To je v reviziji smotrnosti vzdrževanja avtoceste ugotovilo računsko sodišče. "Ali smo res tako bogati, da bi lahko gradili poceni ceste," se je na včerajšnji novinarski konferenci vprašal predsednik računskega sodišča Igor Šoltes in naštel glavne očitke revizorjev državni družbi za avtoceste. Dars tako ne izvaja analiz o tem, na kakšen način bi dosegel najboljše razmerje med življenjsko dobo avtocest in stroški vzdrževanja, zato prav tako nima analiz, ali je zanj ugodnejše cenejše redno vzdrževanje in kasnejše obsežnejše vzdrževanje ali obratno. Stroški rednega vzdrževanja so se povečevali tudi zaradi prekinitev del, ki bi jih bilo mogoče predvideti (na primer poletna turistična sezona) in vnesti v pogodbe.
Pri tem je Šoltes opozoril, da Dars ne opravlja mednarodnih primerjav glede stroškov vzdrževanja zaradi uporabe različnih materialov pri graditvi. "Če bi Dars spremljal cene materialov na trgu, bi se naraščanju stroškov rednega vzdrževanja lahko izognili. Tako je Dars za enak material plačeval zelo različne cene tudi pri istih izvajalcih. Pri obrobnih plasteh smo celo ugotovili, da je najdražji izvajalec, ki ga je najel Dars, temu izstavil kar za 664 odstotkov višjo ceno od najcenejšega izvajalca. Tudi pri diletacijah je razlika znašala 214 odstotkov," je pojasnil Šoltes.
Če je Dars še leta 2002 za investicijsko vzdrževanje namenil okrog osem milijonov evrov, je bila ta vsota že leta 2007 petkrat višja. Stroški rednega vzdrževanja na kilometre avtocest so tako v povprečju v letih 2005 in 2007 rasli hitreje, kot se je povečevala skupna obračunska dolžina avtocest. Kljub temu Dars v nobenem letu iz obdobja, ki so ga preučevali revizorji, ni zakrpal več kot tretjine razpok, ki so nastale na cestah. "To pomeni potencialno tveganje za povečanje stroškov kasnejšega investicijskega vzdrževanja, poleg tega so se cene na področju krpanja med izvajalci bistveno razlikovale," je ocenil Šoltes in dodal, da si Dars s sezonskimi pregledi ne pomaga pri načrtovanju kasnejših obnov, ampak jih opravlja le zato, da zadosti predpisom.
Prvi mož računskega sodišča je opozoril še na tri pomembne ugotovitve revizije. Prvič, da visok delež ojačitev cestišč kaže, da so bile avtoceste zgrajene brez upoštevanja povečevanja dnevnega prometa v letih po odprtju posameznega odseka. Drugič, da je Dars v več primerih bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi ob predaji v promet pridobil z zamikom, tudi do 16 mesecev po tem, ko je garancijski rok že začel teči.
In tretjič, da sta državni DDC in Dars pri vzdrževanju avtocest v konfliktu interesov. "DDC pripravlja podlage za javne razpise za investicijsko vzdrževanje, obenem pa je interes DDC, da je pogodbena vrednost čim večja, saj je nanjo vezan prihodek tega podjetja," je razložil Šoltes, ki je na vprašanje, ali gre pri Darsovem načrtovanju obnov za pridobivanje koristi, nesposobnost ali pomanjkljiv nadzor, odgovoril, da "je vprašanje retorično". "Gre za vzorec, ki se vrsto let ni spreminjal in je šel na škodo evidenc in standardov. Nadzor bi morali izvajati tudi ministrstvi za finance in promet," je dejal Šoltes.
