Zadnja pogodba o zmanjšanju strateške jedrske oborožitve med Rusijo in ZDA, ki še nima imena, je sestavljena iz treh delov. Prvi del je sama pogodba, drugi del je protokol k pogodbi, ki opredeljuje pravice in obveznosti, tretji del pa so tehnični aneksi k protokolu. Vse tri dele bo potrebno ratificirati, državi pa bosta sedem let po ratifikaciji imeli čas za prilagoditev svojega orožja v skladu s pogodbo.

Vsaka država bo lahko na drugo merila z največ po 1550 bojnimi konicami, nameščenimi na rakete, podmornice ali strateške bombnike, pri čemer en bombnik šteje za eno bojno konico. Pogodba določa, da skupno število nameščenih ali nenameščenih sredstev za dostavo ne sme presegati 800. Skupno število nameščenih, torej pripravljenih na pošiljanje smrtonosnega tovora preko oceana, pa ne sme presegati 700.

Za ZDA je bil zelo pomemben režim verifikacije. Ta posnema tistega iz pogodbe Start in dodaja nove elemente, ki so prilagojeni novim omejitvam glede oborožitve. Predvidene so inšpekcije na terenu, izmenjava podatkov in medsebojno obveščanje, pri nadzoru pa lahko vsaka država uporablja svoje tehnične zmogljivosti.

Pogodba bo veljala deset let od časa vstopa v veljavo oz. po ratifikaciji v ruski dumi in ameriškem senatu. Državi se lahko dogovorita, da pogodbo podaljšata, vendar ne več kot za pet let. Vmes pa lahko sprejmeta nov dogovor o še večjih omejitvah oborožitve. Vsaka stran se lahko tudi umakne iz pogodbe.

ZDA trdijo, da pogodba v ničemer ne omejuje preizkušanja, razvoja ali nameščanja sedanje ali načrtovane protiraketne obrambe. Prav tako tudi ne sedanjih ali načrtovanih konvencionalnih napadalnih zmogljivosti dolgega dosega.

Rusija kljub dogovoru grozi

Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je sicer ob objavi dogovora o pogodbi dejal, da se bo Rusija umaknila, če bodo ZDA s svojo protiraketno obrambo šle predaleč. Po besedah Lavrova imata državi po pogodbi dovoljenje za enake napadalne in obrambne strateške zmogljivosti. Torej ZDA ne bi smele razvijati protiraketnega ščita za obrambo pred ruskimi strateškimi raketami.

Pogodbo o zmanjšanju in omejitvah strateškega napadalnega orožja (Start) sta leta 1991 podpisala ameriški predsednik George Bush starejši in sovjetski vodja Mihail Gorbačov. V skladu z njo sta lahko državi obdržali največ po 6000 bojnih jedrskih konic, nameščenih na 1600 naprav za izstrelitev, kot so strateške rakete, izstrelitveni sistemi na podmornicah in strateški bombniki.

Razvoj jedrskega orožja je z leti šel naprej in posamezne rakete imajo na primer po več bojnih glav, ki se pred tarčo razpršijo. To je tudi največja ovira za uspešen razvoj ameriške protiraketne obrambe. Leta 2002 sta George Bush mlajši in Vladimir Putin podpisala Moskovsko pogodbo, ki je število nameščenih bojnih glav omejila na med 1700 do 2200. ZDA naj bi danes imele okrog 2200 kosov takšnega orožja, Rusija pa okrog 2600.

Vsa ta sredstva za katastrofalno uničevanje je potrebno vzdrževati in zavarovati, zato je zmanjšanje njihovega števila v interesu obeh držav sedaj, ko se je oboroževalna tekma po koncu hladne vojne končala. Obama je lani prav v Pragi podal svojo vizijo sveta brez jedrskega orožja in ameriški ter ruski pogajalci so začeli v Ženevi trdo delati na novi pogodbi za dodatno zmanjšanje nameščenih zalog.

ZDA in Rusija se sicer ne nameravata odpovedati jedrskemu orožju, kako težka pa bo pot do sveta brez jedrskega orožja dokazuje, da so se po letu dni pogajanj uspeli dogovoriti le za 30 odstotno zmanjšanje nameščenih bomb. Pogodba ne govori ničesar o tem, koliko bomb lahko državi nakopičita in ZDA naj bi imele najmanj 10.000 jedrskih bomb.