Kontracepcija je spremenila pogled na spolnost in tudi samo spolnost, je prepričan psihiater Slavko Ziherl. Ženskam je namreč dopustila, da se enakopravno z moškimi predajajo užitkom v spolnosti, brez skrbi, da bodo zanosile. Pri tem igra pomembno vlogo prav hormonska kontracepcijska tabletka, ki te dni praznuje 50 let svojega obstoja.
Človek je že od nekdaj želel preprečiti neželeno nosečnost. Najzgodnejši dokaz uporabe kontracepcije najdemo na štiri tisoč let starem papirusu iz severnega Egipta, kjer so priporočali nožnično pregrado iz zmesi naravne gume, medu, sode in kamene soli ali iz paste, narejene iz krokodiljega blata in kislega mleka. Kasnejši viri priporočajo zdrobljena semena granatnih jabolk, ki so jih z voskom oblikovali v majhne čepke in vstavili v nožnico. Antični Grki so priporočali nožnične tampone, prepojene s tinkturo iz olivnega olja in dodatkov. Judovski rabini v 3. in 5. stoletju so priporočali uporabo vaginalnih gobic, metode, ki je ponovno zaživela okoli leta 1830. V bizantinskem cesarstvu so zdravniki okoli leta 600 priporočali mazanje materničnega vhoda pred spolnim odnosom z adstringensom, ki je sredstvo za krčenje, oziroma z mastnimi ali hladnimi mazili. Moški naj bi si spolovila umivali s kisom ali slano vodo.
Danes vemo, da so te stare metode dokaj učinkovite: snovi iz kislih rastlin imajo, podobno kot kis, dokazan spermicidni učinek. Semena granatnega jabolka vsebujejo naravni estrogen (hormon estrogen je poleg progestagena osnovna komponenta hormonske kontracepcije), dokazano pa je na primer tudi, da olivno olje bistveno zmanjša mobilnost spermijev.
Do moderne hormonske kontracepcije je pripeljalo kar nekaj odkritij. Tako je leta 1901 psiholog Ludwig Haberland iz Innsbrucka dokazal, da menstruacijo uravnavajo hormoni, ki nastajajo v jajčnikih in možganih. Leta 1929 biokemik Adolf Butenandt izolira estrogen, glavni ženski spolni hormon. Leta 1933 Schering da na trg prvi biološki preparat s hormonom progestagenom. Leto kasneje kemiki podjetja Schering razvijejo sintetični estradiol, ki postane osnova vseh sodobnih hormonskih preparatov. Leta 1950 Margaret Sanger, ustanoviteljica Ameriške zveze za načrtovanje starševstva, ki je kot medicinska sestra videla žrtve šarlatanskih splavov, sreča biokemika Gregoryja Pincusa in ga prepriča o nujnosti hormonske kontracepcije. Z dobrotnico Katherine McCormick finančno podpreta njegove raziskave. Naslednje leto so sintetizirali prvi sintetični progestagen, Pincus pa je razvil prve hormonske kontraceptive.
Še desetletje pa je trajalo, da je prva hormonska kontracepcijska tabletka prišla na tržišče. Tako je ameriška Zvezna uprava za hrano in zdravila (FDA) po več letih oklevanja zaradi politično-moralnih zadržkov 23. junija 1960 odobrila prodajo kontracepcijske tabletke. Mimogrede: klinične študije, potrebne za odobritev, so opravili na ženskah na Haitiju in v Portoriku.
Na evropsko tržišče je tabletka prišla leto kasneje. Uporaba se je bliskovito razširila in do leta 1963 je v ZDA hormonsko kontracepcijo uporabljalo 1,2 milijona žensk. Zanimivo je, da prva tri leta tabletk niso predpisovali za preprečevanje neželene nosečnosti, pač pa za urejanje nerednega menstruacijskega cikla, preprečitev ovulacije v navodilih za uporabo pa je bila navedena le kot stranski učinek teh zdravil. Neporočenim ženskam jih niso predpisovali, poročenim pa je soglasje moral dati tudi mož.
Konec 60. let je bila kontracepcijska tabletka zelo kontroverzna tema v Evropi in ZDA, saj jih je skrbelo, da bi povzročila upad števila rojstev, bali pa so se tudi morebitnih škodljivih učinkov na zdravje. Odkritje tabletke je imelo izjemen družbeni vpliv, saj je s tem, ko je dalo ženski v roke učinkovit način, kako lahko nadzoruje lastno rodnost, dalo zagon tudi ženskemu gibanju.
Tabletka je ženskam sicer pomagala povečati nadzor nad lastno reproduktivno usodo, vendar danes vsaj na zahodu oziroma tam, kjer imajo ženske pravico do splava, največji strah v zvezi s spolnimi odnosi ni več neželena nosečnost, ampak spolno prenosljive bolezni. Teh pa tabletka ne prepreči.
Zanimivo je, da je tabletka na Japonskem dostopna šele 11 let, saj je njeni uvedbi nasprotovalo združenje zdravnikov. Skrbeli so jih namreč zdravstveni učinki pri dolgotrajnem jemanju, prav tako pa so se bali, da bi uporaba tabletke povzročila zmanjšano uporabo kondomov, kar bi povečalo število spolno prenosljivih okužb. Tako je še leta 2004 kar 80 odstotkov Japoncev za zaščito pred neželeno nosečnostjo uporabljalo kondom. Temu dejstvu nekateri pripisujejo dokaj nizek delež okuženih z virusom HIV na Japonskem.
