Po "umikanju" Slovenije z Balkana v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, razumljenega tedaj kot "bivša Jugoslavija", je v zadnjem času slovenska politika ponovno vse bolj intenzivno usmerjena h krepitvi svoje vloge na Balkanu. Kot je videti, bi Slovenija želela igrati vlogo in biti priznana kot ključni regionalni akter na Zahodnem Balkanu.
Slovenija kot država je zdaj vključena v mednarodne programe pomoči pri strokovnem usposabljanju držav v regiji, zagotavlja pomoč na bilateralni ravni, sodeluje s posameznimi državami na političnem, gospodarskem in kulturnem področju. Slovenska civilna družba pa sodeluje z nevladnimi organizacijami, mediji, kulturnimi in turističnimi ustanovami.
Kot kaže, pa je cilj aktualne slovenske vlade postati reševalka ključnih političnih vprašanj v regiji. Ta cilj je zelo ambiciozen in odpira množico vprašanj. Ali je "reševalec političnih problemov" dejansko vloga, s katero Slovenija lahko prispeva dodano vrednost v regiji? Kakšni koraki in sredstva so potrebni, da bi dosegli ta cilj; so dosedanje in sedanje aktivnosti v tej smeri res takšne, da bi ga lahko dosegli? In ne nazadnje, ali bo Slovenija s tako zunanjepolitično usmeritvijo res pridobila tako velike prednosti, kakršnih ne bi mogla doseči z drugačnimi zunanjepolitičnimi orodji?
Mediacija
Kot prvo, kakšni ukrepi in sredstva so potrebni za vlogo mediatorja? Mediacija je najprej predvsem strokovno delo (in ne ad-hoc voluntarizem). Zahteva strategijo, stalen in konsistenten angažma ter potrpežljivost s strani njenih voditeljev, neprekinjeno delo cele skupine ljudi, posvečenih samo enemu konkretnemu primeru. Morda je v večjih državah z večjo administracijo in obsežnejšimi sredstvi mediacija res lahko samo ena od zunanjepolitičnih aktivnosti ali orodij. Za manjšo državo z omejenimi človeškimi viri ter materialnimi in finančnimi sredstvi pa mediacija nujno postane ena od zunanjepolitičnih prioritet (če ne celo edina), glede na obseg sredstev in virov, ki jih mora nameniti za to aktivnost.
Mediacija je proces (in ne enkraten dogodek ali akcija). Biti mediator zahteva stalno in neprekinjeno posvečanje pozornosti procesu mediacije na ministrski ravni ali celo na ravni predsednika vlade. Vendar, da bi bili najvišji predstavniki mediatorja sposobni mediirati in pogajati se, potrebujejo informacije, politične vpoglede v položaj in analize izhajajoče tudi iz povezav in zaupanja, ki jih je treba vzpostaviti tudi na nižjih, operativnih ravneh. Člani mediacijske skupine morajo vedeti, kaj ključni predstavniki vsake od vpletenih strani mislijo in kakšne nasvete dobivajo od svojega operativnega osebja in zunanjih svetovalcev. To torej zahteva polno angažirano skupino strokovnjakov na ministrstvu za zunanje zadeve, ki bi se posvetila zgolj in samo delu pri mediaciji. Ta skupina mora najprej detajlno analizirati položaj v vpletenih državah, preučiti predhodne poskuse reševanja problema in znati iz njih pripraviti realne zaključke o dosedanjih neuspehih. Prav tako je treba vsakodnevno in intenzivno zbirati informacije, analizirati politična ozadja in pazljivo slediti političnemu ter drugemu razvoju oziroma ga znati iz aktualnih dogodkov tudi predvideti. In najbolj pomembno, na podlagi vsega tega mora mediator razviti nove ideje in rešitve za konkreten problem ali konflikt ter predhodno pripraviti različne pogajalske taktike za njihovo uveljavitev.
Mediacija je spretnost sodelovanja in tudi uporabe že obstoječih ali načrtovanih aktivnosti drugih. Z mediacijo konkretnega problema se je treba vključiti tudi v agendo uveljavljenih in večjih zunanjepolitičnih akterjev v Evropi in regiji, tako držav članic EU (ključnih držav, kot so Velika Britanija, Nemčija, Francija, vsakokratna predsedujoča država) kot ZDA. Slovenija bi si kot mediator torej morala pridobiti njihovo podporo, tako da bi bilo pri vseh vpletenih straneh in drugih državah jasno razumljeno in sprejeto, da je Slovenija glavni akter v imenu mednarodne skupnosti, ki se angažira za reševanje problema med sprtima stranema. To tudi pomeni, da bi glavni mednarodni akterji zagotavljali Sloveniji svoje informacije o ozadjih in mnenja o analizah ter idejah, ki bi jih razvijala slovenska mediacijska skupina. Mednarodni akterji z intenzivnimi interesi, ki so že angažirani v regiji, kjer naj bi potekala mediacija, ne želijo biti postavljeni pred izvršeno dejstvo, temveč morajo biti vnaprej seznanjeni s potencialnimi rešitvami in morebitnim razvojem pogajanj, tudi zato, da bi lahko podprli proces. Prav tako pa mora mediator znati izkoristiti načrtovane urnike in agende mednarodnih akterjev za podporo svojemu delu in celo za morebitno preverjanje določenih rešitev ter pogajalskih taktik za njihovo implementacijo.
Mediacije torej ni mogoče začeti in zaključiti čez noč, temveč je dolgoročen proces, ki predpostavlja dolgotrajno strokovno delo z učinkovito organizacijsko strukturo in sodelovanje z vsemi (potencialnimi) akterji. Da bi lahko obvladovala takšen proces, bi Slovenija morala biti pripravljena formirati skupino strokovnjakov in oddvojiti določena sredstva v ta namen. Še več, morala bi posvetiti temu procesu čas in predhodno oblikovati vsaj srednjeročno strategijo.
Ali je Slovenija z dosedanjimi aktivnostmi torej naredila prave korake, da bi postala uspešen mediator na Balkanu? Sodeč po konferenci, ki se je 20. marca odvijala na Brdu z naslovom "Skupaj za Evropsko unijo: Prispevek Zahodnega Balkana k evropski prihodnosti", ne. Bila je poskus, pozicionirati Slovenijo kot akterja, ki lahko razreši ključni politični spor v regiji. Z izjemno ambicioznim namenom, da "se prvič sestanejo voditelji držav Zahodnega Balkana" in pod slovensko-hrvaškim patronatom pokažejo EU, da "so države regije sposobne priti skupaj in se pogovarjati o svoji evropski prihodnosti". Vendar, če so osnova za kakršnokoli mediacijo temeljno strokovno delo in proces priprave ter usposobljena skupina predanih ekspertov - potem to še toliko bolj velja za multilateralno konferenco. Predvsem takšno, ki je želela v enem zamahu na najvišji politični ravni presekati gordijski vozel "volumna problemov, ki ga doslej niso uspeli presekati drugi". Vprašati se je treba, na podlagi kakšnih podatkov in predhodnih analiz o možnostih za realizacijo so torej pobudniki konference sploh pričakovali udeležbo vseh povabljenih? So analizirali aktualni politični položaj vpletenih problematičnih držav in predhodne poskuse reševanja problema ter oblikovali realne zaključke, definirali nove rešitve ter oblikovali pogajalske taktike? So se vnaprej, že pred javno objavo ideje, uspešno pogajali z vsemi povabljenimi udeleženci?
Slovenija si očitno tudi ni uspela vnaprej, še pred javno objavo ideje za konferenco, zagotoviti široke podpore mednarodne skupnosti in se uveljaviti kot nosilec reševanja problema, ki ga je želela rešiti. Odločitev predsednika Evropskega sveta, da se konference ne udeleži, je bila sprejeta ne samo zaradi pričakovanega (ne)rezultata (glede na vsebino in cilj), ampak tudi zaradi dejstva, da je Španija že konec leta 2009 v koledarju predsedovanja za prvo polletje letošnjega leta predvidela srečanje EU-Zahodni Balkan na visoki ravni. In predvideni urnik dela uradnih evropskih predstavnikov naj bi spoštovale vse države članice.
Način organizacije in udeležba različnih "zahodnobalkanskih" srečanj in konferenc na geografskem območju Zahodnega Balkana in Evropske unije (in predvsem v Bruslju), tako "političnih" kot strokovnih, jasno kažeta, da se organizatorji iz izkušenj zavedajo, da je v zdajšnjih okoliščinah nemogoče, da bi z enim dogodkom in udeležbo vseh najvišjih predstavnikov držav Zahodnega Balkana uspeli "povezati (za zdaj) ne-povezljivo" - temveč gredo parcialno in korak po korak v sodelovanje. Poudarek je predvsem na vsebini. Je tovrstne izkušnje povzela tudi Slovenija?
Politični akterji na Balkanu se tega zavedajo. Podpredsednik srbske vlade je na primer eno teh konferenc v decembru 2009 uspešno izkoristil za promocijo zelo konkretnih pobud sodelovanja med državami regije, tudi na področju IT-ja, vključno s podpisom protokola. Seveda brez Kosova, vendar je mogoče domnevati, da bo v tovrstne projekte vključen prej ali slej, pa čeprav preko sodelovanja s tretjimi državami.
Verjeti je mogoče, da bi bila konferenca na Brdu lahko veliko plodnejša in uspešnejša, če bi upoštevala in izkoristila obstoječe načrtovane koledarje ter agende - ter v usklajenem sodelovanju z evropskimi predstavniki prepustila vroč kostanj morebitnim drugim "interesentom". Regionalno vlogo, kakršno želi imeti, pa bi Slovenija poskusila uveljaviti skozi konkretne pobude in sodelovanja. Zato je mogoče obžalovati, da se slovenska pobuda za regionalno sodelovanje ni začela s strokovnimi temami in konkretnimi predlogi regionalnega sodelovanja, tam, kjer naj bi se po napovedi "brdski proces" nadaljeval, torej najprej na strokovni ravni. Na primer na področju energetike ali prometa, ali celo pri reševanja tako partikularnega problema, kot je zastoj pri načrtovanju dograditve avtoceste od Skopja do grške meje (kot zelo konkretne posledice makedonsko-grškega spora glede imena). In šele potem prešel na politično raven, če bi bilo to mogoče.
A vendar, tudi če bi se mediacije lotili strokovno in z vso resnostjo: kakšne velike koristi bi lahko imela Slovenija v vlogi uspešnega političnega mediatorja?
Poudariti je treba, da ni vprašanje, ali je mediacija pomembna za regijo ali ne, temveč kaj ukvarjanje z mediacijo pomeni za Slovenijo kot državo. Sredstva, ki jih Slovenija namenja svoji zunanji politiki, so namreč proporcionalna velikosti države. Glede na to, da je Slovenija majhna država z omejenimi sredstvi, se je torej treba vprašati, ali je zanjo mediacija resnično najboljša zunanjepolitična strategija in najbolj optimalen način za uveljavitev njene zunanje politike na mednarodni ravni. Takšna politika bi avtomatično postala ena od slovenskih zunanjepolitičnih prioritet. Obenem bi Slovenija, če bi hotela postati resen mediator v regiji, neizogibno imela manj časa in sredstev drugje - v drugih regijah in pri drugih zunanjepolitičnih orodjih.
Kot mediator bi imela Slovenija koristi predvsem v mednarodnem priznanju in vodstveni vlogi, izhajajoči iz uspešnega mediacijskega procesa. Kaj takšno priznanje zagotavlja voditeljem mediacije, je jasno: glamour na rdeči preprogi državniških sprejemov in potencialno nekaj političnih točk na domačem prizorišču. Vendar, kaj takšno priznanje zagotavlja državi? Mediacijski proces bi lahko prispeval k vzpostavljanju zaupanja v odnosih z državami, ki bi bile vključene v proces mediacije, in odprl vrata na politični ravni in v privatnem sektorju. Po drugi strani pa mediator tvega z omejevanjem že vzpostavljenih dragocenih odnosov, če proces mediacije ne bi bil voden na pravilen način ali bi zašel v napačno smer. Kakorkoli, državi ni treba biti mediator, da bi imela tesne bilateralne odnose v regiji. Slovenija lahko odigra pomembno vlogo v regiji in odpira vrata svojemu privatnemu sektorju, tudi če ne prevzame vloge mediatorja na politični ravni.
Po našem mnenju vloga mediatorja ne bi prispevala dovolj k razvoju naše države in njeni rasti, da bi bila v centru slovenske zunanje politike v naslednjem desetletju. Na Balkanu bi se Slovenija morala osredotočiti na področja in strokovnosti, ki bi same po sebi povezovale regijo na pomembnih vsebinskih ravneh, gradile zaupanje in politično sodelovanje ter zagotavljale osnovo za kakršnokoli prihodnjo resolucijo ali pomiritev številnih političnih problemov. Še več, s takšno strategijo bi bila Slovenija v aktivno pomoč svojemu privatnemu sektorju pri njegovih regionalnih poslovnih aktivnostih in pomagala pri odpiranju vrat za krepitev ter širitev sodelovanja. Dodatno bi Slovenija tako imela tudi možnosti za oddvojitev dela omejenih sredstev tudi za širitev odnosov zunaj balkanske regije. Vlada bi lahko presodila, katere globalne ekonomije so trenutno manj prizadete s svetovno gospodarsko krizo, in pripravila prioriteto podpore slovenskemu privatnemu sektorju na rastočih trgih, tam, kjer ključni slovenski gospodarski sektorji vidijo svoje, z analizami podprte tržne možnosti. V tem smislu sta obisk Libije in krepitev odnosov, z jasnim ciljem promoviranja slovenskih gradbenih podjetij, terjala majhen obseg sredstev, a rezultirala v izjemno dobrem rezultatu (pogodba vsaj z enim od podjetij). Balkan je za Slovenijo vsekakor ključna regija, vendar bi morala biti njena vloga na njem uravnotežena, konstruktivna in mogoča. In slovenska politika bi morala strateško gledati širše od regije.
