Toda tretji je bil pravzaprav tisti, ki jasno in po malem boleče kaže na skorajda popoln prepad med "strukturami občutenja" polpreteklosti in tega trenutka. Res, prerojeni Nitzer Ebb v Šiški so bili utelešenje zgodovinskega izbrisa spomina in glasbene prakse, ki je bila izjemno pomemben člen v klubskih elektrofonih godbah na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta v tem prostoru, kjer danes dominirajo banalni didžejski recidivi in razne elektropop muzike brez tveganja.

Zaradi lekcije, ki je bila telesno napadalna in dosledno neposredna, se zares postavlja staro zoprno vprašanje, zakaj dobršen del glasbeno proaktivne generacije (vsaj glede na stanje v drugih zahodnih mestih), ki se je vsaj navzven prištevala k "sonični mladini" (Sonic Youth je res efektno poantirano ime za glasbeno skupino in za občo glasbeno držo), danes tako zlahka podleže in se podredi vižam, s katerimi kot "sonična mladina" svoje dni niso hoteli imeti nič skupnega. Eden zlobnih sklepov bi bil, da zato, ker ta del kreditno (ne)zmožnega, uslužbenskega, malomestnega občinstva njegova nekdanja "soničnost" boleče opominja na njegovo današnjo kompromisarsko, postvarelo "middle of the road" družbeno držo, ki jo lahko zamaskira le potop v lažne "evfonije" na masovkah.

Le-te na vseh treh obravnavanih koncertih ni bilo. Dajale so se "staro-nove" muzike, ki se ne pustijo asimilirati. Na vseh treh koncertih je bilo ravno toliko obiskovalcev, kot jih v tem trenutku nevsakdanje godbe, ki imajo kaj za povedati in vprašati, prenesejo. Se pravi, ožje poslušalsko jedro. S pomenljivim dodatkom, da so precejšnji del tristoglave množice v Kinu Šiška tvorili darkerski feni iz Zagreba, ki so prišli na koncert kljub dejstvu, da so Nitzer Ebb pred kratkim gledali doma kot predskupino Depeche Mode.

Klub Gromka si je defonično porcijo pred generacijsko pestro in zvedavo publiko zaslužil v isti meri kot skupina Swedish Azz njo. Spletlo se je vzajemno spoštovanje in hvaležnost za izmenjavo darov. Ironična pripomba saksofonista Matsa Gustafssona, enega izmed dveh ustanoviteljev skupine, ki se interpretativno smelo spoprijema z jazzovskimi presežki in "butastimi vižami" švedske scene iz šestdesetih let, je le utrdila prepričanje: da je namreč vsled iskrenemu ploskanju "švedski jazz očitno zmagoviti koncept". Zgodovinska predloga skupine je raznovrstni bop in thirdstreamovski jazz, ki so ga ustvarjali švedski jazzovski glasbeniki. A rezultat ni malikovanje, marveč prenos kosov in njihovo sopostavljanje v današnji improvizatorski kontekst, v katerem se viža, načini harmonizacije sproti razgrajujejo v špil drugačnega reda, se skratka nadgrajujejo z barvitim "soundom", ki utaji "pravilno" pulziranje. Iz elektrofone igre didžeja in ostalih tke povsem drugačno podobo jazza na švedski način. Lepota pristopa Gustaffsona, tubista Per-Akeja Holmlanderja, vibrafonista Kjella Nordesona, didžeja Dieba13 in bobnarja Erika Carlssona je, da prenašajo vso navadnost in internacionalnost švedskih skladateljev svojega časa in se obenem zažirajo v premočrtne genealogije. S sodobno tvarino in pristopom "švedski jazz" lahko prestane preizkus časa le tako, da ni več "švedski". Bi, denimo, kdo iz tukajšnjih logov kaj podobnega storil iz melodij, ki jih je zložil Ati Soss?

Solo recital ameriškega pianista Craiga Taborna v Klubu CD je potrdil, da moderni jazzovski pianizem ni na mrtvi točki. Da je razmišljujoč in inventiven, da črpa tako iz prostrane zgodovine jazzovskega in drugačnega klavirja. Taborn z osupljivo telesno igro išče drobne detajle v kroženju in variiranju težkih grozdov, jih ves čas iztanjšano obdeluje v različnih dinamičnih razponih, posega v notranjost klavirja, išče mini odjeke odigranega. Z močno levo roko, ki spominja na kakega Arta Tatuma ali na valečo paleto Dollarja Branda iz zgodnjih let, ustvarja utrip in težke premolke. Bila je enourna učna ura iz intenzivnosti, ustvarjanja napetosti in njenega dramatičnega rahljanja v sklepnem izzvenu.

Preskok v urbane elektro-telesne koncertne vode Nitzer Ebb se morda na prvi pogled zdi prenagel. Toda britanski trio, ki je svoje dni širil polje "electric body music" (pa tudi drugih industrijskih muzik) in tudi poniknil s pomočjo korporativne mašinerije didžejskih muzik, je na koncertu uprizoril vse, zaradi česar je bilo brutalno plesno polje EBM "nevaren", kreativen, alternativen underground. Retrospektiva vseh eksplozivnih plesnih podzemnih in celo MTV hitov (ja, tudi to je bil včasih del MTV) vključno z Join in the Chant je bila bridek spomin na čase, ko je klub K4 rajal nanje, ko je bila muzika s tečnim zagonom zoprna, drugačna in vprašljiva. V marsičem ohranja ves naboj, ki ga današnja kvadratasta plesna štanca nima. Ob Nitzer Ebb na odru, s sarkastičnim korporativnim imidžem pevca Douglasa McCarthyja, so Depeche Mode verjetno zares zveneli in bili videti kot navadni Plavi orkestar.