Po rodu je Madžar iz Novega Bečeja in čisti proletarec. Nima namreč pednja obdelovalne zemlje, kaj šele, da bi bil kak vojvodinski "kulak". Svojo družino s petimi šoloobveznimi otroki lahko preživlja le z zaslužkom za zidarsko delo. Iz žitorodne domovine ob Tisi, v kateri kljub obilici rodovitne zemlje vse več ljudi brez dela uživa grenke sadeže kapitalizma take kot pri nas ali še bolj grenke , ga je preživitvena nuja po zgledu številnih rojakov pred enajstimi leti prignala na Kočevsko in vodila od enega zasebnega gradbenika do drugega. Povsem na suhem pa je nazadnje obtičal pri tretjem, v kočevski Prenovi gradbeniškega podjetnika Zorana Perkoviča.

Zaradi "krize" jih je hranil z obljubami

Jožef je eden iz enajsterice Perkovičevih imigrantskih delavcev, ki so širšo slovensko javnost in pristojne državne organe z nedavno končano desetdnevno gladovno stavko opozorili na nevzdržne in brezpravne razmere, v kakršne jih je spravil njihov delodajalec. Perkovič je dolgo in predolgo preizkušal njihovo naivno pripravljenost, da mu "v krizi" potrpežljivo stojijo ob strani. Namesto krepko zasluženih plač za trdo delo od jutra do mraka na številnih gradbiščih od Ljubljane do Bele krajine jih je več kot 15 mesecev hranil le z obljubami in občasnimi na roko izplačanimi tolažilnimi "akontacijami" v bankovcih po 10, 20 ali tudi nekaj več evrov.

Izkušenega zidarja Jožefa Lukača je Perkovič od prejšnjega zasebnega delodajalca zvabil pred nekaj manj kot tremi leti z obetom, da bo pri njem bolje zaslužil. Perkovič je imel takrat dejansko veliko gradbenih poslov in tudi veliko več delavcev. Jožef je bil pri njem sprva dejansko zadovoljen: veliko so delali, vendar tudi redno in solidno zaslužili, tako da je lahko vsak mesec pošiljal denar domov. Toda čeprav so Prenovini delavci na dodeljenih gradbiščih garali kot prej, jim je proti koncu leta 2008 začelo škripati pod nogami zaradi neizplačanega zaslužka. Za več kot 250 ur dela na mesec, vključno tudi s kakšno delovno soboto in nedeljo po potrebi, je Jožef dobil na banko nakazanih običajno približno 900 evrov na mesec. Od zaslužka mu je šef redno odtegnil 50 evrov za stanovanje v najeti zasebni hiši, kjer se je od garaže do podstrešja gnetlo 29 delavcev. Zadnje pol leta so bili brez elektrike, ker so jo zaradi neplačanih računov izklopili. Zadnjo normalno in redno plačo je Jožef tako kot njegovi sotrpini dobil nakazano na svoj bančni račun za september 2008. Šele pred božičem je nato Perkovič izplačal Jožefu 600 evrov za oktober in 400 evrov za november. S tem zamujenim in že krepko odškrnjenim zaslužkom se je Jožef pred koncem leta 2008 odpravil domov za praznike.

In to so bili tudi njegovi zadnji prazniki med domačimi. Od začetka lanskega leta jim je namreč Perkovič delil le še akontacije plač z zabelo ponavljajočih se obljub, da naj še malo potrpijo, pa bodo dobili celotne plače. Mnogi so ga hitro spregledali in niso hoteli več delati zanj. Nekaterim so vmes potekle tudi bivalne vize, pa so morali oditi brez zasluženega denarja pretežno Bosanci in Vojvodinci. Med njimi je bil tudi Jožetov 32-letni sin Karči. Med gradbince Prenove je z očetom prišel ob začetku lanskega leta in zdržal do zgodnje jeseni. Ko je šel Jožef po njegovem odhodu na davčni urad preverit, ali je Perkovič njegovemu sinu plačeval vsaj prispevke za socialno zavarovanje, so mu izročili izpisek, iz katerega namesto plačanih prispevkov štrlijo same ničle.

Ženo je varal edinole s Prenovo

Jožefova družina v Vojvodini ima eno samo korist od tega, da je njegov najstarejši sin, sicer brezposelni kovinostrugar z nedokončano višjo tehnično šolo, lani pretolkel z njim v Kočevju devet mesecev za bagatelne "akontacije". Svoji materi, Jožefovi ženi je lahko po vrnitvi domov zelo prepričljivo razblinil strahove in skrbi, da družinskega poglavarja najbrž zato ni tako dolgo domov in da ji je zato nehal pošiljati denar, ker ima v Sloveniji drugo žensko.

Jožef je že petnajst mesecev v stiku z ženo in otroki samo po telefonu. Pogovorijo pa se zelo na kratko, kajti varčevati morajo na vsakem koraku in na obeh straneh. Brez borne pokojnine ženinih starih staršev in pomoči sosedov bi Lukačeva družina v Novem Bečeju že dolgo tolkla lakoto. Dva sinova sta srednješolca, eden v Subotici, drugi v Zrenjaninu, dva sta še osnovnošolca. Edina in najmlajša hčerka je v mali šoli. Jožef se boji, da ga ne bo več prepoznala. Nikoli še ni bil tako dolgo zdoma. Najtežje je seveda za njegovo ženo: nujnih stroškov ima vsak mesec čez glavo, nakazila iz Slovenije pa so domala presahnila, čeprav je Jožef v Kočevju delal od zore do mraka in tolkel same konzerve, ki si jih je nakupil na zalogo, kadar so bile naprodaj po znižani ceni. Zadnje bankovce akontacije je Perkovič svojim gradbincem stisnil v roke sredi prejšnjega meseca. Ko ga je Jožef vprašal, ali sploh ve, kaj lahko dobi za 20 evrov, mu je odvrnil le: "Bo že, bo že!"

Ko je zatem konec februarja še zadnjič snedel obljubo, da jim bo zagotovo nakazal nekaj denarja, pa jim je dokončno prekipelo in so se odločili za protestno gladovno stavko. Jožef je izračunal, da je od Perkoviča za vso lansko leto dobil po drobtinicah skupno 2462 evrov in da mu dolguje še približno 7000 evrov (z lanskim letnim regresom vred). "Od njega nočemo nič drugega, kot tisto, kar smo zaslužili s poštenim delom. Verjetno Perkovič sploh ni pričakoval, da se mu bomo postavili po robu in ga prijavili na policijo, ko pa smo že tako dolgo prenašali njegovo slepomišenje. Ali pa je mislil, da bomo vsega naveličani molče spokali svoje stvari in odšli z dolgimi nosovi, tako kot so storili že mnogi pred nami," je zadnji dan gladovne stavke zagrenjeno razglabljal Jožef.

"Pri Perkoviču ne nameravam delati niti ure več, čeprav mu gradbenih poslov sploh ne zmanjkuje. Imigrantski delavci so pri njem delali večidel kot podizvajalci za novomeško Cestno in gradbeno podjetje (CGP), nazadnje še prejšnji mesec na novem gradbišču v Dravljah. Jožef je mimogrede navrgel, da so tudi direktorju CGP postavili hišo, kaj hišo, pravo vilo s kar štirimi vhodi. "Dobri gradbeniki smo, delati znamo, na zakone pa se ne spoznamo, to nas tepe!" je stvarno ugotovil prekaljeni zidar, ki zna upravljati tudi vso gradbeno mehanizacijo. Ima že stalno bivalno vizo, zato namerava še naprej delati v Sloveniji, bo že našel novega delodajalca. Drugega pa mu niti ne preostane, če hoče izšolati svojih pet otrok, kakor se je pridušal.

Povsod so dobri in slabi ljudje

Kljub zelo slabi izkušnji z zadnjim delodajalcem pa o Sloveniji nima slabega mnenja. "Samo dve vrsti ljudi sta povsod po svetu, so dobri in so slabi. In tako tukaj v Sloveniji kakor v Vojvodini poznam kar nekaj ljudi, ki so čez noč obogateli. Za delavce pa je dandanes povsod slabo, kamorkoli se obrnejo," je še pomodroval Jožef. Še preden si bo našel drugo delo, pa bi rad najprej odšel za nekaj dni domov v Vojvodino. Najeda pa ga močan dvom, da jim bo lahko prinesel denar, ki mu ga dolguje Perkovič. Bolj verjetno je, da bodo njegovi domači morali še nekaj naslednjih mesecev, do Jožetove prve plače pri novem delodajalcu, shajati zgolj s 450 evri socialne pomoči, ki jo je "prislužil" med gladovno stavko. Tudi po desetih dneh gladovanja zgolj ob sokovih, čajih in kavi je Jožef ostal pravi hrust, utrjen in ustrojen na številnih gradbiščih, ki so mu nekoliko načela le hrbtenico. Ob vseh stavbah, ki jih je sezidal, pa nikoli ni imel časa, da bi dokončal domačo hišo v rodnem Novem Bečeju.