Začelo se je skoraj po naključju. Leta 1992 se je 23-letni sin taksista in učiteljice iz delavske četrti vzhodnega Londona prijavil za službo mentorja za krojenje na sloviti šoli za modno oblikovanje St. Martin’s. Navdušeni nad njim mu službe niso ponudili, sprejeli so ga na magistrski študij. Odločila so leta izkušenj v najboljših krojaških in šiviljskih delavnicah Londona: Anderson & Sheppard in Gieves & Hawkes. Tam se je naučil vse o konstrukciji, krojenju in šivanju klasičnih oblek, ki jih je izdeloval, med drugim tudi za Mihaila Gorbačova in princa Charlesa. Izjava "Jaz sem pizda", napisana v podlogo suknjiča za prestolonaslednika, je bila McQueenovo prvo politično sporočilo.

Na svoje škotske korenine in ulični, delavski besednjak je bil vedno odkrito ponosen. Naslov "angleški oblikovalec leta" je prvič osvojil leta 1996 s kontroverzno kolekcijo Highland Rape z odkrito protiangleško držo. Spomin na angleško opustošenje Škotske, vizualiziran s krinolinami iz tartana, strganimi čipkastimi oblekami, rogovjem v laseh in teatrsko režirano modno revijo, postavi standarde sprejemanja sodobne mode.

Takrat so modnemu svetu vladali milanski seksapil, pariška eleganca in newyorška uporabnost. Zdelo se je, da ni prostora za avantgardne eksperimente iz Londona. Vseeno, surove, jezne in tehnično dovršene kolekcije so ustoličile McQueena kot najboljšega kreatorja v Angliji in vrnile London na modni zemljevid sveta.

Že v zgodnjih kolekcijah pionirsko in brez strahu uporabi visoko tehnologijo, tako v novih materialih pri izdelavi oblačil kot njihovih odrskih predstavitvah. V sezoni 1998/99 s kolekcijo Creating an art piece (ustvarjanje umetniškega dela) na modne brvi vpelje "plešoče" robote, izposojene iz avtomobilske industrije, ki interaktivno v realnem času barvajo obleke manekenk.

V isti sezoni ukroji krinoline iz lesenih ploščic in ozke, po telesu modelirane korzete iz ustrojenega usnja, ki jih po brvi sprehodi Aimee Mullins, ameriška atletinja brez obeh nog, na posebej dizajniranih lesenih nogah-škornjih. (Nekaj let pozneje Mullinsova odigra podobno vlogo v filmu Creamaster 3 enega najbolj razvpitih sodobnih vizualnih umetnikov Matthewa Barneyja.) Dogodek redefinira vprašanje identitete telesa v modi in se šaljivo sooči z vedno aktualnim vprašanjem telesne višine in teže manekenk. Mullinsova namreč z menjavo različnih nožnih protez med modno revijo spreminja težo in višino. Lepota mladega, popolnega, belega ženskega telesa z nasmejanim sijočim obrazom je bila pri Alexandru McQueenu vedno pod vprašanjem. Bil je prvi oblikovalec na Otoku, ki je na modnih revijah uporabil širšo paleto teles, njegove Indijke, invalidke, debeluške pa tudi suhljate belke nekonvencionalne lepote so odpirale vprašanja psihične in fizične zlorabe ženske in razkorak med mitološkim idealom družine in potrošniškim svetom kozmetične in modne industrije.

Zanimala ga je psihologija družbe, moda je bila njegov način komunikacije. Hitchcockove fatalke, Marie Antoinette, norišnice, Lord of the Flies, plastične operacije so značilen McQueenov teritorij. Velikanom filma se je posvetil večkrat; v poletni kolekciji 2002 s plesno predstavo Michaela Clarka, ki jo je navdihnil Sidney Pollack s filmom Tudi konje ubijajo, mar ne?, še bolj pa je njegov filmskopripovedni pristop prišel do izraza v postavitvi gigantske šahovske partije med manekenkami. Pisalo se je leto 2005, odigral je šahovsko partijo v slogu Piknika na Hanging Rocku Petra Weira. Kolekcija je bila širok spekter oblikovalskih idej in rešitev: od edvardijanskih mornarskih uniform, natančno modeliranih korzetov, supertesnih kombinezonov do rožasto vezenih suknjičev iz 18. stoletja v kombinaciji z ekstravagantnimi, črtastimi balonastimi krili in slojevitimi dekliškimi oblekami.

McQueen misli tridimenzionalno, deloma zato, ker za razliko od velike večine svojih sodobnikov zares zna urezati blago, pa tudi zato, ker nenehno premika fizične meje mode. Popolnoma nov način komunikacije mode je napovedal s kolekcijo Widows of Culloden jeseni 2006. Hologram v naravni velikosti lebdeče Kate Moss, obdane s plapolajočo obleko, posnet s štirimi kamerami in predvajan na gigantski piramidi, je bil fascinantno življenjski. "To, kar je danes fantazija, bo čez pet let realnost, vidimo se v živo na internetu," takrat samozavestno pove. Ampak videli smo se že lani septembra. Internetna stran, ki je v živo prenašala predstavitev kolekcije za pomlad/poletje 2010, se je pod bremenom obiskovalcev sesula. Plato’s Atlantis ne spreminja le načina doživljanja mode, ampak tudi način, kako ljudje sprejemajo lepoto in druge ljudi. Vsaka prikazana obleka je bila križanec računalniško generirane umetnosti in McQueenovega značilnega "couture" - krojaškega podpisa. Mikro-mini obleke so spominjale na kožo plazilcev in bitij iz morskih globin. Blede manekenke so se trudile hoditi v skulpturiranih čevljih. To je bil perfekten spoj mode, umetnosti, tehnologije in zvoka. Ne samo najboljša kolekcija Alexandra McQueena, ena boljših kolekcij v zgodovini mode. Nenavadno optimistično barvno paleto je dosegel z digitalnim potiskom velikega števila barv, ki na tekstilu ustvarijo vtis nove kože, bitja iz nekega novega sveta, nove prihodnosti.

Alexander McQueen je bil brata Grimm 21. stoletja. Njegovo brutalno in šokantno upodabljanje sveta, polnega skritih pomenov, je namesto vsiljene lepote, ki jo običajno ponuja moda, večkrat obrnilo želodce in včasih zameglilo pogled na resnično enostavno bistvo njegove pripovedi. Izvrstno krojene, arhitekturne skulpture z veličastnimi tehno-tiski pripovedujejo zgodbo neenakopravnega in izključujočega sveta. Sveta, ki ga nočemo videti. Bil je neutrudno kreativen in inteligenten, zabaven in neustrašen. Novinarjev, ki svoje članke začenjajo z "Jaz v jutru razpršene sončne svetlobe, z veliko skodelico kave...", se je ogibal kot hudič križa. Svet VIP-zabav modnih in priskledniških elit je preziral. Veljal je za nevljudnega primitivca iz vrst delavskega razreda, "sina taksista" in "fuzbalskega huligana", ker je javno povedal, kar je mislil.

Temna stran življenja, tako pogosto opevana v njegovih kreacijah, je bila žal tudi del njegovega zasebnega življenja: 11. februarja 2010 se je obesil v svojem londonskem stanovanju. Nekaj dni po smrti svoje matere, na večer njenega pogreba. Gucci Group, od leta 2001 lastnica 51-odstotnega deleža blagovnih znamk pod taktirko Alexandra McQueena (stale so jo 13,6 milijona funtov), se še ni izrekla o prihodnosti modne hiše in njenih enajstih trgovin, ki so po pisanju Financial Timesa prinašale dobiček od leta 2007. Finančni in modni analitiki pravijo, da je za znamko Aleksander McQueen smrt vizionarskega utemeljitelja popolna katastrofa, in odkrito dvomijo, da bi lahko obstala. Medtem je prodaja izdelkov s podpisom McQueen v tednu dni od njegove smrti skokovito narasla. Od njegovih moških in ženskih linij, oblek modne hiše Givenchy, ki jih je kreiral med letoma 1996 in 2001, do izdelkov gigantov Puma in Samsonite. Pariz se za 9. marec pripravlja na predstavitev zadnje modne kolekcije, ki jo je zasnoval. Za tisoč vstopnic se je vnela prava vojna. Glavne nakupovalke modnih trgovin bodo kljub recesiji, prvič po dolgem času, kupile prav vse oblačilne kose v kolekciji, tudi popolnoma nenosljive. Navadni modni smrtniki pa bomo zanje že zdaj začeli "šparati" polletne plače. To bo zadnje, kar bo prišlo izpod mojstrovih rok.

Razen če nam delavski huligan, ki ni hotel ugajati in biti ljubljen, ne ušpiči še zadnjega presenečenja.