Če je novinarstvo v devetdesetih še lovilo zapoznele valove demokratičnih sprememb, ki so žurnaliste ponesle skozi osemdeseta, so peresa na začetku novega tisočletja dokončno obstala za ureditev osnovnih stvari, ki v prejšnjem niso bile urejene: za krpanje luknjaste medijske politike, ki je luknjasta še danes, v bran pred brutalno koncentrirano močjo medijskega lastništva in - s poudarkom - za ureditev pravic brezpravnih. Novinarstvo je namreč svobodno zgolj toliko, kolikor je svoboden njegov najbolj ranljivi del, množica honorarnih novinarjev, ki z vsakodnevnim soustvarjanjem časopisov, radijskega in televizijskega programa ter spletnih medijskih portalov nosijo veliko odgovornost za demokratično družbeno komuniciranje, v zameno pa ne dobijo ne ustreznega plačila ne drugih osnovnih civilizacijskih pridobitev - pravice do dopusta, bolniške ali malice.

Stavka leta 2004 je bila tudi bitka za "honorarce"", ekonomsko in socialno ranljive posameznike, ki po definiciji ne morejo maksimirati svobode novinarstva, kot to zahteva temeljna demokratičnomedijska paradigma. Gre za razmere, ki so razmahnjene skozi celoten slovenski medijski prostor: brezpravnost in socialno-ekonomska podnormiranost sta ekonomski in zaradi možnosti manipuliranja tudi ideološki temelj delovanja vseh velikih časopisov, vseh velikih televizij in sta malone pravilo poslovanja radijskih postaj. Še več, izvzeta ni niti javna radiotelevizija, tam so kršitve delovnopravne zakonodaje celo najbolj množične, pa hiši sploh ne gre za dobiček. Mimogrede, na zadnjem sestanku honorarnih sodelavcev RTV Slovenija z vodstvom javnega zavoda je bil pogled na polno dvorano mladih obrazov presenetljiv. Bralec bi se zdrznil, če bi videl, kolikim in katerim zaupanja vrednim televizijskim novinarjem in novinarkam, ki so steber informativnih in drugih programov v najbolj gledanih terminih, medijska logika odreka osnovno varnost, kakršno delavcem tudi v najbolj neperspektivnih panogah zagotavlja povsem običajna pogodba o zaposlitvi. Tovrstna vizualizacija je mogoča na televiziji, v časopisih so osebne zgodbe novinarjev anonimnejše, pa zato nič manj nesrečne.

Novinarska stavka leta 2004 je potekala še v času, ko so lastniki časopisov kovali velike dobičke in je bilo vprašanje prihodnosti časopisov kvečjemu slast razmišljujočih, nikakor pa še ne skrb množic. Danes velja slednje. Časopisi po vsem svetu izginjajo, saj se z gospodarsko krizo, drastično zmanjšanima potrošnjo in oglaševanjem, in obenem z upadanjem zanimanja ljudi za pomembne skupne stvari, poslovni modeli, ki so naravnani na kovanje profita, lomijo na koščke. Vprašanje za trideset milijard dolarjev - toliko oglaševalskega denarja naj bi se po napovedih Ruperta Murdocha in Billa Gatesa v minulih letih (pre)selilo iz časopisov na internet - pa se ne glasi, ali bo tradicionalno novinarstvo preživelo, temveč kam naprej.

Novi prodajni modeli

"Ko govorimo o tranziciji starih medijev v nove, se Slovenija sooča s povsem enakimi izzivi kot druge države. Tradicionalni viri informacij - časopisi in v manjši meri televizija ter radio - tekmujejo z internetom, ki je vir družbenih, ekonomskih in tehničnih izzivov," je v torek za Dnevnik razmere komentiral John Nichols, novinar vplivne ameriške revije The Nation in soustanovitelj organizacije Free Press, ki je z več kot 500.000 člani največja organizacija za zaščito medijske svobode v ZDA. "Ekonomski izziv je pri tem še posebej resen," pravi Nichols, ki je med drugim o prihodnosti časopisov in ameriškega novinarstva pričal pred ameriškim kongresom in svetoval britanskemu parlamentu pri spreminjanju medijske zakonodaje. "Medtem ko oglaševalci iščejo nove poti za komuniciranje s potrošniki - pogosto z neposrednim marketingom in po elektronski pošti -, je vedno manj verjetno, da bo tradicionalnim medijem uspelo najti sredstva za ustvarjanje široko razgledanega novinarstva, ki je kredibilno in ki ne izgublja kakovosti. Zato bo treba iznajti nove modele za prodajanje. Del teh sredstev bodo morale v prihodnjih letih zagotoviti tudi vlade držav, predvsem za visokokakovostno javno radiotelevizijo, pa tudi za digitalne in tiskane izdaje." To mora biti seveda narejeno z veliko previdnostjo, pravi Nichols, ki je leta 2009 nastopil na Unescovi konferenci v Oslu o svobodi govora in je častni gost konferenc, ki jih organizira mednarodna zveza novinarjev. "Vlada ne sme novinarjem sugerirati, kaj naj počnejo ali katero ideologijo naj podpirajo. Sistem subvencij in podpore, ki naj bi se razvil, mora imeti vgrajene tudi varnostne mehanizme, ki bodo zagotavljali, da posamezne ideje ne bodo cenzurirane, da bo debata bogata in široka - da bo torej novinarstvo preživelo. Dialog o prihodnosti novinarstva je eden najpomembnejših pogovorov, v katerih sodelujejo svobodne države." Nichols, ki bo prihodnji teden govoril na konferenci Zveze potrošnikov v Ljubljani (daljši intervju z njim bomo objavili v Dnevniku), pravi, da ima v tem smislu Slovenija "kot majhna država z velikim ponosom in dinamično civilno družbo" dobro izhodišče. "Vaša država že zdaj namenja javnim medijem in medijem posebnega pomena več sredstev kot mnoge druge države. Na tem je mogoče graditi, nadgraditi prihodnost. Še enkrat pa je ključno, da kljub državni pomoči novinarstvo ostane svobodno." Kot je znano, je slovenski zakon o medijih uzakonil tako imenovani sklad za pluralizacijo medijev, ki vsako leto razdeli približno štiri milijone evrov. Na letne razpise se s posamičnimi projekti praviloma prijavljajo vsi večji slovenski časopisi z izjemo Mladine, ki državni denar načelno zavrača. Ministrstvo za kulturo je pred prenovo medijske zakonodaje, ki naj bi bila izvedena letos, že sporočilo, da bo ta model sofinanciranja ohranilo.

Dr. Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije v Kopru je dejala, da je ideja o subvencioniranju zanimiva, in spomnila, da je ameriški demokratski senator Benjamin Cardin marca 2009 vložil predlog "zakona o oživljanju časopisov", s katerim naj bi država pomagala izginjajočim lokalnim in regionalnim časopisom preživeti tako, da bi se časopisi preoblikovali v neprofitne organizacije. "V istem času se Evropa trudi prevzeti medijski model, ki je že propadel, slovenski politiki in poslanci pa, če že govorijo o medijih, uporabljajo najbolj brutalen besednjak," opozarja Bašić Hrvatinova.

Novinarji so prodali delnice

Dolgoletna raziskovalka medijskega prostora je sicer ocenila, da je "nostalgija za zlatimi časi" (cvetenjem družbenokritičnih medijev v osemdesetih), zelo površna, saj ti časi "dejansko nikoli niso obstajali". "Družbenokritični potencial je nekaj, za kar se je treba boriti vsak dan. Za vsako informacijo in vsako zgodbo. Nekdanjo trdo politično cenzuro in mehanizme boja proti njej je zamenjala mehka cenzura ekonomskih pritiskov, proti katerim novinarji niso razvili ustreznih mehanizmov upora. Kritičnonadzorna funkcija medijev predpostavlja jasno politično držo novinarjev in ne skrivanje za nekakšno navidezno objektivnostjo," pravi Bašićeva. "Ne smemo pozabiti, da je večina danes delujočih dnevnih časopisov na začetku  lastninjenja v devetdesetih bila v večinski lasti zaposlenih. Njihova odločitev, da svoje delnice prodajo in s tem zaslužijo, je pripeljala do tega, da so časopise prodajali, preprodajali in kupovali lastniki, ki so v nakupu videli predvsem politični kapital za nakupovanje, preprodajanje in prodajanje lastniških deležev v podjetjih, ki so jih dejansko zanimala. Pivovarji, trgovci, bankirji, hotelirji, zdraviliški mogotci - pisana druščina današnjih medijskih lastnikov, vidi 'svoje' medije kot tovarne denarja za svoje 'matične' dejavnosti. Njihovo razumevanje novinarstva temelji na ustvarjanju profita in hitrem lovljenju pozornosti bralcev in ne na delovanju v javnem interesu. Mediji sicer prinašajo denar, ampak od tega ne zaposleni ne bralci nimajo nič." O tem, kako se v opisanih razmerah kakovost časopisnega novinarstva povezuje z zahtevami bralcev, Bašićeva pravi, da je kakovost odvisna predvsem od profesionalnosti novinarjev. "Bralci vsekakor želijo, zahtevajo, prepoznavajo in cenijo poglobljene in kredibilne informacije. Vprašanje pa je, ali jih kdo ponuja," je kritična. Časopisi so se prav teh bralcev po njenem mnenju najprej odrekli. Izgubili so njihovo podporo in bralno lojalnost. "Ponovno pridobiti zaupanje bo zelo težko. Konec koncev, časopise bolj skrbi izguba enega velikega oglaševalca kot tisočev njihovih bralcev," pravi Bašićeva.

Tudi Oliver Vujović, sekretar Medijske organizacije za Jugovzhodno Evropo (SEEMO) pri Mednarodnem inštitutu za tisk (IPI) z Dunaja je bil zaradi izgubljanja kakovosti zaskrbljen. "To je posledica tabloidizacije, pojava rumenega tiska, ne samo v Sloveniji, ampak v vseh državah," je dejal v telefonskem pogovoru za Dnevnik. "Posamezni novinarji sicer ohranjajo kredibilnost, ki so jo pridobili v času demokratičnih sprememb, splošno gledano pa kredibilnost novinarstva pada. Slovenija je imela v osemdesetih nekaj časopisov, ki so bili nosilci družbenih sprememb. Danes pa imamo tabloide, ker jih ljudje pač berejo. Temu se ni mogoče izogniti." Tabloidi sami po sebi sicer niso problem, pravi Vujović, skrbi pa ga, da je v njih - predvsem to velja za tabloide nekdanjih jugoslovanskih republik - preveč nepreverjenih informacij. "In tudi to ne bi bilo tako strašno, če bi publika znala to prepoznati in se do tega opredeliti. Žal pa tabloidi s svojim načinom poročanja vplivajo na splošno kulturo ljudstva, ki ni dovolj izobraženo, da bi se temu izognilo."

Vujović lastnike časopisov kot lastnike kapitala, ki naj bi bili odgovorni za medije kot javno dobro, prizemljeno povezuje predvsem z vidikom - kapitalskih interesov. "Lastnik lahko prihaja tudi iz gospodarskega sektorja, ki nima zveze s časopisno oziroma založniško dejavnostjo. Bistveno je, koga izbere kot menedžerja časopisnega podjetja," razloži svoj pogled na družbeno odgovornost kapitala Vujović. "Menedžerji časopisov pa morajo nujno razumeti novinarski svet, svet medijev. V interesu lastnika je, da ima takšne menedžerje, saj bo le tako časopis dolgoročno ustvarjal dobiček."

Novinarji kot duhovniki

Različni poslovni modeli, ki uokvirjajo časopise, so v različnih državah različno uspešni. "Na Hrvaškem je deloval Feral Tribune, ki je bil v lastništvu njegovih novinarjev," se je Vujović dotaknil večnega vprašanja, ki ga je pred tem načela tudi Bašićeva. "Kot veste, je časopis nedavno ugasnil," se je nasmehnil Vujović. "Po drugi strani pa podoben model dobro deluje v Srbiji: časopis Danas je v stoodstotnem lastništvu novinarjev. Ne ustvarja velikega dobička, vendar deluje brez težav."

Dr. Peter Lah z ljubljanske fakultete za medije se je strinjal s tezo, da imajo časopisi lastnike, ki časopis razumejo kot vir dobička in manj kot javno dobrino. "Vendar to ni samo slovenski problem. Čim imamo lastnika, ki časopis razume kot gospodarsko dejavnost, časopis z vidika javne dobrine praviloma trpi," pravi Lah. Publika sicer vloge lastnika po njegovem ne razume kot problem, to je prejkone interna novinarska debata. "Ljudje so apatični in cinični obenem," je rekel Lah. "Kompleksnosti lastniških povezav in vplivov publika ne razume najbolje in hkrati od medijev ne pričakuje veliko. Opaža denimo, da v senzacionalističnih medijskih poročilih interes človeka in njegovo dostojanstvo nista na prvem mestu. Poleg tega si ljudje tudi ne delajo utvar o političnih preferencah novinarjev. Ker so sami politično opredeljeni, hitro opazijo, kdo ne piše tako, kot bi ustrezalo njihovemu prepričanju."

Jezuit Lah je v negotovih razmerah poiskal ohrabrujočo zavezo - dejal je, da smo si duhovniki in novinarji zelo podobni. "Večinoma delamo iz moralnega naboja. Ni neposredne povezave med našim vložkom in tem, kar dobimo v zameno. Od ljudi ne smemo pričakovati, da bi nas zaradi tega ne vem kako spoštovali. Človek mora pač verjeti, da dela nekaj dobrega. Pri obojih se zahteva zavezanost poklicu kot pomembni dejavnosti. Ključno je, ali novinarji drug drugemu dajejo podporo, od ljudske množice pa tega ni mogoče pričakovati, saj se že sicer s pomembnimi družbenimi vprašanji ukvarja zelo majhno število ljudi," je povzel. Kljub temu in prav zato Lah verjame, da "bodo v prihodnosti nekateri ljudje pripravljeni plačati več za časopis in bodo pri tem dobili bolj kakovostno novinarstvo". "Že pred klasičnim obdobjem novinarstva, ki se je razvilo po letu 1840, je obstajala drugačna oblika novinarstva, ki ni temeljila na množični proizvodnji, ampak so bile ciljna publika elite. Novinarstvo je imelo svoje sponzorje, politične stranke ali mecene. Prihodnost novinarstva si predstavljam v tej smeri."

John Nichols je ob vprašanju o prihodnosti in tem, katera tehnološka platforma bo prinašala kakovostno novinarstvo, dejal, da si ni treba delati skrbi, saj bo tranzicija še dolgotrajna. "Sam sicer čutim, da bo na koncu digitalna oblika prevladala in da bo novinarstvo domovalo na internetu," pravi. "Internetni časopisni portali so že danes nujnost, treba pa bo najti način, kako del vsebine zaračunavati," je k vprašanju dodal Oliver Vujović. "Pomembna bo tudi ponudba časopisnih vsebin na mobilnih telefonih. Vsega tega pa ni mogoče narediti od danes na jutri. Če ne bo vstopna točka dobro premišljena in bodo storjene napake, bodo izgube veliko večje, kot če bi malo potrpeli in počakali." Nemški tednik Spiegel je na Marcusa Brauchlija, izvršnega urednika Washinton Posta - časopisa, ki je razkril afero Watergate -, ta teden naslovil vprašanje, ali meni, da je bila napaka, da niso časopisi začeli zaračunavati internetnih vsebin že na samem začetku. Brauchli, ki je v zadnjih letih preizkusil vsakršne taktike za reševanje časopisa - med drugim je bralcem ponudil tudi ekskluzivne (beri: plačljive) večerje z novinarji, kar je bila tudi po njegovem mnenju resna "napaka" -, je na Spieglovo vprašanje odgovoril, da "tega ni mogoče enostavno presojati". "Ne dvomim, da so na takšen ali drugačen način ljudje pripravljeni plačati že zdaj - plačujejo za tiskani časopis." Pomenljiv je tudi pomislek, da navsezadnje vsi uporabniki interneta plačujejo tudi za dostop do spleta svojim ponudnikom.

Robin Hood proti monopolom

Sandra Bašić Hrvatin pravi, da je za prihodnost ključno "vlaganje v novinarje, kakovostno novinarsko delo in poglobljeno preiskovanje informacij". Spomnila je denimo, da novinarji ne poročajo o množici prekernih delavcev (honorarnih novinarjev) znotraj lastnega ceha. "Sedanja prevladujoča kultura recikliranja informacij, curljanja informacij od virov, ki medije vidijo kot poligon  za politično obračunavanje s  svojimi nasprotniki, banalizacija in trivializacija resnih družbenih vprašanj  v podobi 'sms' novinarstva, ki mora konkurirati všečnim in prijaznim PR-sporočilom in oglasom,  je postala podoba velikega števila časopisov," pravi Bašićeva. "V krizi ni samo dosedanji model financiranja, ampak je v krizi novinarstvo samo. Iskanje novih platform posredovanja informacij ne bo spremenilo dejstva, da so bralci že zdavnaj zapustili to potapljajočo se barko. Dušan Miljuš, preiskovalni novinar hrvaškega Jutranjega lista, ki so ga brutalno pretepli zaradi njegovih novinarskih zgodb, pravi, da je novinarstvo novinarstvo - bodisi v tiskani izdaji bodisi na spletu. Ni internet tisti, ki uničuje časopise, ampak novinarstvo, kot ga poznamo zdaj, samo. Kriza medijske industrije se je tako poglobila, da se je v ZDA razvila resna javna razprava  ne samo o tem, kako rešiti izginjajoče časopise, ampak predvsem, kakšna naj bi bila vloga medijev in novinarjev v prihodnosti. Na premieri najnovejšega filma Ridleyja Scotta, Robin Hood, je glavni igralec Russel Crowe izjavil, da bi se Robin Hood danes boril proti medijskim monopolom."

John Nichols je pogled v prihodnost preusmeril v današnji dan in dejal, da je najpomembneje zagotoviti, da bodo uredništva imela dovolj novinarjev in da bodo imeli novinarji dovolj sredstev za poročanje o družbi na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. "Ne smemo pozabiti, da demokracija lahko deluje le, če so državljani dobro informirani in lahko svobodno razpravljajo o pomembnih zadevah. Razumeti je treba, da se debata o prihodnosti novinarstva ne nanaša zgolj na reporterje, urednike, časopise in spletne portale. Gre za zdravje demokracije."