Ob raznolikosti njegovega izraza je žirija v utemeljitvi nagrade izpostavila avtorjevo inteligenco in redko izpostavljena visoka merila kvalitete, katerih izvor je avtorjeva osebnostna lastnost neizprosnost pri zasledovanju popolnosti. Gatnika je ob tem označila za osebnost, "ki nam je že pred desetletji začela spreminjati predstave o umetništvu, ustvarjalnosti, likovnosti in področju vizualnih komunikacij", avtorjevi komunikativni ustvarjalnosti pa je žirija v obrazložitvi pripisala kar "čarovniški dotik ustvarjalca".

Gatnik je slikarstvo študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je opravil slikarsko specialko pri profesorjih Maksimu Sedeju in Zoranu Didku. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim častni znak svobode Republike Slovenije, posebnega pomena pa je leto 2008, ko je prejel nagrado Hinka Smrekarja za ilustracije v knjigi Pekarna Mišmaš Svetlane Makarovič, ob koncu leta pa odprl še prvo veliko retrospektivno razstavo v Narodni galeriji, ki je njegovo delo prvič prikazala skozi vse žanre, sloge in obdobja. Pospremil jo je izid monografije Kaj sem videl 19682008, ki je trajni ustvarjalni dokument, kot govori že naslov, 40 let trajajočega, dogodkov polnega obdobja, ki ga je avtor vseskozi spremljal "kritično, pogosto humorno, ironično in tudi samoironično", je slednjo kvaliteto še posebej izpostavila žirija.

Kustos Narodne galerije Andrej Smrekar je Gatnika označil za legendo generacije, ki je v 20. stoletju najodločneje zavzela svoje mesto v zgodovini likovne umetnosti na Slovenskem. Gatnik (1945, Ljubljana) je namreč rojen ravno v pravem času, da ga je v mladosti ustvarjalno in osebnostno zaznamoval duh leta oseminšestdeset, in sicer "v tisti posebni 'disidentski' tonaliteti, ki sta jo 'zahteva po spremembi starega sveta' in 'potreba po reakciji na serijsko proizvodnjo in potrošništvo' s svojimi velikosvetnimi horizonti izzivali v samoupravljavsko impregniranih razmerah takratne socialistične Slovenije," kot zapiše Jožef Muhovič v omenjeni monografiji. Izvorni idejni naboj Gatnik ohranja v slogih poparta, hiperrealizma, v konceptualni umetnosti sedemdesetih let ter tudi v poznih osemdesetih letih, ko poudarjena osebnoizpovedna in refleksijska poetika še vedno prepriča s svojo ostrino, neposrednostjo in brezkompromisnostjo.

Poudarek je žirija namenila tudi dejstvu, da je Gatnik s svojim darom vseskozi nagovarjal široko publiko, kar je mogoče pojasniti z njegovo dosledno uporabo oblikovalskega pristopa v ustvarjalnem procesu svojo izrazno tehniko in idejo prilagodi zahtevam sporočila, naročnika in javnosti, zavedanje, da ima oblikovanje vedno komunikacijski cilj, pa v delu vzpostavlja ravnotežje med vsebinsko in estetsko komponento. Taka celovitost umetnostnega izdelka je najbrž razlog, da bi težko našli posameznika, ki Gatnikovega dela ne pomni bodisi z ovitkov nosilcev zvoka in naslovnic knjig bodisi iz stripov, knjižnih ilustracij, revij, z logotipov, karikatur, plakatov.

Je pa tudi neki "drug" Kostja Gatnik, ki ga imamo priložnost srečati redko, predstavljata ga njegova slikarski in fotografski opus. O prvem pravi, da ga redko pokaže, ker slika najraje zase, saj je to majhen, dokaj miren, privaten kotiček, kjer odgovarja samo sebi. Ko pa že, je to tudi za tiste, ki ga gledajo od zunaj kot to zapiše Jožef Muhovič "čisto veselje nad neodvisnim obstojem nečesa, kar je odlično".