Organizacija, ki je služila kot infrastruktura za izvedbo minimalističnega političnega programa, je bila po drugi strani osupljiva. Gibanje je imelo svoje občinske oddelke, občinski oddelki so bili organizirani kapilarno. Minimalistični program je bil sestavljen tako, da se je v njem lahko prepoznal skorajda vsakdo. Organizacija je bila zastavljena tako, da je vsakdo, ki se je v minimalističnem programu prepoznal, z lahkoto sodeloval pri izpolnjevanju programa. Tistim, ki so na divja odlagališča v zadnjih desetletjih navlekli tisoče ton odpadkov, je bilo skrajno nerodno.

Bodimo realni. Naredimo!

Velike civilnodružbene mobilizacije se v teh krajih pripetijo nekako na dve desetletji. Po drugi svetovni vojni se je kritična masa prvič zbrala ob študentskih protestih med letoma 1968 in 1972 (če smo bolj natančni: nastavki študentskega gibanja so obstajali že v prvi polovici šestdesetih let). Druga velika civilnodružbena mobilizacija se je zgodila ob koncu osemdesetih, ko so se srednje velika civilnodružbena omrežja povezala v veliko gibanje za človekove pravice. Mobilizacija, ki se je zgodila pred tednom dni, po številu udeležencev občutno presega gibanji s konca šestdesetih oziroma s konca osemdesetih let.

Geslo študentskega gibanja, ki ga pripisujejo Ernestu Cheju Guevari, je bilo: "Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče." Geslo novih družbenih gibanj s konca osemdesetih se je poigravalo z obrnjenim geslom s konca šestdesetih: "Bodimo nemogoči, zahtevajmo realno!" Geslo sedanjega ekološkega gibanja je preprosto: "Bodimo realni. Naredimo!" Vzemimo smeti v svoje roke!

Gibanje Očistimo Slovenijo ni postavljalo nobenih zahtev. Ni nagovarjalo vlade, parlamenta, države, oblastnih organov, strank. Oblastni organi so bili enostavno postavljeni pred dejstvo, da morajo sodelovati. Gibanju Očistimo Slovenijo ni bilo treba pošiljati peticij, v katerih bi od občin ali države zahtevali, naj zagotovi kamione, ki bi nesnago prepeljali na deponije. Kamioni so v trenutku, ko je postalo jasno, da gre za resno in množično iniciativo, do gibanja pripeljali sami. Če kamionov ne bi bilo, bi bil to škandal. Strankarski voditelji so se do divjih deponij pripeljali sami, ne da bi bili posebej vabljeni. Če jih ne bi bilo, bi odsotnost predstavljala madež na njihovi javni podobi.

Odnos gibanja Očistimo Slovenijo do oblasti in države je občutno drugačen od izkušenj iz preteklosti. V šestdesetih in osemdesetih letih so gibanja oblastnim organom dostavljala razčlenjene sezname zahtev, kaj mora narediti državna oblast. Natančneje: gibanje v šestdesetih letih je državi naslavljalo zahteve. Gibanje v osemdesetih je državi postavljalo omejitve: česa država ne sme početi. Gibanje Očistimo Slovenijo državo razume zgolj kot servis, za katerega je povsem samoumevno, kaj mora storiti. Od države ne pričakuje veliko. Pričakuje, da naredi tisto, za kar je plačana. Državi ne daje mandata, da počne nekaj nemogočega. Pričakuje pa, da bodo inšpektorji, ki so v državnih službah, opravili delo, ki ga imajo v opisu del in nalog. Pričakuje, da bodo javne komunalne službe sodelovale pri transportu.

Pol milijona umazanih rok

Kaj pomeni 250.000 prostovoljcev, ki so sončno soboto porabili za čiščenje okolja? Bolj obskurnih referendumov in evropskih volitev se v Sloveniji udeleži 400.000 ljudi. Bolje obiskanih volitev se udeleži dober milijon ljudi. Sodelovanje v enodnevni prostovoljni akciji zahteva več energije od udeležbe na volitvah. Sindikati so na najbolj množični manifestaciji novembra 2007 po optimističnih ocenah zbrali 70.000 ljudi. K Odboru za varstvo človekovih pravic je ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja pristopilo okoli 100.000 članov. Leta 1988 je okoli 50.000 ljudi podpisalo peticijo, ki je zahtevala izvedbo referenduma o ustavnih spremembah. Mladinino peticijo proti plinskim terminalom je leta 2006 podpisalo 40.000 ljudi.

Gibanje Očistimo Slovenijo sicer nima ambicije, da bi osvajalo oblast. Vendar lahko število prostovoljnih ekologov vendarle postavimo ob bok številkam, ki jih zberejo stranke, ki nastopajo na parlamentarnih volitvah. Leta 1992 je 278.000 glasov zadoščalo za volilno zmago. To je najnižja številka, ki je zadoščala za zmago na državnozborskih volitvah. 250.000 glasov bi na vseh volitvah, razen na volitvah leta 2008, ko je drugouvrščena SDS zbrala prek 300.000 glasov, zadoščalo za zelo prepričljivo drugo mesto. Zeleni Slovenije so leta 1990, ko so na volitvah dosegli zgodovinski uspeh, zbrali 95.000 glasov podpore. Leta 1992 so zbrali okoli 45.000 glasov.

Ponovimo: primerjava civilnodružbenega gibanja s strankarskimi dosežki ni najbolj posrečena. Minimalistični politični program, da naj vsak po svojih močeh v vreče zlaga smeti, ni primerljiv z bolj zapletenimi političnimi programi, ki želijo odgovoriti na kup vprašanj. Vendar politične dimenzije ekološkega gibanja, ki je prejšnjo soboto čistilo Slovenijo, ne moremo spregledati. Ekološko gibanje namreč zapolnjuje vakuum, ki je nastal pred dvema desetletjema. Kaj se je s civilnodružbenimi iniciativami zgodilo po letu 1990? Uvedba parlamentarne demokracije leta 1990 je imela neroden stranski učinek. Znaten del ljudi, ki so jih zanimala javna vprašanja, je po letu 1990 prestopil v vrste političnih strank. Če je do leta 1990 obstajalo razvejano, intelektualno prepričljivo in vplivno omrežje civilnodružbenih iniciativ, je to po letu 1990 splahnelo. Mirovno gibanje je po letu 1991 izginilo daleč na periferijo javnega življenja.

Očitno je, da je po dveh desetletjih prvič vzpostavljeno močno in dobro organizirano civilnodružbeno omrežje, ki se lahko aktivira ne le ob problemih divjih odlagališč odpadkov, pač pa tudi ob drugih ekoloških problemih. Recimo: načrtovalci sežigalnic ali velikih energetskih gigantov, ki ob elektriki proizvajajo tudi strupe, zbrane kritične mase ekologov ne bodo več mogli ignorirati.

Velika čistilna akcija ima še en učinek. Nova generacija politično razmišljajočih ljudi je dobila občutek, da so veliki projekti možni. Ni razloga za malodušje. Dobre ideje, katerih izvedba je mejila na utopijo, se danes zdijo uresničljive.

Vrnitev solidarnosti

Obstaja še tretja pomembna okoliščina. Iniciative, ki so obstajale ob koncu osemdesetih let, so imele pomemben skupni imenovalec, solidarnost. Vrednota solidarnosti je bila z brutalnim izbruhom kapitalizma odrinjena na obrobje. S čistilno akcijo se specifična oblika solidarnosti vrača v središče vrednostnega sistema. Gre za solidarnost s prihodnjimi generacijami. Vrednota solidarnosti s prihodnjimi generacijami, ki jim ne smemo zapustiti uničenega okolja, je precej abstraktna, razumevanje te vrednote pa zahteva vsaj minimalen miselni napor. Gre za pomembno zmago nad banalno sebičnostjo, prevladujočo gonilno silo zgodnjega kapitalizma.

In četrtič: gibanje Očistimo Slovenijo vsaj na eni točki prekinja splošno anomijo, odsotnost konsenza o družbenih vrednotah. Danes ne živimo več v družbi, v kateri bi bilo dovoljeno vse. Množično ekološko gibanje je celotni družbi "vsililo" enostavno vrednoto, ki pravi, da je metanje nesnage v naravo nedopustno. Družbe se konstituirajo okrog prepovedi, o katerih obstaja splošni konsenz. Osupljivo je, da danes niti konsenz o prepovedi kraje ali prepovedi kršitve človekovih pravic ni najbolj trden. Če se kraja odvija v imenu nacionalnega interesa, se kar nekako dozdeva, da ne gre za najbolj zavrženo dejanje. Če se kraja odvija v imenu gospodarskega napredka ali akumulacije kapitala, se dozdeva, da gre za nekaj tako rekoč neizbežnega, nujnega in na dolgi rok koristnega. Če so človekove pravice kršene v nacionalnem interesu, se zdi izbris 20.000 ljudi iz registra prebivalcev sprejemljiva cena za državno samostojnost. Ekologi brez meja so postavili vrednoto, ki pravi, da je prepoved metanja nesnage v naravo absolutna. Ni opravičila.

Slovenska družba je konstituirana vsaj okrog ene moderne vrednote.