Toda potrebe in želje so eno, realnost pa je drugačna: obe investiciji se namreč izmikata dogovorjenim datumom, denarja za kulturo pa bo zaradi gospodarske krize čedalje manj. Vizija, da bomo v Ljubljani in Sloveniji nekoč vendarle rešili prostorske probleme kulture, sicer obstaja. Obstajajo pa tudi dobre prakse smiselnih in smotrnih prenov ter novogradenj v tujini, po katerih bi se bilo dobro zgledovati, če se doslej še nismo. Kajti vsak nadaljnji evro, vložen v kulturo, mora biti premišljen in upravičen. Še posebno, ker to doslej ni bil.
Prenovo ljubljanske opere štejemo za zgrešeno naložbo; osrednja težava, a bistvena za glasbeno gledališče, je problematika akustike, ki bo tudi po prenovi očitno ostala. Nehvaležen projekt je pred nekaj meseci podedoval zdajšnji ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana Mitja Bervar, in čeprav tako on kot kulturno ministrstvo še vedno vztrajata pri trditvi, da bo investicija zaključena po napovedih, pa Bervar vendarle posredno priznava, da "pri tako velikih posegih, kot govori tudi dosedanja praksa, natančen datum do zadnjega visi v zraku". Ne more si niti predstavljati, da do odprtja ne bi prišlo novembra, kajti celotno programsko sezono, ki jo bodo predstavili čez dva tedna (potem ko je pred kratkim imenoval nove umetniške vodje za področje opere in baleta), so umestili v dogovorjeni okvir. Dodatne akustične posege so zdaj zaupali dr. Miomirju Mijiću iz Beograda, ki je akustiko naknadno reševal tudi pred leti v Veliki dvorani SNG Maribor. Bervar še pravi, da bodo akustiko po odprtju hiše še dodelovali, če se bo izkazalo, da je to potrebno. Očitno pa se bo, če bo tako, moral soočiti še z enim problemom: selitvijo velikih produkcij na tehnično ustrezen oder, čemur bi ob že obstoječi Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ustrezal le še morebitni Kolizej.
Kako nastaja celjski "Cankarjev dom"
Gregor Deleja iz Hiše kulture Celje je del civilne iniciative, ki si je zamislila nov koncertno-kulturni prostor, in v ta namen so med drugim odpotovali tudi na Dunaj, na tamkajšnjo fakulteto za arhitekturo, da bi navezali stike s strokovnjaki, "da seveda ne bi odkrivali tople vode", je povedal nadebudni pobudnik. In potrdil je, da na fakulteti dejansko obstaja "črna tabla", na katero študentje in profesorji vpisujejo primere ponesrečenih prenov in novih investicij, in prenova ljubljanske opere je na tem seznamu že nekaj mesecev kot "arhitekturna pomota brez primere". Ne gre sicer za uradno arhitekturno "glasilo", vendar to tablo uporabljajo pri debatah na predavanjih. Hiša kulture, kot so si jo zamislili v Celju, kot javni zavod že deluje kakšno leto, vsekakor pa nameravajo to približno 35 milijonov evrov vredno investicijo izpeljati v obliki javno-zasebnega partnerstva, predvsem v navezavi s tako imenovanim malim gospodarstvom, kjer ne bodo zanemarili medgeneracijskega preskoka. Večnamensko dvorano so si zamislili z več možnimi rešitvami, in kot že rečeno, bodo izkušnje iskali tudi na tujem. Tako so se že povezali s projektanti, Theater Project Consulting, ki ta hip skrbijo za novonastajajoči oder v Linzu, kjer so lani začeli graditi glasbeno gledališče, imenovano Musik Theater Linz. "Gre za posrečeno sodelovanje urbanizma, kulture in arhitekture za rešitev vprašanja, kako se na omejenem prostoru, recimo v mestu, smiselno izpelje prenova ali novogradnja," pravi Deleja in dodaja, da mu je posebno všeč, ker je sodelovanje zastavljeno drugače, kot je sicer praksa pri nas. "Arhitekti so dolžni vprašati strokovnjake, v tem primeru glasbenike, ki bodo neko stavbo uporabljali, kako naj jo naredijo funkcionalno; arhitekte je treba usmeriti, ustvariti medresorski dialog."
Akustična zgodba iz Maribora
Po Rotovnikovem mnenju nas mariborska izkušnja izpred nekaj let z Veliko dvorano SNG Maribor ni kaj prida izučila: "Tam akustike niso rešili (potem ko so jo zavozili); le popravili so jo. Zaradi premajhnega volumna dvorane nikoli ne bo dobre akustike." Ko je bila mariborska SNG še domicil režiserja Tomaža Pandurja, je ta pred obnovo dvorane akustični elaborat preprosto vrgel v smeti in investitorje napeljal k temu, da jo opremijo po okusu njegovega gledališča, ki je zahtevalo ozvočitev protagonistov. Ko je Pandur zapustil Maribor in se je v novo dvorano naselil operni ansambel, je bilo treba multimedijsko dvorano rekonstruirati; pevci so namreč ugotavljali, da je dvorana "gluha". Direktor SNG Danilo Roškar zdaj trdi, da z akustiko v "njegovi" dvorani ni nič narobe: "Zadovoljuje vse primerljive standarde dobrih opernih dvoran. Takšno je mnenje pooblaščenih strokovnjakov, ki so opravljali meritve, in tistih, ki ustvarjajo in redno obiskujejo naše operne predstave, koncerte. Mnenja in natolcevanja določenih posameznikov, ki se spoznajo na vse, so nerelevantna."
V Mariboru že vrsto let prenavljajo še eno kulturno institucijo, dvorano in stavbo Narodnega doma. Direktor Vladimir Rukavina pravi: "Obnova poteka že vrsto let, delno nas financira občina, največji delež pa predstavljajo sponzorska sredstva. Prenova žal še vedno ni končana, ministrstvo za kulturo pa je žal niti nikoli ni sofinanciralo."
