Ta elita sedaj preusmerja pozornost stran od krivde pravne države pri njegovi nesreči k vprašanju njegove lastne krivde, podkrepljenemu s krivdo za spolno zlorabo psov. Javnost pa se ukvarja z vprašanjem morale in etike klientelističnih omrežij samih po sebi, namesto z vprašanjem, ali je privilegiranost tudi nezakonita. V tem primeru vse kaže, da je.
Vzpodbudile so me besede odvetnika Mira Senice, da je Baričevič za te pse, ki jih je na vsak način hotel dobiti nazaj, "moral sam prevzeti odgovornost", in dodatek dr. Vide Čadonič Špelič, da je "žal precenil svoje sposobnosti". Ker je imela za Baričeviča, lastnika imetnika psov, sovražna pravna država končnico v upravnem postopku pod ingerenco ministra dr. Milana Pogačnika, vrhunskega strokovnjaka s področja veterine, naj pojasnim funkcijo pravne države, recimo na primerljivem vprašanju potresne varnosti. Novi minister za okolje in prostor dr. Roko Žarnić je z ministrom Pogačnikom primerljiv vrhunski strokovnjak na področju potresne varnosti, v upravnih zadevah pa enako predstojnik drugostopenjskega organa. Ali komu sploh pride na misel, da bi minister Žarnić ali njegove službe na drugi stopnji v upravnem postopku prirejali uporabo protipotresnih predpisov na željo lastnika stavbe, če pa bi se mu hiša podrla na glavo, bi bila to njegova lastna odgovornost. Prisilni protipožarni predpisi v javnem interesu varujejo najprej lastnika - prebivalca stavbe - pred protipravnostmi gradbincev, pa tudi pred njegovo lastno graditeljsko "sposobnostjo". V primeru Baričevič pa se je v in ob upravnem postopku na ministrstvu glede psov, "nevarnih za okolico" oziroma "nevarnih za življenja ljudi", inoviralo zožene pojme, kot so "ne ogrožajo mimoidočih" in zagotovljena "varnost javnosti".
V starem zakonu o zaščiti živali glede usmrtitve "živali, nevarnih za okolico", ni določb o različni zaščiti lastnika psa in zaščiti siceršnje okolice. V aktualnem zakonu pa so določila sploh reverzibilna: "uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe", kar so ti psi tudi imeli za sabo. Dr. Baričevič je imel vso pravico, da pravna država zaščiti njegovo življenje, ne glede na to, ali je bil sam (so)ustvarjalec nevarnih psov, in ne glede na to, ali je s svojim zadnjim ravnanjem, ki ima kvalifikacijo mučenja živali, tvegal življenje, pa čeprav zavestno. Pač pa je bilo pri vrnitvi psov zlorabljeno osnovno upravno-pravno načelo materialne resnice: "V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo". Ali so bili ugotovljeni vzroki za nevarno vedenje psov, njihova eventualna predhodna zlorabljenost, Baričevičeva vloga pri tem in njegova primernost ter usposobljenost za ravnanje z vrnjenim psom, krdelom ali celo leglom, kar seveda ni eno in isto?
Najmanj, kar bi moralo biti rezultat potrebne nacionalne upravno-pravne katarze ob tem primeru, so novi standardi v bitki proti "posebnim primerom pritiska" skozi priznanje, da sta bili sporna sodba upravnega sodišča in objektivno nična upravna odločba o vrnitvi psov izdani kot posledica ne nazadnje mobinga "bleščeče profesionalno opravljenega pravnega dela" odvetnika Mira Senice. S temeljno napako, da civilistično-pravna bleščavost po definiciji v normalnih razmerah nima kaj iskati v upravnem postopku. Ocena odvetnika, da je bila njegova intervencija potrebna, kakopak zato, ker naj bi bila upravno predpisana usmrtitev nevarnih psov nenormalna in nezakonita, pa spada že v širši, tudi etični kontekst tega nesrečnega primera.
Miha Jazbinšek, Ljubljana
