Gostil ga je Svet za javni prostor, vodila sta ga arhitektka Maja Simoneti in arhitekt ter podžupan Janez Koželj, o novih trendih in varnosti na otroških igriščih pa sta predavala strokovnjaka Julian Richter, ki se že več kot 40 let ukvarja s proizvodnjo in razvojem igral, in Harry Hartbottle, strokovnjak za varnost potrošnika in otroka ter velik zagovornik sodobnega pristopa k vzgoji otrok, ki temelji na samovarovanju.
Oba gosta sta poudarila, da pretirano zagotavljanje varnosti na otroških igriščih otrokom bolj škodi kot koristi. "Več kot 90 odstotkov nesreč na igrišču se namreč zgodi zaradi napačnega ravnanja, več kot 60 odstotkov pa takrat, ko so v bližini starši. Otroci se namreč zanašajo, da bodo ti skrbeli zanje, ko pa teh ni, otroci dobijo moč samovarovanja," je poudaril Richter, ki je prepričan, da so igrala oziroma oprema na igriščih le majhen del mozaika, najbolj pomembno je vzdušje. Tega lahko strategi ustvarijo s poznavanjem socialnega okolja in otrok, ki bodo igrišče uporabljali, saj na primer že po njihovem nasmehu vidijo, ali so bili pri tem uspešni, je pojasnil Richter in dodal, da varna igrišča niso nujno tudi uspešna.
Da se preveč zanašamo na tehnično varnost igrišč in premalo upoštevamo obnašanje pri igri, je prepričan tudi Hartbottle. "Otroci se morajo soočiti s tveganjem. Delovali bodo v okviru zmožnosti, te pa bodo sčasoma širili," je povedal Hartbottle, prepričan, da otroci potrebujejo svobodo za raziskovanje in preizkušanje svojih sposobnosti, s čimer si gradijo tudi samozavest. Oba z Richterjem se tudi strinjata, da ne glede na to, kako povečujemo varnost na igriščih, še vedno obstaja možnost za nezgodo. Pomembno je torej, da je igra varna, kolikor je potrebno, hkrati pa naj otrokom omogoči, da z določeno mero tveganja izkoristijo svoj potencial.
Ljubljana po evropskih standardih, ne pa tudi praksi
Z vsemi naštetimi dejstvi se strinja tudi podžupan Koželj. "Sledimo zakonom, a s tem škodujemo lastnim otrokom," je na pomanjkljivo slovensko zakonodajo na tem področju opozoril Koželj. Tako se po njegovem dogaja, da morajo po vsakem pripetljaju postavljati nove ograje, kar je v nasprotju z mišljenjem evropskih strokovnjakov. Simonetijeva je ob tej priložnosti povedala anekdoto z lanskega odprtja igrišča na Trgu 9. maja, kjer so med igrala umestili tudi naravne skale. "Vzgojitelji in učitelji so nam takoj očitali, da so skale prenevarne, češ da je bolje, da otrok pade na travo kot na skalo. Ampak na skale lahko padejo tudi v gorah in ravno to smo želeli doseči - na igrišča vpeljati naravno okolje," je dejala Simonetijeva. Richter in Hartbottle sta jo glede strahu staršev in vzgojiteljev dopolnila, da je treba starše osveščati o samovarovanju otrok. V Angliji so to dosegli s tem, da so jih vključili v igro z otroki.
Ljubljanski snovalci igrišč si tako na podlagi evropskih praks prizadevajo za čim več raznolikih otroških igrišč, ki bodo ponujala več kot le tobogane in gugalnice, je dejal Koželj. Prepričan je namreč, da mora biti sodobni javni prostor takšen, kakršen je sodobni človek, in sicer splošno uporaben in proaktiven. Simonetijeva je k temu dodala, da so v zadnjih desetih letih dosegli, da okoli 300 ljubljanskih igrišč ustreza evropskim standardom, tako da se zdaj lahko posvetijo tudi malce starejšim otrokom, pojavljajo se tudi prvi razmisleki, kako poskrbeti za otroke s posebnimi potrebami in v igro vključiti tudi starejše občane.
