Na obletnico nas je opozoril prof. dr. Ludvik Ravnik, ki je bil v ekipi kirurgov, ki je to presaditev izvedla, prav tako se je v zgodovino vpisal kot eden od pionirjev hemodializnega zdravljenja pri nas.
Od dialize do transplantacije
Prvo hemodializo bolnika z akutno odpovedjo ledvic so v KC Ljubljana izvedli 27. aprila 1959. "To so bili najtežji bolniki po pankreatitisu, poškodbah, krvavitvah, diareji, ženske s sepso po abortusu, ki so ga izvedle same, zastrupljeni z živim srebrom, tabletami... Na dializo v Klinični center Ljubljana so prepeljali tudi poškodovane s sindromom crash po potresu v Skopju leta 1963, saj drugje v Jugoslaviji dialize še niso opravljali," se spominja danes 88-letni urolog. Dializo so takrat izvajali urologi, v prvih desetih letih, dokler niso dializiranja prevzeli nefrologi, so naredili okoli 1000 dializ. "Čez dan smo operirali, popoldne smo delali v ambulanti na Polikliniki, po 19. uri pa smo začeli pripravljati bolnika za dializo in dializni aparat," se spominja tedanjega napornega nočnega dela. Pacientu so v tistih časih morali pristop za dializo žili preparirati za vsako dializo posebej, po končani dializi pa so morali žile spet zašiti.
Prav problem z žilnim pristopom je bil vzrok, da so začeli razmišljati o presaditvi ledvice. "Imeli smo pacienta, ki ni imel več primernih žil za izvajanje dialize. Najprej smo uporabili žile na roki, potem na nogi, nato smo uporabili tudi vratno veno, a to ni bilo v redu. Pacient bi umrl, ker ga nismo mogli več dializirati. Potem smo njegovi materi povedali, da je edina možnost, da mu podari svojo ledvico." Mati, 56-letna gospa, je v to privolila. Tipizacija tkiva - leta 1969 je na Zavodu za transfuzijo v Ljubljani že začel delovati laboratorij za tipizacijo tkiv, kar je omogočilo tudi razvoj transplantacijske dejavnosti - je pokazala, da je primerna darovalka, pregled njene ledvične funkcije pa je pokazal, da je ena ledvica delovala slabše od druge. Ker je pri darovalcu vedno treba ohraniti ledvico z boljšo funkcijo, so odvzeli slabše delujočo ledvico. "Mislim, da je bil to tudi vzrok, da je ledvica začela izločati urin z zakasnitvijo po presaditvi," se spominja Ravnik. Bolnik je žal potem umrl; rentgenska preiskava je pokazala virusno pljučnico, pravi Ravnik.
Ekipo urologov, ki je sodelovala pri prvi transplantaciji, je vodil prof. dr. Slavko Rakovec, ekipo žilnih kirurgov pa prof. dr. Miro Košak. Rakovec se je potem upokojil, njegovo delo je nadaljeval Ludvik Ravnik.
Katero zdravljenje je učinkovitejše?
Smrt bolnika je bila za zdravnike razočaranje, saj je presaditev operativno uspela. "Presaditev tehnično sploh ni bila problem. Bili smo navajeni ledvice odstranjevati iz različnih vzrokov, tuberkuloze, hidronefroze, ledvičnih kamnov, tumorjev..., to smo delali vsak dan," pove urolog. Zato so bili nekako nejevoljni, pravi, da so urologom nefrologi, ki so takrat zagovarjali zdravljenje z dializo, odvzeli primat, ker so vedeli, da to ne bo pomenilo razvoja transplantacijske dejavnosti, kot so si ga urologi zamislili. "Vedeli smo, da lahko bolnik, ki mu presadimo ledvico, ob zdravljenju z imunosupresivnimi zdravili živi normalno življenje, če se zdravi s hemodializo trikrat na teden, pa je to zelo zahtevno in tudi zelo drago zdravljenje." Nefrologi so šele po nekaj letih, ko je bilo že opazno pomanjkanje dializnih aparatur, dali pobudo za več presaditev, pravi. Razvoj je šel v prid presaditvam, "in če pogledate skandinavske države, je tam več ledvičnih bolnikov presajenih, kot pa se jih zdravi z dializo," z zadovoljstvom pove Ravnik.
Naslednje presaditve ledvic so v KC Ljubljana opravili v letih 1972 in 1976. Večina zgodnjih presaditev ledvic je bila zelo uspešna, kažejo podatki, ki so jih zbrali pri Zvezi društev ledvičnih bolnikov Slovenije. Bolnikoma, ki so jima ledvico presadili leta 1972, sta služili enemu 22 let, drugemu pa 25 let. Še uspešnejši sta bili presaditvi leta 1976: enemu bolniku je ledvica delovala 32 let, drugemu pa deluje še danes in je z 34 let delujočo presajeno ledvico slovenski rekorder - pa tudi v svetu ni veliko bolnikov, ki bi jim presajen organ deloval tako dolgo.
Od živih k umrlim darovalcem
Te organe so bolnikom podarili njihovi živeči sorodniki. Prvo presaditev ledvice, ki jo je podaril umrli darovalec, so v Ljubljani opravili leta 1978. Organ so odvzeli umrlemu darovalcu v bolnišnici na Reki, kjer je tisti čas deloval močan transplantacijski center. Presaditev ni bila uspešna. "Ko sem dobil tisto ledvico, sem bil v dvomu, ali naj jo vsadim ali ne, ker ni bilo podatkov, koliko časa je preteklo od prekinitve krvnega obtoka umrlega darovalca do priprave ledvice za presaditev, čas tako imenovane tople ishemije je bil po mojem mnenju predolg. Ko so mi z Reke pojasnili, da je bila neuspešna tudi presaditev druge ledvice istega darovalca, ki so jo opravili pri njih, me je to pomirilo, saj je pomenilo, da smo presaditev tehnično dobro opravili in vzrok za neuspeh ni bil v operaterjih," se spominja Ravnik.
Po tej presaditvi je nekaj urologov odšlo na Dunaj, kjer so se učili odvzema in presaditve kadaverske ledvice. Tako so bili usposobljeni in so želeli presajati, vendar tedaj republiška zakonodaja ni dovoljevala odvzema organov umrlim darovalcem. "Imeli smo veliko sestankov na republiškem sekretariatu za zdravstvo, naj pravniki vendarle to zakonsko uredijo. Sam sem bil dvakrat tudi pri prof. Milčinskem, ki je vodil Inštitut za sodno medicino, a je bil do presaditev kadaverskih ledvic zadržan," se spominja Ravnik. Zakon, ki je omočil odvzem organov umrlim darovalcem, smo v Sloveniji sprejeli leta 1985, predzadnji v Jugoslaviji, pa čeprav je Slovenija prva začela izvajati moderno zdravljenje s presajanjem organov, je povedal. Prvo presaditev ledvice umrlega darovalca, ki so jo odvzeli v Sloveniji, so opravili leta 1986.
Ludvik Ravnik, ki je po upokojitvi prof. Rakovca leta 1970 prevzel vodenje urološkega oddelka in ga vodil do svoje upokojitve leta 1987, je v tem času načrtoval približno 30 presaditev. Presaditve ledvic živih darovalcev so potekale tako, da je ekipa treh urologov ledvico darovalcu odvzela, sočasno so trije žilni kirurgi v sosednji operacijski sobi prejemnika pripravljali za presaditev. "Bili smo v stalnem stisku, da smo vedeli, kako daleč je katera ekipa, vse s ciljem, da bi bil čas od odvzema ledvice do presaditve čim krajši, kar je pomembno za dobro delovanje presajene ledvice," pravi Ravnik. Ko so darovalcu odvzeli ledvico, jo je pripravil z collinsovo raztopino, ohlajeno na štiri stopinje Celzija, da je bil organ pripravljen za presaditev.
Kot predstojnik oddelka za urologijo je tudi želel, da bi čim več urologov znalo presajati ledvico, predvsem pa eksplantirati, odvzeti organ. Tako je želel ustanoviti mobilno skupino zdravnikov iz Kliničnega centra, ki bi v bolnišnicah, kjer bi imeli umrlega darovalca organov, izvedli odvzem in organe pripeljali s sabo v Ljubljano, kjer bi jih presadili. Zamisel ni zaživela, ker v bolnišnicah ni bilo dovolj odziva.
Za promocijo darovanja organov
Zelo ga veseli razvoj transplantacijske dejavnosti v zadnjih desetih letih, potem ko je Slovenija leta 2000 postala članica Eurotransplanta, evropske povezave, s katero izmenjujemo organe. Sam je že leta 1985 kot član sodeloval na kongresu Eurotransplanta v Helsinkih.
Med svojim delom si je tudi ves čas prizadeval, da bi se ljudje vpisali med možne darovalce organov. Ludvik Ravnik je bil tudi zdravnik številnih športnih ekip in kot tak imel stike z novinarji. Spominja se, da so novinarji nekdanjega Teleksa pridobili 269 kolegov in drugih ljudi, da so se na Rdečem križu vpisali med darovalce.
"Presaditev organa je tako uspešno zdravljenje kroničnih bolnikov, da bi morali vedno znova promovirati darovanje organov. Zato me onesrečuje, da je bil pred nedavnim ovržen predlog sprememb zakona o darovanju organov. Ministru za zdravje zamerim, da ni poučil parlamentarcev, da to ni nič posebnega, da bi morali tisti, ki so izrecno proti darovanju, samo sporočiti svojemu zdravniku, da ne želijo darovati organov po smrti. Ne razumem, da smo tako nesposobni ljudem razložiti, za kaj gre," še pove upokojeni zdravnik.
