Na ulici je težko naleteti na kogarkoli, ki ne bi misli, da je politična oblast v državi do obisti pokvarjena, ljudje prevarani, prihodnost črna, preteklost pa je treba podvreči policijski preiskavi in zapreti vse ministre, ki so jo oblikovali.
"Tukaj se ne bo dalo več živeti," je za vse povzela ženska, ki je na eni strani avenije Stadiou nosila levo polovico velikega transparenta, na katerem je pisalo, da so tri politične generacije pripeljale državo do bankrota. "Končalo se bo tako, da si ne bomo mogli privoščiti niti solate."
Protestniki so uporabljali retoriko preživetja. Govorili so o tem, da s plačami komaj preživijo, da je Grčija draga država, Atene dvakrat precenjene, pokojnine pa mizerne. Proteste je organiziral sindikat javnih uslužbencev, ki so bili najbolj na udaru, da so z življenjskim stilom srednjega razreda v državi, kjer sta na vsakem javnem delovnem mestu zaposlena dva, bankrotirali državo.
Revščina ni bila več moderna
Na polovici poti med politehniko in parlamentom je v ulici Athinas glavna mestna tržnica.
"Koliko je pri vas četrt kile solate?" sem vprašal prodajalca, ki je ponujal zelenjavo v dolgi vrsti stojnic.
"Ne prodajam na kilo, ampak po glavah," je odgovoril. "Štirje kosi en evro."
Glave solate so bile skromne, vendar se ni dalo presoditi, ali je to poceni ali drago.
"Po koliko je paradižnik?"
"Sedemdeset centov kilogram za tega bolj drobnega, tale pa je evro in pol za kilogram. Je lep, ne? To je prvi pridelek. Domač, brez kemije. Zato je malo bolj drag. Če dva meseca bo veliko bolj poceni. Ampak solato imam samo zdaj. Potem bo prevroče zanjo. Jagode dam po dva evra."
Na stojnici je ležal časopis, ki je na naslovki vpil, da sta ekonomska in politična kriza dosegli prvi višek. Najhujše da šele prihaja. V parlamentu so začeli kazensko preiskovati delo ministrov med letoma 2000 in 2004. Ministri imajo premoženja v vrednosti po šest ali deset milijonov evrov, pa nikoli niso delali drugje kot v javni administraciji z običajno plačo. Iz njihovega življenjskega stila je razvidno, da nikoli niso varčevali. Prodajalca sem vprašal, kaj meni o tem.
"Krizo smo začeli čutiti tudi mi," je rekel. "Kakšno leto je šlo postopoma na slabše, zdaj pa so ljudje postali zelo varčni. Veliko jih je brez dela ali pa se bojijo, da ga bodo izgubili. Vzamejo manj in so bolj izbirčni. Cene pa so šle gor. Vse, kar zdaj prodajamo, je sveže, od letos. To je dražje. Čez nekaj mesecev bodo paradižniki bolj poceni. Solate pa ne bo več."
Čez ulico je v dolgi pokriti zgradbi ribja tržnica. Ena tistih, ki te začarajo. Tri metre dolgi morski psi ležijo ob rdečih oradah, ki po svežini svoje barve tekmujejo z rdečimi transparenti komunistične partije Grčije. Sardele se bleščijo kot dragulji med skladovnicami hobotnic, kupi školjk in drobnimi vazami mesa morskih ježkov. Med tem bogastvom je gospod Kostantinos Kochakos sedel ob stojnici jagnječjih in govejih parkljev. S kavlja je kot rjuha visel kos govejih vampov.
"Kaj pa vi delate na ribji tržnici?" sem ga vprašal.
"Včasih je bil ta del tržnice samo naš, veste," je odgovoril s širokim nasmehom. "Bilo nas je deset ali dvajset. Zdaj sva ostala samo še dva. Postali smo staromodni in arheološki preostanek iz časov revščine."
Z veseljem je hvalil parklje, češ da je to zelo dobra in zdrava hrana. Še posebej v času štiridesetdnevnega posta.
"To je lahka hrana in ti sploh ne obremeni želodca. Zaradi želatine v kosteh pa je zelo dobra za sklepe, če imate težave. Vampi so zelo dobri za druge sitnosti. Denimo, če ste vso noč pili. Na tem mestu je prodajalo nekaj generacij mojih prednikov. Mojim sinovom pa ni padlo na pamet, da bi mi sledili. Šli so v državne službe."
Rekel je, da je bila pred dvajsetimi leti to zelo popularna hrana revežev. Večina prebivalstva pa je imela skromna sredstva. Njegova prednost na tržnici je bila, da prodaja najcenejšo možnost izobilja. Vendar cenenost zadnjih dvajset let ni bila popularna.
"Z dvema evroma skuhaš juho za šestčlansko družino. Tole vržeš v mrzlo vodo, zavreš in pobereš peno. Dva kosa stebelne zelene, en korenček, paradižnik in v nekaj urah imaš družinsko kosilo. Na koncu pest riža. V krožnik stisneš pol limone. Ni boljšega. Tako smo zelo dolgo živeli."
Vprašal sem ga, ali ima veliko strank, zdaj ko je kriza, pa se je samo zasmejal. Ljudje so se navadili na drugačno življenje. Njegova stojnica je zastarela in diši po revščini. Tega ne mara nihče. On je zadnji od nekaj generacij mesarjev, ki še prodaja parklje. Ponuja jih ne kot način preživetja, ampak kot eksotično zdravo hrano. Kot nekaj modernega, kar je dobro za hujšanje.
Njegov sosed Stelios Pulakis je protestiral, da njegove škarpene v resnici niso drage, čeprav so bile cene primerljive s cenami morske hrane na tržnicah, ki so petsto kilometrov stran od morja.
"Ribe imajo visoko ceno, vendar niso drage, ker so večinoma uvožene. Doma ni več kaj loviti," je rekel. V domačih morjih ulovljena riba je redka in bolj majhna. Velikani pridejo od daleč z letali in treba je plačati njihove vozne karte. Do lanskega leta njihova cena ni bila vprašljiva. Zdaj je na ribji tržnici ob devetih zjutraj več prodajalcev kot kupcev.
"Ljudje bi radi kupovali, ampak zdaj vsak začenja misliti, kako bo, in najprej varčujejo pri dragih rečeh. Včasih so vzeli dve kili in niso niti, pogledali koliko stane. Zdaj vzamejo samo toliko, kolikor porabijo. Pred desetimi leti je bilo tukaj sto prodajalcev, kupovati pa je prišlo tri tisoč ljudi. Danes nas je deset, pride pa tristo ljudi."
Pritožil se je, da je zamenjava valute podražila življenje.
"Ko smo dobili evro, je vse postalo čez noč drago. Tudi ribe so šle gor. Ampak cene so se spreminjale glede na to, koliko je bilo katere ribe. Če je bilo prej ribe veliko, smo dali bolj poceni, redka riba je bila draga. Zdaj poceni ne dobiš ničesar več. Vse je drago, občutek imaš pa, da nisi zaslužil nič. Te so bile pred petimi leti pet evrov za kilogram, zdaj so pa tudi."
Vskočil je njegov sosed, ki je s sekalom dajal na kose stokilogramsko mečarico.
"Evro nam ni prinesel sreče. Za ene je to pomenilo, da so obogateli. Zdelo se nam je, da bomo vsi bogati. Ampak mi ne lovimo ribe. Mi jo kupujemo. Kupujemo jo drago. Včasih smo tudi drugače računali. Riba je bila tisoč drahem in je nekaj veljala. Zdaj je pet evrov, pa se zdi vse skupaj nič."
Gospa Olga Tsigarida je prevajala pogovore na tržnici, ker nihče od prodajalcev razen grščine ne govori drugega jezika. Pred štiridesetimi leti se je iz Slovenije preselila v Atene in tukaj dočakala pokojnino. Z vedrim optimizmom je gledala na svet okoli sebe in ugotavljala, da so na tržnici stvari skoraj za polovico cenejše kot v predmestju, kjer živi.
"Petintrideset let sem delala in stvari so šle vedno na bolje. Vsaj tak vtis smo imeli. Zdaj pričakujemo, da bodo stvari šle na slabše. Navadili smo se živeti dobro. Še posebej v zadnjih dvajsetih letih. Prej ljudje niso vedeli, kaj so krediti, potem pa se je vsak zadolžil. Bilo je tako preprosto. Še pred desetimi leti smo se vozili v starih škatlah, zdaj so vsi avtomobili novi. Ravno smo prišli k sebi in začeli živeti po evropsko, ko je prišla kriza. Denarja bo vedno manj, davki pa bodo vedno višji. Vsi se strinjamo, da se nam ne obeta nič dobrega."
Spoznanje, da je bil preskok iz delavskega življenja v navade srednjega razreda začasen in da se tok lahko tudi obrne, je prišlo kot neprijeten šok. Zlomila se je logika, ki je državo vodila dobrih trideset let.
"Grčija plačuje dolgove, ki si jih je nakopala leta 1981. Takrat so se znebili vojaške diktature, socialistična stranka Pasok pa je začela dvigovati življenjski standard. Takrat smo si vsi uredili kopalnice, preprosto rečeno. Vlada pa se je zadolžila. Mi tega nismo vedeli. Nihče se ni spraševal, od kod prihaja denar. Pa bi se morali. Grčija nima nobene posebne industrije. V bistvu je to poljedelska država, ki živi od turizma in ladjarstva. Ladjevje pa je vse v zasebnih rokah in država denarja od prevoza ne vidi."
To ni politična kriza, to so socialni nemiri
Par ulic stran od tržnice se je pred parlamentom nekaj tisoč ljudi pripravljalo, da bodo stopili v protestni sprevod. Aktivisti so na avtomobil postavili dva močna zvočnika in pozivali vse meščane, naj se pridružijo sindikatu javnih uslužbencev, ki je organiziral demonstracije. Sodelujoči so s prav posebno zavzetostjo govorili, da nimajo problemov z izložbami ob poti, ampak z ljudmi v parlamentu. Tablo podzemne železnice so razbili pred nekaj dnevi, nekoliko nižje je bila požgana banka, v kateri so umrli trije ljudje. Izložbe trgovin, ki niso bile previdno zaprte z železnimi zavesami, so bile prerešetane.
"To z nami nima nobene zveze," je rekla gospa Karahalios, ki je na tleh razvijala transparent in preverjala, če je platno dobro pritrjeno na nosilce.
"Ti ljudje vedno od nekje pridejo zato, da bi se tepli s policijo. Mi se nismo prišli tepst. Demonstriramo proti ukrepom vlade, ki so krivični do nas. Vzeli so nam regres za dopust, velikonočnico in božičnico. Pravijo, da je to šele začetek. Govorijo o množičnih odpuščanjih. Zdaj poskušajo na nas, javne uslužbence, prevaliti krivdo za to, da je država bankrotirala. Isti ljudje, ki so dvajset let spravljali v svoje žepe denar od gradnje vsega mogočega in si kupovali gradove, sedaj govorijo, da smo mi krivi. Ne bo šlo."
Moški, ki je na drugem koncu odvijal transparent, ni govoril nobenega tujega jezika. Vstal je in dvignil prst proti parlamentu. "Papandreou," je pokazal proti palači. "Lažnivec. Lažnivec." Potem je zakrilil z obema rokama in pokazal na celotno dolžino parlamenta. "Vsi lažnivci."
Njegova tarča je bil ministri predsednik George Papandreou, ki je ob eksploziji krize, ko je bilo jasno, da vlada ne more odplačati dolgov, zagotovil, da cene za ekonomsko politiko zadnjih dvajsetih let ne bodo plačali delavci in uslužbenci, ampak višji sloji, ki desetletja goljufajo državo pri davkih, dajejo in sprejemajo podkupnine in so v spregi s politiki.
Ko je bil prisiljen zaprositi za nove kredite Mednarodni denarni sklad in Evropsko centralno banko, pa je napovedal niz ukrepov, ki so udarili najprej upokojence in javne uslužbence. Na avenijah pred parlamentom so govorili, da bodo zrušili cel politični sistem in da je treba do temeljev pregnati iz javnega življenja nekaj političnih generacij, ki so zadnja desetletja Grčijo najprej pripeljale v Evropsko unijo in potem v evro. Vsaj v besedah je zvenelo kot napoved vojne. V resnici so demonstranti mirno korakali ob parlamentu in zgolj skandirali slogane.
"To ni nikakršna revolucija," je na strehi stolpnice pod Akropolo vznemirjeno protestiral profesor ekonomije Stavros Theofanides. "To so socialni nemiri. Javnost je reagirala jezno, ker ni bila pripravljena na znižanje življenjskega standarda. Demonstracije so del naše politične kulture. Ampak krize ne bodo rešile demonstracije in tudi ne polemike v parlamentu. Ekonomsko krizo rešiš tako, da proizvajaš več. Še do politične krize ne bo prišlo. Papandreou in njegova stranka Pasok imata v parlamentu veliko večino, ki je nič ne more ogroziti. Državo bo peljal skozi zelo zoprno obdobje, ampak politične krize ne bo. Besede so hude, vendar ne pomenijo politične nestabilnosti države."
Profesor Theofanides je bil rojen leta 1937 in je preživel drugo svetovno vojno, državni udar polkovnikov leta 1973, sprejem v EU in gospodarski razcvet. Ima se za očeta evra. Ali bolje, za očeta njegove ideje in imena. Pokazal je članek iz leta 1973, v katerem je v londonskem Timesu predlagal uvedbo enotne evropske valute, ki bi imela na eni strani skupen evropski simbol, na drugi pa nacionalne simbole evropskih držav. V mapi hrani korespondenco z nekdanjim predsednikom evropske komisije Jacquesom Santerjem, ko mu je predlagal, da je treba pri evropskem denarju upoštevati skupno evropsko dediščino in posebnosti nacionalnih identitet. Kljub visoki starosti predava aplikativno ekonomijo na univerzi Panteion in četudi je tudi sam upokojen javni uslužbenec, se ne pusti zavesti v pesimizem, ki preveva njegovo okolico.
"Ne verjamem, da je resničnost tako pesimistična, kot ljudje dopovedujejo drug drugemu," je rekel in se pritožil, da bi raje govoril o Akropoli, ki je sijala z ene strani, in Zevsovem templju v pravkar ozelenelem parku na drugi strani.
"Aristotel nam je govoril, naj pogledamo resničnost. Resničnost pa je, da se pod nami vali reka avtomobilov, restavracije so polne zadovoljnih ljudi. Nisem romantik. To je resničnost. Če to združite z dejstvom, da je Grčija država z najbogatejšo kulturo, slika ni tako zelo črna. Katera druga država ima Homerja, Ateno, Partenon, Sokrata in Aristotela?"
Ujezil se je ob pripombi, da po ulicah hodi tudi deset tisoč ljudi, ki si s temi imeni zdaj nimajo kaj pomagati, ker se počutijo kot poraženci.
"Resnica je, da je osebna sreča vaša osebna stvar. Družbena sreča pa je nekaj drugega, ker je odvisna od ekonomske politike vlade in njenih odločitev. Grčiji pač ne vladajo najbolj modri ljudje. Imeli smo niz slabih politikov in nekateri so bili zelo slabi. Delali so velike napake."
"Profesor, ni šlo za napake, ampak za tri desetletja vodenja dvojnega knjigovodstva v državnih knjigah," sem povzemal polemike iz jutranjih časopisov. Dobil sem predavanje.
"Delali so napake v ekonomski politiki in kompetitivnosti države. Niso spodbujali gospodarske rasti, ampak so poskušali kupiti popularnost pri volilcih. Razmišljali niso o dolgoročni popularnosti politike pri državljanih, ampak samo o popularnosti na naslednjih volitvah. Ekonomska politika se začne z davčno politiko in proračunom. Proračun grške države nikoli ni bil usklajen z možnostmi dejanskih davčnih prihodkov. Poraba je bila vedno višja od prihodkov in tudi od možnih prihodkov. Proračun je bil vedno produkt popolnoma nerealistične domišljije. To, kar je pisalo v državnih knjigah, ni imelo nobene zveze z resničnostjo. Davki, plače, poraba denarja iz strukturnih skladov Evropske unije so bili vedno prilagojeni volilnim potrebam. Ko denarja ni bilo dovolj, so si ga morali izmisliti. Zdaj pa z domišljijo ni mogoče poplačati dolgov."
"Koliko denarja so si izmislili?" sem vprašal.
"Veliko. V gospodarni državi se deficit ustavi pri treh odstotkih družbenega proizvoda. V zadnjih petih ali šestih letih je naš deficit dosegel trinajst odstotkov. Država je porabila nesramno več, kot je imela prihodkov. Zdaj bomo vsi morali vračati."
"Papandreou je rekel, da ne bodo plačali reveži, ampak bogataši. Zdaj se zdi, da bodo plačali delavci in upokojenci." Tako so govorili ljudje na ulici.
"Da, jaz bom plačal," se je strinjal ekonomist. "Z ukrepi, ki jih je sprejel parlament, so mi zmanjšali pokojnino."
"Zmanjšali so državno porabo. To ne vpliva na ekonomijo."
"Seveda je to ekonomski ukrep. Z omejitvijo porabe so znižali ceno delovanja države. Najresnejši problem grške ekonomije je prevelik delež javnih uslužbencev. Grčija ima enajst milijonov prebivalcev in milijon javnih uslužbencev. Podobne države jih imajo pol manj. Vsak minister je ljudi iz svojega okrožja zaposloval v javnem sektorju. To je ključni problem grške ekonomije."
"Od kje bo torej prišel denar?"
"Od tam, kot vedno. Sposodili si ga bomo. Grčija je najemala kredite od velikih bank, ki zahtevajo šestodstotne obresti. V desetih letih nismo proizvedli dovolj, da bi lahko odplačali dolg. Ves denar za odplačilo obveznosti smo porabili za plače ljudi v javnem sektorju. No, skoraj ves.
Življenjski standard tistih, ki so imeli plače višje od svoje produktivnosti, se bo zmanjšal. Javni uslužbenci so imeli plače, ki so daleč presegale njihovo produktivnost. Zdaj se jim bodo plače znižale, oni pa bodo morali povečati svojo produktivnost. Razsežnosti javnega sektorja so postale nevzdržne. Politika je zelo vpletena, ker so vsi ministri in tristo parlamentarcev zaposlovali ljudi, ki niso imeli kaj delati. Zanje smo trošili denar iz evropskih skladov in evropska kohezivna sredstva, ki so jih zaporedne vlade razumele kot samoumeven transfer sredstev v socialno politiko. Zdaj vlada nima nobenega izhoda več. Ukrepov ni predlagal premier Papandreou, sestavili so jih strokovnjaki Mednarodnega denarnega sklada, Evropske unije in Evropske centralne banke. Vsi so se strinjali z zelo logičnimi standardi. Logika je preprosta. Če ne proizvajaš nič, ne moreš imeti dohodkov."
Srednja Evropa na Mediteranu
Pisatelj Nicos Panayotopoulos je v četrti Exarhia iskal knjigarno, ki se je v dvajsetih letih iz drobne luknje v zidu prelevila v veliko prodajalno knjig v treh nadstropjih.
"V tej četrti živijo ljudje, ki radi berejo," je razložil nenaden razcvet knjigotrštva dvajset metrov stran od parka, kjer je glavna tržnica heroina v mestu. Exarhia je boemska četrt, kjer živi veliko študentov. Na njenem robu je na politehniki središče radikalnega političnega aktivizma. Od tod prihajajo ljudje, ki sami sebe imenujejo anarhisti in dajejo protestom nekoliko bolj spektakularen značaj, kot bi ga morda želeli sindikati.
Na vogalu ulice Bouboulinas so obnavljali pogorelo petnadstropno zgradbo.
"V njej je bila največja trgovina z računalniki v mestu," je rekel Panayotopoulos. Mimo je hodila kolona policistov v čeladah in s plastičnimi ščiti pred sabo. Okrog je vozil avtomobil, iz katerega je ženska srednjih let pozivala ljudi na ulice. "Trgovine niso požgali zdaj, ampak med demonstracijami pred dvema letoma. Nekdo je vrgel vanjo molotovko. Ampak to ni glavna značilnost zdajšnjega trenutka. Novo je to pred nami."
Tam ni bilo videti nič posebnega. Pet ali šest praznih trgovin z napisi, da oddajajo prostore.
"Pred dvema letoma so se trgovci z računalniki tepli za najem teh prostorov. Celemu temu predelu so rekli silikonska dolina, ker so bila tukaj sama računalniška podjetja. Zdaj je vsaka druga trgovina zaprta. Stare zapirajo, novih pa ne odpirajo več. Tam na vogalu je bil Apple. Pogreznil se je v nič."
Rekel je, da je visoka stopnja nasilja na demonstracijah preveč v ospredju. Podobo prihajajoče revolucije dajejo skupine radikalnih aktivistov, ki udarjajo po simbolih bančništva in državne oblasti.
"Nevarno je nekaj drugega. Vsi Grki se sedaj počutimo, da smo izgubili. Da smo tudi v Evropski uniji poraženci. Dvajset let nas je preveval prav nasproten občutek. Ko smo vstopili v Evropsko unijo, se nam je zdelo, da smo po stoletjih neumnosti in samodestruktivnosti naredili nekaj pametnega. Vstop v evro je ta občutek še povečal. Bilo je dobro. Grčija je dobivala iz Evrope neskončna sredstva za razvoj. Denar je prihajal sam od sebe. Strukturni skladi, kohezivna sredstva, denar za projekte. Imeli smo občutek, da smo del močne zgradbe, ki nas varuje pred lastnim avanturizmom in nam daje samozavest, ki ima trdne temelje. Čez noč je vse to izpuhtelo v nič. Izkazalo se je, da smo ves čas uporabljali kreditno kartico, ki ni imela nobenega kritja."
Rezultat je jeza. Vsi so jezni na vse. Najprej na vlado, ker jim je obljubila življenje, v katerem bodo nekaj let poslušali smo to, da je treba za življenje porabiti manj. Ob bogataških vilah na gričih okoli starega mestnega jedra bo to zoprno poslušati.
"Za sredozemske narode pravijo, da smo relaksirani," je rekel pisatelj, ki je v Ljubljani izdal prevod svojega romana Gen za dvom. "To je simpatičen kulturni stereotip, ampak nič drugega kot to. Jaz poznam samo ljudi, ki delajo tako kot Srednjeevropejci za to, da bi preživeli. Videti je nekoliko bolj lahkotno, ker se zaradi vročega podnebja živi ponoči. Ampak tudi mi poznamo angst, iz katerega ste vi naredili literarno tradicijo."
Ob prelepi pomladi, v katero se je razcvetela Grčija, in poletnih temperaturah pogovori res izzvenijo domače. Grke zares, zares skrbi, kaj bo.
Ampak to je dežela paradoksov. Hkrati s stanjem nacionalne ekonomije jih z enako resnostjo skrbi, koliko bo letos treba plačati karto za trajekt do otoka, kjer je poletna hišica, ki so jim jo zapustili njihovi starši. Vsak čas bodo počitnice. Zares težki pogovori bodo preloženi na jesen.
