"Ljudje so vse bolj upravičeno zaskrbljeni, da se vse skupaj spreminja v nekakšno 'štalo' brez razvojnega koncepta. Zato vas sprašujem: Ali ob vseh teh dogodkih vendarle ne bi veljalo razmisliti o tehnični vladi ali celo o razpisu predčasnih volitev?"

Ne, to nista izjavi prvaka opozicije Janeza Janše leta 2010. Prvi citat je sicer res Janšev, a je bil izrečen pred petnajstimi leti, nanašal pa se je na delo takratne Drnovškove vlade. Druga ocena pa je del vprašanja opozicijskih poslancev predsedniku vlade; pred dobrima dvema letoma jo je ob vprašanju o privatizaciji nekaterih podjetij premierju Janezu Janši izrekel takratni poslanec stranke Zares Matej Lahovnik.

Zamenjave ministrov in razmišljanja o rekonstrukciji vlade (ali celo njeni izpeljavi), ocene o krizi vladanja in predlogi za tehnično vlado ter celo za predčasne volitve, ki v zadnjih dneh spremljajo vladanje Boruta Pahorja, so v našem političnem prostoru stalnica in segajo vse v čas prve, tako imenovane Demosove vlade.

Neodhodi v Demosu

V letu in štirih mesecih sedanjo vlado Boruta Pahorja zapušča že četrti minister, kar je sicer za tako kratko obdobje rekord. A vlada Lojzeta Peterleta glede pogostosti zamenjav ni veliko zaostajala - v dveh letih njenega obstoja je bilo zamenjanih pet ministrov (minister za informiranje Stane Stanič, ministrica za zdravje Katja Boh, minister za trgovino Maks Bastl, pa podpredsednik vlade za gospodarstvo Jože Mencinger in minister za finance Marko Kranjec). A bolj usoden kot odhod omenjenih ministrov je bil za takratno vlado neodhod nekaterih drugih članov vlade. Demos je namreč razpadel zaradi notranjih trenj, katerih začetek bi lahko povezali s predlogom obrambnega ministra Janeza Janše za najvišje kadrovske rošade. Po tem predlogu bi Lojzeta Peterleta postavili za predsednika skupščine, France Bučar bi se iz skupščine preselil na ustavno sodišče, vodenje vlade pa bi prevzel Igor Bavčar. Odnosi so se dodatno zaostrili, ko je del ministrov odpovedal podporo vladi. Tako je Lojze Peterle v začetku leta 1992 napovedal, da bo parlamentu predlagal razrešitev notranjega ministra Igorja Bavčarja, zunanjega ministra Dimitrija Rupla in ministra za informiranje Jelka Kacina, a za uspeh takšnega predloga v parlamentu ni imel več potrebne podpore. Nekatere stranke Demosa pa so prispevale glasove, da je v tretjem poskusu konstruktivne nezaupnice Peterletu (najprej sta se za mesto mandatarja neuspešno potegovala Marko Voljč in Igor Bavčar) na mandatarsko mesto stopil predsednik LDS Janez Drnovšek in za osem mesecev prevzel vodenje vlade.

Po številu zamenjav ministrov je bila doslej rekorderka druga Drnovškova vlada (od leta 1993 do 1997) - zamenjanih je bilo kar 12 ministrov. Največ preglavic so Drnovšku očitno povzročali ministri za delo in zunanji ministri, saj sta bila v štirih letih tako na čelu resorja za delo kot na čelu zunanjega ministrstva zamenjana po dva ministra (na čelu prvega Jožica Puhar in Rina Klinar, na zunanjem ministrstvu pa Lojze Peterle in Zoran Thaler).

V krogih, ki so spremljali tako vladanje Janeza Drnovška kot vodenje ministrske ekipe Boruta Pahorja, prevladuje ocena, da je med njunima načinoma odstavljanja ministrov bistvena razlika - medtem ko se Pahor z odhajajočim ministrom v nedogled dogovarja in pregovarja, predvsem pa ob tem obsežno javno premišljuje, je pri Drnovšku vse skupaj potekalo precej hitreje - predvsem pa umaknjeno od oči javnosti. A kljub takšnemu načinu tudi pri Drnovšku brez zapletov pri menjavah ni šlo. Tako se mu je na primer leta 1994 zgodila Jožica Puhar - državni zbor namreč ni podprl Drnovškovega predloga za njen odhod (do nesoglasij med ministrico in premierjem je prišlo zaradi intervencijske zamrznitve plač, premier pa ji je pripisal tudi krivdo za precej pogoste težave s sindikati...). Puharjeva je z ministrskega mesta odstopila šele, ko je bil pripravljen nov, drugi predlog za njeno razrešitev oziroma potem ko ji je bilo zagotovljeno veleposlaniško mesto v Makedoniji. Da bi se lahko ponovila zgodba z Jožico Puhar in da državni zbor premierjevega predloga za razrešitev ne bi podprl, so člani SD glasno napovedovali ob zadnjih Pahorjevih grožnjah o odslovitvi Franca Križaniča, če ta ne bo zamenjal svojega svetovalca Draga Isajlovića.

Depala vas

Mandat druge Drnovškove vlade - pri njenem sestavljanju mu je po mnenju mnogih uspelo skoraj nemogoče, torej pritegniti tako SKD (in SDSS) kot ZLSD - je spremljala vrsta pretresov. Prva kriza, ob kateri smo bili priče tudi pozivu na ulice, se je zgodila ob razrešitvi obrambnega ministra Janeza Janše zaradi afere Depala vas. Posledica te razrešitve je bil odhod SDSS iz koalicije. Drugo krizo je povzročil odstop prvaka SKD Lojzeta Peterleta z vrha zunanjega ministrstva (za ta korak se je odločil, ko je državni zbor za Rigelnikovega naslednika na čelu parlamenta imenoval Jožefa Školča). V zraku je namreč visela možnost, da vladne vrste zapusti še SKD, a so se predvsem ministri te stranke takšnemu predlogu Lojzeta Peterleta uprli. Kljub obstanku SKD v koaliciji pa je Drnovškova vlada, ki se je začela kot velika koalicija, končala kot manjšinska. Po treh letih vztrajanja jo je namreč - zaradi premierjeve odločitve o zamenjavi gospodarskega ministra Maksa Tajnikarja, ki ji je botrovala afera Tam - zapustila Združena lista. Poleg Tajnikarja so tako odšli še ministri Rina Klinar (delo), Rado Bohinc (znanost) ter Sergij Pelhan (kultura), ZLSD pa se je preselila v opozicijo. Manjšinska vlada se je Drnovšku kmalu maščevala: državni zbor je namreč izglasoval nezaupnico zunanjemu ministru Zoranu Thalerju. "Edina prava rešitev sedanjega položaja, ko preostanek koalicije ne predstavlja več niti minimalne večine v parlamentu, bi bile predčasne volitve," je v začetku leta 1996 pozival Janez Janša. Javnost pa se je - sodeč po takratnih javnomnenjskih raziskavah - močno nagibala k tehnični vladi.

A je takratna vlada vendarle zdržala do konca mandata. To pa ni uspelo tretji Drnovškovi vladi, ki jo je LDS sestavila skupaj s SLS in DeSUS. Prvak SLS Marjan Podobnik se je sicer po volitvah leta 1996, ki so podporo desnici in levici v parlamentu razdelile natanko na polovico, najprej zavzemal za nekakšno vlado narodne enotnosti, a je po Drnovškovem neuspelem poskusu sestavljanja levosredinske vlade ljudska stranka vendarle vstopila v koalicijo. Je pa bila to koalicija, ki jo je Drnovšek kasneje večkrat izpostavil kot najbolj težavno. Že po prvih zamenjavah ministrov (zamenjav je bilo v celotnem mandatu sedem, največ zopet na čelu zunanjega ministrstva, kjer sta odšla Zoran Thaler in Boris Frlec, dva ministra pa sta bila zamenjana tudi na čelu obrambnega ministrstva, in sicer Tit Turnšek in Alojz Krapež) v prvi polovici leta 1998 so se oglasili krščanski demokrati in SDS. "Smo v hudi krizi vladanja," je zatrjeval prvak SKD Lojze Peterle. "Vladajoča koalicija ni sposobna izvesti ključnih reform in se ukvarja sama s sabo," se je strinjal predsednik SDS Janez Janša. In koalicijskim strankam poslal predlog, da se do predčasnih volitev, ki so si jih zamislili v roku enega leta, oblikuje prehodna strokovna vlada.

Združevanje SLS in SKD

Vendar pomladne stranke po izglasovani nezaupnici Drnovškovi vladi aprila 2000 predčasnim volitvam niso bile več tako naklonjene. Premier je glasovanje o zaupnici vladi vezal na razrešitev ministrov SLS, saj je ljudska stranka ob združevanju s SKD napovedala odhod iz koalicije. Na mesta ministrov SLS je Drnovšek predlagal Vojko Ravbar (ekonomski odnosi in razvoj), Antona Grizolda (obramba), Igorja Zajca (promet), Ireno Badovinac Bjelič (pravosodje), Tatjano Gazvoda (zdravstvo), Lucijo Čok (znanost), Jožeta Smoleta (malo gospodarstvo), sedanji najverjetnejši kandidat za kmetijskega ministra Janez Hribar pa naj bi prevzel vodenje kmetijskega resorja. A državni zbor odhoda ministrov SLS ni podprl, s tem pa je bila vladi Janeza Drnovška izglasovana nezaupnica in začelo se je žongliranje z možnostjo predčasnih volitev. V SDS so sicer zatrjevali, da niso proti predčasnim volitvam, vendar le v primeru, da bi se te odvijale po večinskem volilnem sistemu. V LDS so najprej kot najboljši razplet predlagali predčasne volitve, po dveh neuspelih poskusih Andreja Bajuka, da bi postal mandatar, pa je predlog za tretji krog volitev mandatarja prehodne vlade vložilo prav deset poslancev LDS. Manever z dopustitvijo prehodne Bajukove vlade se je liberalnim demokratom na volitvah pol leta kasneje močno obrestoval.

V času polletnega Bajukovega vladanja do zamenjav ministrov sicer ni prišlo, je pa pri premierju kaj kmalu padel v nemilost takratni minister za finance Zvonko Ivanušič. Vložena je bila tudi interpelacija proti zunanjemu ministru Lojzetu Peterletu, za obravnavo katere pa je zmanjkalo časa.

Koalicija ustavne večine bi lahko označili dveletno četrto vlado Janeza Drnovška (2000-2002), katero je zapustil en sam minister - Igor Bavčar, ki je odšel na čelo Istrabenza. A je kljub trdnosti tedanje vladne koalicije Koalicija Slovenija, ki sta jo sestavljali SDS in NSi, spomladi 2002 ocenila, da javnofinančna kriza že prerašča v politično, zaradi česar je čas za odstop vlade in predčasne volitve, ki naj bi bile hkrati s predsedniškimi. A se vladajoča koalicija s tem ni strinjala. Če sta zadnji dve leti Drnovškovega vladanja (še zlasti v luči težavnosti prejšnjega Drnovškovega mandata) minili relativno mirno, pa se je njegov naslednik Tone Rop naslednji dve leti ukvarjal s precej večjimi problemi. Ker je ljudska stranka v zadevi izdajanje odločb izbrisanim podprla interpelacijo proti notranjemu ministru Radu Bohincu, je Rop ocenil, da je SLS odstopila od koalicijske pogodbe in so torej obveznosti koalicije do ljudske stranke prenehale. Trije ministri SLS: Ivo Bizjak (pravosodje), Jakob Presečnik (promet) in Franc But (kmetijstvo) so zapustili vlado, na njihova mesta pa so prišli Zdenka Cerar, Marko Pavliha in Milan Pogačnik. (Pogačnika je na mesto ministra za kmetijstvo vzel v vlado tudi sedanji premier Borut Pahor, a ga je po dobrem letu dni z ministrskega mesta odnesla afera bulmastifi.)

Je pa Tone Rop hkrati z odhodi Buta, Presečnika in Bizjaka zamenjal tudi gospodarsko ministrico Teo Petrin (nasledil jo je Matej Lahovnik) in ministra za evropske zadeve Janeza Potočnika (na njegovo mesto je prišel Milan M. Cvikl). Potočnik je bil namreč imenovan za evropskega komisarja, Petrinovi pa je Rop, da je prekinila precej neuspešno vodenje gospodarskega resorja, ponudil veleposlaniško mesto. Novoizvoljene ministre je takratni premier označil kot nestrankarske strokovnjake. Janez Janša pa je (ponovno) ocenil, da je vlada v krizi in bi ji s predčasnimi volitvami, ki bi bile skupaj z evropskimi volitvami, veljalo "skrajšati muke".

Številne težave sedanje koalicije

Do predčasnih volitev pa tudi tokrat ni prišlo. Kot tudi ob tovrstni Lahovnikovi pobudi štiri leta kasneje ne. Takratni premier Janez Janša je sicer leto dni pred iztekom mandata predlagal glasovanje o zaupnici vladi. A kot razlog za glasovanje o zaupnici ni izpostavil na primer različnih pogledov v koaliciji na prodajo državnega premoženja, različnih pogledov na polpreteklo zgodovino... Iz Janševe obsežne obrazložitve v parlamentu je izhajalo, da je preverjanje zaupanja zahteval zaradi blatenja v tujini, točneje, ker ga je 571 novinarjev obdolžilo, da omejuje svobodo tiska v Sloveniji. Za Janševo zaupnico - kot je bilo ves čas jasno - je glasovalo enako število poslancev, kot jih je tri leta prej ustoličilo pomladno vlado.

Sedanja vladna koalicija se nedvomno sooča s številnimi težavami: od širše gospodarske krize in odkrivanja različnih dvomljivih povezav pa do različnih pogledov in celo spopadov med koalicijskimi strankami in tudi znotraj njih ter slabega usklajevanja dela vlade. Da bi bile najboljši izhod iz krize predčasne volitve, drugače pa naj sedanja Pahorjeva ekipa razmisli vsaj o tehnični vladi, nenehno poudarjajo v SDS. Toda dosedanje dvajsetletno politično dogajanje kaže, da so bila razmišljanja o tehničnih vladah in predčasnih volitvah vse doslej zgolj želje enkrat enih, drugič drugih političnih akterjev.