Kmecl je Jurčičev vstop v literarno javnost opisal kot bleščeč in obenem napovedovalen. S knjigo Jurij Kozjak se je v slovenski pripovedni prozi zgodila pomembna modernizacija in premik. Snov je iskal v realni zgodovini, po načinu pripovedovanja pa se je priključil sodobni evropski literarni praksi.
V romanih je poskušal ustvariti ideologijo za prodor nove slovenske elite. V takratni Evropi je obstajalo prepričanje, da se narod lahko legitimira samo z ustvarjanjem novega sveta. Šele nato, ko se narod lahko opredeli do ontoloških vprašanj, se lahko tudi lahko legitimira. Jurčič se je zato lotil pisanja romanov in tragedij. Z njegovim Tugomirjem se šele začenja obdobje slovenske moderne tragedije, je poudaril Kmecl.
Z zbiranjem Jurčičevih del se je ukvarjal že njegov sodobnik Fran Levec. Poskrbel je za izid enajstih zvezkov zbranih spisov, ne pa tudi njegove politične publicistike. Kasneje sta se tega dela lotila Ivan Grafenauer in Ivan Prijatelj, nato pa je njuno delo nadaljeval Mirko Rupel. Kmecl se je literarno razlagalnega spisa o Jurčiču lotil na pobudo urednika Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev Franceta Bernika.
Jurčič je bil tudi glavni urednik političnega dnevnika Slovenski narod. Kot urednik je moral ves časopis pogosto napisati, lektorirati in korigirati sam. Z literarnim delom se je zato lahko ukvarjal šele po celodnevni časnikarski tlaki. Matjaž Kmecl je na predstavitvi knjige še poudaril, da se sam ni ukvarjal z Jurčičevo politično publicistiko, ker so po njegovem mnenju za analizo tega področja Jurčičevega dela bolj primerni politologi.
