"Zdi se mi nenormalno, da vlada poleg tednika Demokracija ne bi imela še časopisov."
(predsednik vlade Lojze Peterle v intervjuju za Corriere della Sera o imenovanju urednikov časopisov, 1990)
"Pri nakupu skoraj 25-odstotnega deleža družbe Delo d.d. ni nepomemben vpliv, ki ga ima časopisna hiša na oblikovanje javnega mnenja in s tem na politiko."
(diplomsko delo Anice Aužner Šrot: Prevzemi in kapitalske povezave Pivovarne Laško d.d., 2005)
Leta 2003, ko so v Delo vstopili Laščani, je povprečna tiskana naklada časopisa krepko presegala 90.000 izvodov. Šest let kasneje je bila po podatkih slovenske oglaševalske zbornice ta številka za skoraj tretjino nižja, za približno toliko pa je v tem obdobju upadla tudi količina prodanih izvodov. Kljub temu je Delo še danes najbolj bran slovenski časopis. Čeprav so bile njegovemu največjemu konkurentu Dnevniku v tem obdobju prihranjene lastniške in druge vrste turbulence (če odštejemo obdobje, ko so v njem domala prenehala oglaševati državna podjetja), mu na srednji rok ni uspelo prevzeti bralcev, ki so prenehali kupovati Delo. Če so trije največji slovenski dnevni časopisi poleti 2004 dnevno skupaj prodali skoraj 176.000 izvodov, so do septembra 2009, ko so na voljo zadnji uradni podatki oglaševalske zbornice, izgubili 40.000 bralcev, kar je enako velikosti Celja, tretjega največjega slovenskega mesta. Vsak dan časopis kupi ali naroči 22 ljudi manj, trije nacionalni dnevniki pa bralce v povprečju izgubljajo na 65 minut.
Če bi se trend nadaljeval z enako hitrostjo, bodo Delo, Dnevnik in Večer leta 2014 skupaj dnevno prodali manj kot 100.000 izvodov tiskane izdaje. To ob dejstvu, da gospodarski kazalci za prihodnja leta ne kažejo na ponovno napihovanje oglaševalskega balona in da se tudi zahodne medijske korporacije padanju "tiskanih" prihodkov bolj ali manj neuspešno upirajo z lastnimi spletnimi portali, logično pomeni, da domačega trga tiskanih medijev, kot ga poznamo danes, kmalu ne bo več. Najmanj eden, če ne celo dva od treh največjih dnevnih časopisov bi lahko tako že v tem desetletju zaprla vrata svojih redakcij. Trg bralnih vsebin se bo ob prihajajočih generacijah, ki so zapisane novim medijem, in odhajajočih generacijah, zadnjem braniku "starih" medijev, strukturiral povsem na novo.
Kako, v tem trenutku ne ve nihče, še najmanj svetovalci, ki jih za bolj ali manj velike denarje v obupu najemajo medijske hiše. Bodo nove tehnologije poleg starih izbrisale tudi bralne navade in medijski svet "demokratizirale" v nepregledno množico tiskanih brezplačnikov in blogov, ki jih bodo z vsem mogočim dnevno polnile množice tako imenovanih državljanskih novinarjev? Ali pa se bo izkazalo, da tudi v krasnem novem svetu obstajajo ljudje, ki odločitve o sebi in drugih raje sprejemajo na podlagi informacij "s poreklom"? Bodo ozki krogi stripofilov in podobnih čudakov, ki bodo tudi leta 2025 fetišizirali papir, pripravljeni vsak dan za časopis plačevati po 3 evre?
Za odgovore na ta vprašanja se ni treba vrniti zgolj nazaj, k vzrokom, ki so pripeljali do implozije dnevnoinformativnih medijev, ampak obrniti tudi vase. To velja za vse člene v časopisni verigi: od lastnikov in uprav do nas samih. Novinarji si moramo priznati, da smo v zadnjih letih ali celo desetletju uspešno nasedali tistim, ki so nam pozornost - prekrivajoč lastne interese - obračali v "dnevne" teme. Medtem ko nam je panoga začela strukturno propadati, smo se ukvarjali z zunanjo in notranjo pluralnostjo (karkoli že to pomeni), taktično slabo zastavili najpomembnejše bitke (novinarska stavka 2004 in zakon o medijih) in vlagali ogromno energije v ohranitev nekaterih relativno nepomembnih privilegijev, pri čemer smo kot ceh bolj ali manj molčali ob očitnih kršitvah delovne zakonodaje v medijskih hišah in nastanku kaste mizerno plačanih "honorarcev".
Ob pritiskih politike smo še vedno tiho: če smo na politične nastavljence z desne gledali kot na slabo vreme, za katerim vedno posije sonce, zdaj molčimo, ko koalicija, ki je v sporazumu poudarila pomen "svobode medijev kot enega od temeljev demokratične družbe", še vedno ne želi spremeniti zakona o medijih, ki dovoljuje vsiljevanje zloglasnih popravkov, in ko njeni ministri javno oštevajo posamezne medije ali celo novinarje. Vse prevečkrat smo na oltarju želje, da ne bi bili uvrščeni ne desno ne levo, žrtvovali pravico do lastnega mnenja in se (samo)poniževali v prenašalce "očitkov" in odgovorov nanje. Bili smo preblizu politike, ko bi morali biti daleč stran od nje, in obratno. Pristali smo na poklicno ali celo osebno ponižanje, se pustili pljuvati in mirno privolili v pisno pošiljanje vprašanj javnim ustanovam. Medtem ko smo tekstilnim podjetjem solili pamet o "nujnem prestrukturiranju proizvodnje", smo si dovolili, da je novinarstvo postalo "lon" posel, in spregledali, da s tem drvimo v isto smer kot nekoč Mura.
Najbolj smo zatajili pri kapitalskih pritiskih. Prepoznali smo jih šele, ko jih ni bilo mogoče več spregledati - kot da nismo želeli verjeti, da se je "naš" lastnik skozi leta spremenil v privatizacijskega mogotca, ki pri časopisih veliko več kot na besede da na številke. Četudi je bila hitra prodaja lastniških deležev zaposlenih v medijskih hišah zamujena priložnost, je težko verjeti, da se tudi danes, če bi vajo iz delitve certifikatov ponovili, ne bi iztekla enako. Obenem bi samopripisovanje krivde za pripuščanje pidovskih holdingov v medije te razbremenilo odgovornosti, ki jo imajo do lastništva medijev kot "psov čuvajev" v družbi.
Ključna težava je, da v Sloveniji z redkimi izjemami ni lastnikov, ki bi imeli medije radi zaradi tega, kar so in kar bi morali biti. Pri tem težava ni v odsotnosti kakšnih "strateških partnerjev" iz tujine, ampak v pomanjkanju osnovnega razumevanja specifičnosti same medijske panoge. V razvitih družbah pač vedo, da je lastništvo medija bolj kot kapitalsko donosna naložba stopnica na poti do družbenega ugleda, ki je občutljiva za pretirane posege od zunaj. Slovenski lastniki medijev so drugačni, v pretežni meri so finančniki, ki imajo medij za eno od naložb iz različnih panog, bankirji ali (pri manjših medijih) lokalni poslovneži z zelo konkretnimi interesi. Konflikt interesov je torej pri nas vgrajen že v samem izhodišču: kako lahko razvoj medija omogoči lastnik, ki ga vidi zgolj kot pot za uresničevanje drugih ciljev?
Posledično lastniki na dolgi rok ne vedo, kaj z medijem početi. Če imajo nekateri lastniki veliko več volje kot znanja, nekateri nimajo ne enega ne drugega. Zgodovina lastniških premikov in načrtov v medijih v zadnjem desetletju kaže, da se je dogajalo veliko, zgodilo pa zelo malo. Kljub silovitim bojem za delnice, navzkrižnim lastniškim povezavam, skoraj dokončnemu umiku države, ki je deleže v podjetju najraje prodajala politično sprejemljivim lastnikom, podpisovanju pisem o nameri in vstopom tujih manjšinskih lastnikov so v dveh od treh največjih slovenskih časopisov (dejanski) največji lastniki isti kot pred desetimi leti. Ker nimajo vizije, radi podlegajo samoumevnostim, od "trendov" do uvoženih modnih muh. Tako ni presenetljivo, da domala vsi domači lastniki rešitev za medije ne vidijo v nadgradnji vsebine, ki je osnovno prodajno blago vsake časopisne hiše, ampak pretežno v novih oblikah njene distribucije in drugih (re)organizacijskih prijemih na čelu s tako imenovanimi integriranimi redakcijami. V ospredju je načelo delati več (po možnosti za manj denarja), ne pa delati drugače.
Slovensko novinarstvo je polno kontrastov. Če je tudi v razmerah, ko mu je bilo najtežje, ohranilo otoke poguma, predrznosti, analitičnosti in lucidnosti, se v resnih medijih v pretežni meri uspešno uprlo "rumenizaciji" in kot tako zagotovo ni eden od bolj problematičnih družbenih podsistemov, ima tudi svojo temno plat: vedno bolj okrnjene kolektivne pogodbe in množico podplačane najete delovne sile v medijih, ki vsaj na papirju prisegajo na človekove pravice. Pišejo se mu težki časi. Medtem ko bodo lastniki od novinarjev zahtevali "čudežno" rešitev panoge, bodo nanje obenem zaradi sprememb v poslovnih modelih medijskih hiš pritiskali z zmanjševanjem stroškov. Ker bo posledično padanje kvalitete časopisov kot izdelkov odtujilo tudi bralce, ki so pripravljeni za kritični komentar in razkrito informacijo tudi plačati, bodo s tem panogo potisnili v spiralo (samo)uničenja.
Ob odprtem grobu novinarstva z izjemo lastnikov, ki so nekoč za deleže v medijih odštevali mastne denarce, in kakšnega PR-guruja, ki bi utegnil ostati brez dela, ne bo jokal nihče, še najmanj politika. Člani skupin na Facebooku pač ne berejo vladnih gradiv, uporabniki Twitterja se ne sestajajo z viri, državljansko novinarstvo blogerjev pa je povsod po svetu z izjemo morda Južne Koreje zgolj iluzija spletnih utopistov. Propad resnih medijev je za vsako oblast, če spet parafraziramo Laščane, "strateški interes". Če bo navidezno res dokončno odprl prostor javne razprave, bo prav ta navidezna demokratičnost brez oprijemljivih vzvodov nadzora dejansko odprla vrata popolni politizaciji drugih družbenih sfer. Kot bi dejal Edward R. Murrow: Lahko noč in srečno!
