Novembra lani je proti reformi pokojninske zakonodaje, ki jo je najavilo ministrstvo za delo, demonstriralo 30.000 sindikalistov, upokojencev in študentov. Proti spremembam družinskega zakonika protestira 30.000 podpisnikov peticije. Ivan Svetlik zaradi napovedane reforme družinske zakonodaje v delu javnosti velja za uničevalca klene slovenske družine. Gibanje, ki kritizira ministra Svetlika, dopušča zgolj eno definicijo družine. Družina je življenjska skupnost očeta, matere in otrok. In čisto nič drugega si ne zasluži imena družina.

Minister Ivan Svetlik je v središču nenavadnega vrtinca protestov. Kot da bi proti ministru koalicijo sklenili odločno katoliško gibanje, ki dopušča le eno definicijo družine, dijaški lumpenproletariat, rosno mladi nogometni huligani, zmerno levi sindikalni voditelji, zmerno levi upokojenski aktivisti, mali in srednji kapitalisti, ki s posredovanjem študentskega dela ustvarjajo lepe dobičke, študentska funkcionarska elita, ki upravlja s koncesijskim denarjem, ustvarjenim s študentskim delom...

Vendar Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve, ni zgolj pod pritiskom sindikatov, študentov, bodočih upokojencev, sedanjih upokojencev in pristašev tradicionalne družine. Na ministra, sicer profesorja upravljanja človeških virov na FDV, pritiskajo delodajalci, prepričani, da ni liberaliziral trga dela. Vsi vektorji, ki določajo smeri gibanja tega vrtinca, pa ministru za povrh očitajo, da socialnega dialoga ni dovolj, čeprav so bile institucije socialnega dialoga po nekajletni likvidaciji ponovno vzpostavljene šele v času, ko je vodenje ministrstva za delo prevzel Ivan Svetlik.

Paradoks je zanimiv. Obstaja visok konsenz, da sedanja ureditev trga dela ni dobra. Obstaja pa ravno tako visoka stopnja konsenza, da so nesprejemljive tudi vse spremembe. Še en paradoks: demografske projekcije zelo jasno kažejo, kaj se bo v naslednjih desetletjih dogajalo z razmerjem med zaposlenimi in upokojenimi. Problem, ki ga kažejo demografske projekcije, lahko poenostavljeno predstavimo kar z letnico rojstva dr. Ivana Svetlika. Leta 1950, ko se je rodil, se je rodilo 35.992 otrok. Največ med letoma 1945 in 2010. Ko bo čez pet let izpolnil pogoje za upokojitev, bo na vrata trga dela potrkala generacija, rojena sredi devetdesetih let. V devetdesetih letih se je v povprečju rodilo okoli 18.000 otrok letno. Torej še enkrat manj kot leta 1950. Povedano drugače: še enkrat manjša generacija, rojena sredi devetdesetih let, bo morala poskrbeti za pokojnine članov t.i. baby boom generacije, rojene po drugi svetovni vojni.

Politik brez spektakla

Dr. Svetlik ne sodi med tiste člane vlade, ki bi v politiko vnašali spektakel. Sodi med bolj študirane in bolj študiozne, profesorske ministre. Ko je bil star štiri leta, je začel brati svoj prvi časopis - Kmečki glas. Na lestvicah popularnosti ga ne bomo našli. V eni od anket ga je dober odstotek vprašanih izbral za najboljšega ministra. Dober odstotek vprašanih pa ga je izbral za najslabšega ministra. Javnomnenjska neopaznost je v izrazitem kontrastu s pomenom funkcije, ki jo opravlja.

Leta 1983, ko je doktoriral s tezo Sociološka konceptualizacija brezposelnosti, je bilo v Sloveniji brez dela dobrih 16.000 ljudi. Dozdevalo se je, da se ukvarja s problemom, ki je predvsem akademski, manj pa socialni, politični ali ekonomski. Deset let kasneje je bilo na zavodu za zaposlovanje registriranih več kot 137.000 brezposelnih. Svetlikovo akademsko znanje je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pomagalo vsem, ki so se ukvarjali s strategijami boja z brezposelnostjo. Ko je leta 2008 prevzel ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je obstajal optimistični privid, da bo problem brezposelnosti v doglednem času zgolj postranski socialni fenomen. Ob koncu leta 2008 je bilo brez dela 66.000 ljudi, statistične krivulje pa so vzbujale upanje, da se bo število brezposelnih v naslednjih letih asimptotično približevalo ničli. Tik pred tem, ko je prevzel ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, se je svetovna ekonomija razletela. V nekaj mesecih se je število brezposelnih približalo številki sto tisoč.

Od Idrije do Švedske

Ivan Svetlik prihaja iz okolja, ki velja za socialno najbolj koheziven del Slovenije. Otroštvo je preživljal v Srednji Kanomlji, vasi, ki leži pet kilometrov zahodno od Spodnje Idrije. Gimnazijo je obiskoval v Idriji, občini, ki se lahko pohvali s tradicionalno najnižjo stopnjo brezposelnosti v Sloveniji. Študiral je na ljubljanski FSPN, del podiplomskega študija pa je opravil na Švedskem, v državi z nemara najvišjo stopnjo socialne kohezivnosti na svetu. V politiko je - vsaj zdi se tako - vstopil relativno pozno, sredi zadnje četrtine poklicne kariere. Manj znan pa je podatek, da je bil Svetlik že leta 1990 na ožjem seznamu kandidatov za prvo Peterletovo vlado. Zapisniki sej Demosovega vodstva pripovedujejo, da je bil tik pred postavitvijo Peterletove vlade eden najresnejših kandidatov za ministra za raziskovalno dejavnost in tehnologijo.

Iz Svetlikove uradne biografije bi težko sklepali, da ima kakršnokoli disidentsko preteklost. Vtis, da je zadržan in previden, je napačen. Služba državne varnosti je sredi osemdesetih pravilno registrirala, da je bil eden ključnih članov Slovenskega sociološkega društva ter občasni sodelavec domnevno subverzivne sekcije za preučevanje novih družbenih gibanj, ki je delovala v okviru Slovenskega sociološkega društva. Na intelektualno zanimivih predavanjih je Svetlik sredi osemdesetih razmišljal o novih oblikah zaposlovanja, kar so zaznala tudi poročila in analize SDV. Ob koncu osemdesetih je bil Svetlik, kar je prav tako znano le manjšemu številu ljudi, vključen v intelektualno jedro avtorjev nove slovenske ustave. Sodi med ducat soavtorjev dokumenta, ki ga poenostavljeno imenujemo "pisateljska ustava" - "pisateljsko" ustavo so skupaj pisali člani Društva slovenskih pisateljev in člani Slovenskega sociološkega društva. Svetlik je bil sredi osemdesetih predsednik Slovenskega sociološkega društva, ene ključnih celic v omrežju tedanje politične alternative. Sodi tudi med osem soavtorjev dokumenta, ki ga poenostavljeno imenujemo "Demosova ustava". Kljub dejstvu, da je ob koncu osemdesetih v tedanjem civilnodružbenem omrežju igral pomembno vlogo, se na začetku devetdesetih let ni odločil za prestop v politiko, pač pa se je raje posvetil nadaljevanju akademske kariere.

V devetdesetih je bil prvi predsednik sveta za visoko šolstvo, nekaj let je bil dekan FDV, leta 2005 pa je postal prorektor ljubljanske univerze.

V dveh desetletjih parlamentarne demokracije Svetlika nismo nikdar srečali na seznamih strankarskih kandidatov za parlamentarne sedeže. Prav tako ni bil član strankarskih organov. Ob imenovanju za ministra pa je bil uvrščen na tisti del vladnega seznama, ki ga zasedajo člani oziroma simpatizerji Desusa. Kot minister je trenutno član sveta Desusa, vendar nima glasovalne pravice, ker ni član stranke.

Politika, ki jo vodi Ivan Svetlik, ni politika, s katero se dobiva volitve. Hkrati pa je to politika, ki na dolgi rok preprečuje, da bi se čez pet, deset ali petnajst let pred parlamentom znašla desetkrat večja in desetkrat bolj besna množica kot v sredo, 19. maja. Transparenta, da je Ivan Svetlik socialni terorist, ni treba komentirati. Gotovo pa je človek, ki zna predvideti trende. Je socialni realist, ki pa zaradi pesimističnih kazalcev ni postal fatalist.