto res za sto ali dvesto odstotkov podražili dela. Izvajalci se zavedajo te odgovornosti in vsi vemo, kaj pomeni pogodba na ključ." Simoniti ni skrival niti navdušenja nad izbranima izvajalcema: "Po zelo skrbno pripravljenem razpisu smo prišli do po mojem mnenju imenitnih izvajalcev (SCT in Vegrad, op. a.), ki imata vse potrebno znanje, velike izkušnje in ustrezne reference. ( ...) Še enkrat moram reči, kako vesel sem, da sta izbrana ta izvajalca."
Prvi aneks je bil Simonitijev
Že pol leta kasneje je ministrstvo za kulturo k omenjeni pogodbi na ključ podpisalo četrt milijona vreden aneks zaradi nepredvidenih del, čeprav naj bi ravno taka pogodba vlagatelja zavarovala pred morebitnimi skritimi stroški. Kljub slabim izkušnjam z Vegradom in SCT je tudi pogodba za drugo fazo prenove (gradbena, obrtniška in instalacijska dela) romala v njune roke. Ponovila se je tudi farsa z razpisanimi sredstvi, ki so za ta del znašala 14,3 milijona evrov, pogodba, pod katero se je podpisal Simoniti, pa je bila vredna 22,52 milijona evrov. In ponovila se je tudi zgodba z aneksi. Tokrat že v mandatu Majde Širca, ki je k pogodbi dodala še 1,6 milijona evrov in rok za dokončanje gradbenih, obrtniških in instalacijskih del gradbincema prestavila z junija 2009 na marec 2010. Razlog za podaljšanje in podražitev so bila spet nepredvidena dela, "ki so se med gradnjo pokazala nujna za statično okrepitev starega dela opere".
Drugi aneks ne bo zadnji
Kot kaže, pa tudi drugi aneks za gradbena dela ne bo zadnji, saj sta SCT in Vegrad medtem že zamudila rok za dokončanje prenove. Kot pravi Mitja Bervar, ravnatelj opere, trenutno še opravljajo zadnja gradbena in restavratorska dela, izdeluje in montira se notranja oprema, začela pa so se tudi zadnja dela izvedbe pododrja. Poleg obeh "gradbenih" pogodb z aneksi vred so na kulturnem ministrstvu sklenili tudi dve pogodbi za tehnično opremo opere. Za odrsko tehniko bodo Rudisu plačali 3,273.600 evrov, podjetje TSE pa bo za 1,315.663 evrov dobavilo scensko razsvetljavo in avdio-video tehniko. Še dobra dva milijona pa bo ministrstvo za kulturo podjetju Panles plačalo za izdelavo, dobavo in montažo opreme.
Pričakovali bi, da bi ob vseh teh milijonih konec leta dobili vrhunsko operno hišo, a številni poznavalci že dalj časa opozarjajo, da sta se prenova in gradnja prizidka, upoštevajoč porabljen denar, izkazala za zgrešeno naložbo. Nekdanji direktor ljubljanske opere Borut Smrekar ocenjuje, da temeljni razlog za naraščanje stroškov obnove tiči v razbijanju investicije na več faz in spreminjanju zastavljenih projektov, ki se jih je šel nekdanji minister za kulturo Vasko Simoniti. "Menim, da bi bil končni rezultat veliko boljši, če bi opero prenovili po načrtih, ki smo jih potrdili v mojem mandatu. Dobili bi večji oder, veliko boljša bi bila tudi akustika dvorane, saj bi se z dvigom stropa njen volumen povečal. Tako pa bo prenovljena opera dobila predvsem dobre vadbene prostore, dvorana bo za gledalce udobnejša, kar se tiče akustike in odra pa bistvenih izboljšav ne bo. Za ta denar bi bila vsaka druga opcija boljša: od novogradnje do prenove opere z vadbenimi prostori na neki drugi lokaciji," poudarja Smrekar.
Novogradnja bi bila boljša
Tudi ministrica Majda Širca priznava, da bi se danes zagotovo odločili za novogradnjo, še posebno, ker bi z njo dobili dvorano za več obiskovalcev. "Investicija v prenovo opere se je zato, ker je bil projekt obnove slabo in nestrokovno zastavljen, zato, ker se nenehno pojavljajo elementi, ki jih projektanti in izvajalci ob začetku del niso predvideli in na katere bivši minister ob primopredaji ni opozoril, ter tudi zato, ker je ministrstvo za kulturo v preteklosti posegalo v projekt na način, ki je prinašal določena odstopanja, precej podražila," še opozarja Širčeva.
