Zakon o delovnih razmerjih določa, da delavec brez pisnega soglasja delodajalca ne sme opravljati del ali sklepati poslov, če ti sodijo v dejavnost, ki jo opravlja delodajalec in zanj pomenijo ali bi lahko pomenili konkurenco. "Po zakonu o delovnih razmerjih je soglasje potrebno takrat, ko bi delodajalec ocenil, da delo zaposlenega pri nekom drugem povzroča konkurenco matični inštituciji. To pa ne pomeni, da soglasja ne izda, temveč, da postavi pogoje zanj. V Sloveniji, kjer zdravstvene inštitucije naredijo bistveno več dela, kot predvidevajo pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pa je kakršno koli razpravljanje o konkurenčni dejavnosti po naši oceni brez pravne podlage," ugotavlja Kuštrin.

Po njegovih besedah zdravnikom drugje kot tam, kjer so zaposleni, ne bi bilo treba delati, če ne bi tega narekovale potrebe. Takšno delo je po njegovem povezano s skrajševanjem čakalnih dob, delo pri zasebnikih pa ne niža stroškov v javnem zdravstvu, saj se lahko zato nekateri bolniki odločajo za zasebno zdravstvo. Poleg tega je delo pri drugih delodajalcih praksa tudi v drugih evropskih državah, dodaja. "Treba je preprečiti zlorabe, ne pa, da se takšno delo onemogoči. Če bi direktorji bolnišnic in predstojniki svoje delo opravljali, kot je treba, zlorabe ne bi nastajale. To ni samo stvar pravilnikov in zakonov, ampak poštenega odnosa do dela na splošno," meni Kuštrin.

Dr. Bojan Bugarič z ljubljanske pravne fakultete, nasprotno, ugotavlja, da je soglasje za delo pri drugem delodajalcu potrebno tudi po sedanji zakonodaji. Meni tudi, da bi lahko delodajalci ukrepali, če njihovi zaposleni zunaj javnega zavoda delajo brez soglasja. "V trenutku, ko je na trgu več igralcev, mora obstajati konkurenčna klavzula," poudarja. V zdravstvu je po njegovem na primer problematičen pojav, ko zdravnik pri svojem delu v javnem zavodu bolniku svetuje, naj gre po storitve tja, kjer sam dela zunaj rednega delovnega časa. Takšna praksa je po Bugaričevih besedah tudi nelojalna konkurenca čistim zasebnikom. Opozoril je še, da v drugih evropskih državah ne poznajo prehajanja zdravnikov med javnim in zasebnim zdravstvom, medtem ko je "sedenje na dveh stolih v Sloveniji že postalo sprejeti sistem".

Prvi pogoj, brez katerega v bolnišnicah zdravnikom ne bi smeli dati soglasja za delo pri drugem delodajalcu, je po njegovem določitev standardov in normativov, koliko naj zdravnik opravi v rednem delovnem času. "Če večino časa delate po podjemni pogodbi, je vprašanje, koliko delate v rednem delovnem času," je ponazoril Bugarič. Dodaja pa, da bi se bilo treba vprašati tudi o vzrokih, zakaj želi tako veliko zdravnikov delati še zunaj zavoda, v katerem so zaposleni: "To je le simptom, ki kaže, da je delo v osnovni organizaciji očitno slabo vrednoteno".