Ker postaja prvi steber z demografskimi pritiski izjemno neučinkovit, saj je že v čisti sistem (ki ne vsebuje socialne uravnilovke) treba vplačevati več za enake pričakovane pravice ob upokojitvi, bi veljalo v pokojninski sistem uvesti obvezen kolektivni naložbeni del (v katerem premije plačujejo podjetja za svoje zaposlene) in delček prispevkov namesto v ZPIZ vplačevati v ta naložbeni del. "Ker je ta (kljub upravljavskim in transakcijskim stroškom) bolj učinkovit od prvega stebra, bodo imeli koristi tudi zaposleni z najmanjšimi dohodki, saj bodo deležni koristi finančnih naložb in njihove donosnosti," pojasnjuje.

"Sprememba pa je lahko zaradi fiskalne vzdržnosti le postopna. Vendar, prej ko bo država začela delati za ta premik proti večjemu pomenu naložbenega dela, prej se bo pokojninski sistem 'postavil na noge'. Po eni strani gre za kratkoročni izpad (posamezniki manj plačujejo v pretočni sistem), vendar so dolgoročno zaradi višje donosnosti finančnih naložb, konkurence, vplivov na razvoj finančnega sistema in kulturo korporativnega upravljanja ter zaradi izboljšane preglednosti učinki izjemno pozitivni," dodaja.

"Seveda pa moramo doseči, da je drugi steber bolj konkurenčen in učinkovit, kot je danes," vztraja. Naložbene politike bi morale biti namreč bolj prilagodljive. "Da lahko posamezniki, ki imajo do upokojitve še več kot denimo pet ali sedem let, varčujejo v produktih z naložbenimi politikami, ki temeljijo na delnicah. Te so na dolgi rok približno triinpolkrat bolj (realno) donosne kot dolgoročne državne obveznice in celo do sedemkrat bolj donosne kot zakladne menice oziroma kratkoročni državni papirji," utemeljuje dr. Berk Skok.

Če izhajamo iz raziskave, ki so jo marca izvedli na fakulteti, eden od avtorjev pa je tudi Berk, se, zgodovinsko gledano, povprečni realni donosi pri malo tveganih naložbah gibajo okrog enega odstotka. Takšne so v minulih letih zabeležili tudi slovenski pokojninski skladi, ki imajo zaradi zajamčenega donosa precej konservativno politiko vlaganja. Medtem ko imajo vsi v (državne) obveznice naloženih več kot polovico sredstev, pa le štirje od njih v delnice in preostale bolj tvegane naložbe namenijo več kot desetino sredstev, ki jih upravljajo.

Čeprav se jim je konservativna naložbena politika med krizo obrestovala, saj so zagotovili relativno nizko, a mednarodno primerljivo pozitivno donosnost, pa je ta raziskava jasno pokazala, da za vse varčevalce takšna politika ni smotrna, saj za isto višino pokojnine zahteva višjo višino vplačil za življenjsko dobo. Da bi privarčevali dovolj sredstev za dostojno pokojnino (na primer 70 odstotkov plače), bi morali namreč za dodatno pokojninsko zavarovanje vsak mesec odtegniti več kot sedaj, ko povprečna vplačila v povprečju znašajo okoli 50 evrov, pri varčevanju pa zasledovati posameznikovim razmeram primerno naložbeno politiko (ustrezno agresivno oziroma konservativno).

Avtorji raziskave so izračunali, da bi morali tveganju nenaklonjeni posamezniki, ki naj bi se upokojili leta 2045 v drugi steber, če bi država zaradi fiskalne omejitve omejila izdatke za pokojnine na 13 odstotkov bruto domačega proizvoda (kar se bo z veliko verjetnostjo zgodilo), vplačevati približno 125 evrov. Vendarle pa bi se "zahtevani zneski" varčevanja močno zmanjšali (približno za polovico), če bi skladi sredstva večino časa držali v delnicah in ga bližajoč se upokojitvi postopoma zmanjševali v prid obveznic.

tomaz.modic@dnevnik.si