»Jokali smo pred televizijskim sprejemnikom, kot je verjetno jokalo pol Slovenije. Samo to napišite o naši Petri: Od pekla do raja!« nam je včeraj presrečen, a hkrati pretresen dejal oče Peter , ki je glede na hčerino trmo in vztrajnost verjel, da ji bo uspelo, kljub hudi poškodbi zaradi padca v brezno na treningu. Mama Vera pa je dejala: »Petra ima neverjetno visok prag bolečine in vedela sem, da je zelo hudo. Lahko si predstavljate, kako je, ko mama gleda tako tekmo.«
Primer Majdič skoraj meji na čudež
Travmatolog dr. Anže Kristan iz ljubljanskega kliničnega centra je vajen poškodovancev, kakršna je zdaj Petra Majdič, zato je bil skoraj prepričan, da ne bo mogla tekmovati. »To, da je lahko nastopila tako hudo poškodovana, skoraj meji na čudež. Zaradi poškodbe štirih reber je gotovo imela hude bolečine, a ne gre le za to. Rebra so poškodovala tudi pljuča, zato je iz njih uhajal zrak, kar ji je dodatno otežilo dihanje. Zlom reber ni redka poškodba, toda tak človek po navadi ni sposoben niti hoditi, saj se zadiha že ob počasni hoji. In če ne bi videl, kaj je zmogla Petra Majdič, bi rekel, da je to nemogoče,« priznava dr. Kristan.
»Zrak se je nabiral v prsnem košu. In ker je Petra hotela po kolajno, smo se odločili, da ji bomo vstavili cevko, skozi katero se črpa zrak. Upamo, da se bodo stvari uredile v nekaj dneh in bo lahko odletela domov,« je pojasnil zdravnik in vodja medicinske ekipe v slovenski reprezentanci Matjaž Turel. Majdičevo so po tekmi iz olimpijske vasi pripeljali z reševalnim vozilom, na oder za podelitve kolajn pa je prišla ob podpori dveh spremljevalcev. Bolečine so bile tako hude, da na stopničkah ni mogla uprizoriti običajnega veselja, ki je njen zaščitni znak. Stisnjena pest in solze sreče so razkrile ganjenost, ko je prejela bronasto kolajno. Čeprav je zaradi bolečin težko celo govorila, se je kot vrhunska športnica, ki nikoli ne pozabi, kako pomembna je komunikacija z mediji, usedla na invalidski voziček, s katerim so jo pripeljali pred novinarje, preden je s helikopterjem odletela v bolnišnico v Vancouvru.
Če bi bila četrta, verjetno ne bi preživela
»Olimpijske igre so zame končane, verjetno tudi sezona,« je bil prvi stavek vidno izmučene Petre Majdič, potem ko smo ji še enkrat čestitali za junaško predstavo. Nadaljevala je: »Bolečine so bile tako hude, da sem hotela kar nekajkrat obupati in odstopiti, nato pa sem kar tekla, tekla, tekla... Ko sem bila srečna poraženka v polfinalu, sem bila že povsem na koncu. V finalu sem točno vedela, za kaj se borim, dobro sem startala in vse se je srečno razpletlo.«
Med tekmo je Petra pojedla pet, šest protibolečinskih tablet (niso na seznamu prepovedanih poživil), nekaj še po njej. »Ljudje, ki so imeli zlomljeno eno rebro, vedo, kako je hudo, jaz sem tekla s štirimi zlomljenimi rebri, na peti zlom pa sumijo. Pred finalom sem si želela samo, da ga preživim. Bolečina je bila neznosna, kar tresla sem se. Bila sem povsem izčrpana, saj je nemogoče štiri ure živeti s takšno bolečino, kaj šele teči. Po brutalnem padcu sploh nisem upala na kolajno, se je pač zgodila, res pa sem si jo želela,« je dodala Majdičeva, ki na podelitvi odličij ni mogla uživati, a pravi, da bo veličastne trenutke podoživela kasneje. Za konec nam je priznala: »Verjetno ne bi preživela, če bi bila četrta po takem boju in po vsem, kar se mi je zgodilo. Če bi bilo vse tako, kot sem si želela, bi verjetno z lahkoto zmagala in postala olimpijska prvakinja.«
»Samo izjemen človek je v izjemnih okoliščinah sposoben takšnih fizičnih naporov,« pa o podvigu Petre Majdič meni dr. Matjaž Veselko, predstojnik travmatološke klinike UKC Ljubljana. Iz izkušenj pravi, da običajno poškodovanca s tako hudo poškodbo zadržijo v bolnišnici in mu prsni koš razbremenijo uhajajočega zraka. Veselko dodaja, da se poškodba pljuč običajno zaceli v nekaj dneh, in ko zrak neha uhajati v prsno votlino, postane dihanje normalno. Poškodovana rebra pa se celijo več tednov. »Zlom štirih reber, in to celo tak, da poškoduje pljuča, povzroča zelo hude bolečine. Taki ljudje se običajno težko premikajo, težko globoko vdihnejo, tudi kašljajo težko, zato si ne znam predstavljati, kako je Petra Majdič zmogla take maksimalne fizične napore in bila ob tem celo uspešna,« se čudi dr. Veselko. Njegov kolega Anže Kristan pa dodaja: »Če gledamo nazaj, je bilo to, da je tekmovala, zelo tvegano početje, a se je na srečo zdravstveno končalo razmeroma dobro, športno pa celo zelo uspešno.«
»Kapo dol, Petra!«
Ugledni športni delavec Tomo Levovnik, ki je slovenske športnike spremljal na kar 14 olimpijskih igrah, poudarja, da je pri Petri Majdič športni motiv nedvomno na prvem mestu. »To je v komercializirani športni sferi enkratna vrednota. Zelo sem bil presenečen, da se je po hudem padcu sploh pojavila na startu, da je šla do konca in uspela. Kapo dol!« pravi Levovnik. A se po drugi strani sprašuje, kje je bila v tem primeru zdravniška etika. »Razumljivo je, da ima športnik, ki dvajset let trdo trenira, strahovit motiv in željo po uspehu. Toda stroka bi morala športniku reči: 'Oprosti, tako poškodovan ne smeš tekmovati!' Navsezadnje imamo že v zakonu opredeljeno, da športnik ne sme trenirati ali tekmovati, če je bolan oziroma poškodovan,« opozarja Levovnik.
Kritičen je tudi do pretirane komercializacije olimpijskih iger, ki se je po njegovem začela v Atlanti leta 1996. Od takrat je vse podrejeno zaslužku. »Že v prvih dneh iger v Vancouvru je bilo toliko 'smol', da je očitno, da je športni dosežek drugotnega pomena. Začelo se je s smrtjo sankača, nadaljevalo s hudimi padci tekmovalk v smuku. Ne bi se smelo zgoditi, da izkušena smučarka 60 metrov leti po zraku, da tekmovalka sredi tekaške proge pade v brezno... To je nedopustno. Toliko nesreč in poškodb je že bilo na teh igrah, da bi funkcionarji morali za to odgovarjati, saj gre za kariero športnikov, ki se lahko z eno nesrečo konča za vselej. Že v Vancouvru bi se pristojni morali zamisliti in športnike kar najbolj zaščititi. Nesrečo Petre Majdič bi namreč lahko primerjali s smrtno nesrečo gruzijskega sankača, saj gre v obeh primerih za temeljno varnost na prizorišču, ki ni bila zagotovljena, čeprav ne bi zahtevala veliko denarja. Šport se, žal, razvija v preveliko cirkusantstvo v negativnem pomenu te besede!« je prepričan Tomo Levovnik.
