"Vedno sem si predstavljal, da bi morala biti letala veliko bolj mogočna kot to, kar sem videl, a sem bil soočen s tem, kako negotova je lahko narava letenja. Dokazi o tem, kaj se je pripetilo, so bili jasni. Letalo se je zaletelo v drevesa, najprej le v zgornje veje, nato je padlo nižje. Udarec je bil dovolj močan, da so veje razklale trup letala. Kar pri vzletu in pristanku deluje tako mogočno in nepremagljivo, je bilo tukaj zreducirano na kose kovine, skoraj kaj večje od pločevinke hrane,“ v članku o svoji izkušnji s kraja tragične nesreče pripoveduje Nic Robertson, novinar CNN-a.
"To so misli, ki so me prevzele v prvih trenutkih razkritja. Po nekaj časa me je prevzela neopisljiva groza. Pomislil sem na zadnje tragične trenutke, ki so jih preživljali potniki in posadka na krovu. Nemogoče si je predstavljati strahote tistih zadnjih sekund. Takoj zatem me je prevzelo drugo občutje – žalost do njihovih družin, prevzela me je neopredeljena bridkost. Poznal nisem nikogar, ki je bil na tistem letalu, a ko sem skušal doumeti, na kakšen način so se končala njihova življenja, sem morda spoznal drobec tiste bolečine, s katero se sedaj soočajo njihovi sorodniki,“ je opisal prve občutke ob obisku tragičnega prizorišča smrti 96 potnikov na poljskem predsedniškem letalu.
A žalost, groza in bolečina seveda niso preprečile njegovega prvotnega namena, zaradi katerega je sploh odšel v Rusijo: "Moral sem začeti delati, povedati zgodbo o tem, kaj se je pripetilo, skupaj zlepiti drobce informacij, ki smo jih dobili, vsaj na nek način osmisliti to grozovito tragedijo. Pri tem sta mi pomagala producent Tommy Evans in kamerman Luis Grahame-Yool.“
Utrujeni po dolgem letu, premraženi zaradi nizkih temperatur in prevzeti z vso žalostjo, ki jo kraj strmoglavljenja odraža, so vendarle uspeli opraviti svojo službo. Roberta pravi, da tudi sicer noben dan v njegovi službi ni "normalen“, a da takšna tragedija preseže vsakršno logiko življenja. "Umrli so predsednik, njegova žena, najvišji vojaški predstavniki države, politični in verski voditelji, in vse to še v državi, ki sploh ni njihova. Posledice bi lahko bile enormne. Že v soboto je Rusija želela jasno povedati, da nesreča ni njihova krivda. Dokazi bolj kažejo v smer pilota kot pa mehanične napake. Ruski premier Vladimir Putin je skušal kar najhitreje krivdo položiti pred poljske duri. A vendarle ga je potrebno videti tudi z drugega zornega kota – Putin je tudi velik prijatelj Poljske. Njegova žalost je pristna. Ta železni mož Rusije je bil pretresen ob vsem, kar je videl in doživel v soboto ter dneh, ki so sledili.“
