Naši viri namreč zatrjujejo, da je Agrokor oddal bistveno višjo ponudbo kot skladi zasebnega kapitala, ki so jih banke kot 36-odstotne lastnice Mercatorja pozvale k oddaji nezavezujočih ponudb.
Vedno bolj jasna pa postaja pri vsem skupaj tudi vloga Unicredit banke. Ta bo namreč po naših informacijah Agrokorju financirala prevzem Mercatorja, kar naj bi hrvaški trgovski koncern že dal vedeti drugim bankam. Spomnimo naj, da je prav Unicredit kmalu po tistem, ko je lani spomladi pohitel z zasegom Istrabenzovega osemodstotnega deleža Mercatorja, začel aktivno iskati kupce. Že maja lani je predsednik uprave Unicredit Slovenija France Arhar gospodarskega ministra Mateja Lahovnika nepričakovano osebno obvestil, da namerava njihova banka sodelovati pri odkupu deleža Mercatorja od Infonda Holding, za katerega se je takrat v soglasju z nekdanjim direktorjem Pivovarne Laško Boškom Šrotom zanimala hrvaška družba Orbico.
V vmesnem času so se pojavile tudi špekulacije, da želi Unicredit oblikovati večji sveženj delnic Mercatorja, ki bi ga lahko bolje in draže prodal. Kot morebitni kupec pa se je pojavljala italijanska trgovska veriga Coop, ki je v postopkih Šrotove prodaje Mercatorja tudi prevzela razpisno dokumentacijo. Omenimo, da je julija lani po skupščini Mercatorja takratni član uprave Unicredit Štefan Vavti ob izvolitvi v nadzorni svet Mercatorja za Dnevnik napovedal prodajo deleža v Mercatorju, kot "dobro kombinacijo" v lastništvu Mercatorja pa je označil strateškega partnerja. Ko so nato lani poleti banke Infondu Holdingu zasegle delnice Mercatorja, jih je Unicredit spodbudil k skupni prodaji deleža. NLB in Banka Celje sicer nista vstopili v konzorcij bank, ki je kot svetovalca za prodajo najel družbo Arkas, vendar sta se na koncu kljub vsemu pridružili prodaji.
Ponudba Ivice Todorića, ki se je za nakup Mercatorja lani spomladi neposredno dogovarjal tudi z Boškom Šrotom, po naših informacijah precej odstopa tudi od trenutne borzne cene. To pa ni presenetljivo. Finančni skladi namreč računajo, da bodo zaslužili čez nekaj let ob izstopu iz lastništva z razliko med nakupno in prodajno ceno, medtem ko Agrokor kot strateg očitno stavi na to, da bo nakup financiral z izčrpavanjem Mercatorja. V primeru, da bi mu uspelo prevzeti večino v Mercatorju, bi namreč lahko optimiral poslovanje z zmanjševanjem določenih dejavnosti, kot sta režija in logistika. Ni težko napovedati niti, da bi na trgovskih policah precej povečal izdelke lastnega asortimana, predvsem na račun slovenskih dobaviteljev. Znano je, da je v koncernu Agrokor tudi več proizvodnih podjetij (Ledo, Jamnica, Kiseljak, Pik, Zvijezda, Solana Pag, Belje), ki se na hrvaškem trgu spopadajo s presežnimi zmogljivostmi, zato bi Todorić z vstopom v Mercator reševal tudi svoje proizvodne obrate. Ob tem ne gre spregledati niti, da del Mercatorjeve vrednosti sestavljajo njegove številne nepremičnine, ki so proste bremen in so lahko eden od načinov za poplačilo najetih posojil za nakup Mercatorja, in sicer tako za Agrokor kot tudi za sklade zasebnega kapitala, če bi v prevzemu uspelo priti do 75-odstotnega deleža.
Ali bo Agrokor resno v igri za vstop v Mercator, je odvisno zlasti od domačih bank. Te bodo morale med drugim oceniti, kakšno tveganje je največji hrvaški koncern za Mercator, njegove zaposlene in domačo živilsko-predelovalno industrijo, do katere so banke tudi močno izpostavljene. Prodajo bi zato nedvomno morala voditi Nova Ljubljanska banka (NLB), ki ima skupaj z Banko Celje največji, 16-odstotni delež Mercatorja in je s tem drugi največji lastnik, za skupino Pivovarna Laško. Skupaj imajo banke v domači lasti okoli 20-odstotni delež. Toda namesto tega po naših informacijah v NLB pod vodstvom Boža Jašoviča pobudo spet prepuščajo Unicreditu (podobno kot je bilo dolgo tudi v primeru reševanja insolventnega Istrabenza).
