Anita je zaposlena na zvezi prijateljev mladine. Je sekretarka in na ravni vse države povezuje humanitarno področje. No, natančneje povedano, povsod, kjer se rešuje težave otrok, je Anita zraven. "Kaj sem počela v življenju? Mnoge stvari. Najprej sem bila delavka, potem tajnica podjetja, pa sekretarka podjetja, dolga leta tudi novinarka. Potem sem se pa, morda tudi zato, ker sem zelo zgodaj postala mama samohranilka, začela zavzemati za otroke. Ugotovila sem, kako je treba otrokom pomagati, kako jih je treba spodbujati, kako jih je treba imeti rad in jim dati vsaj sebe, če jim že ne moreš dati dobrin."

Priznanje za vse nas

Priznanje našega tednika jo je dobesedno šokiralo. Mi je rekla, da še nekaj dni kasneje ni prišla k sebi.

"To mi pomeni izjemno veliko, ampak ne samo meni. Imam občutek, to sem že povedala, da tega priznanja nikoli ne bi mogla dobiti sama, ampak ga delim s sodelavci in prostovoljci, z vsemi, s katerimi skupaj dobesedno rešujemo življenja v Sloveniji v tem času. Do zdaj sem bila vajena samo udarcev in žaljivk, ampak sem vseeno šla po tej poti, ki mi je, se mi zdi, dana, ker se mi zdi, da sem poslana na ta svet zato, da opravim še to vlogo. In sem neznansko srečna, če lahko koga osrečim."

A ob vsem svojem pehanju za dobrimi deli, z vso energijo, ki jo premore in ki jo daje v svoje poslanstvo, Anita Ogulin ni zadovoljna z odnosom, ki ga ima država do njene organizacije.

"ZPM dobesedno diha na škrge. Že iz prejšnjega sistema je ponesla v ta čas in v ta prostor ogromno srčnosti, plemenitosti. Združuje ljudi vseh poklicev in strok, ki delamo prostovoljno ter smo pripravljeni dobesedno žrtvovati sebe, da rešujemo druge. Predvsem pa je to organizacija, ki ščiti otrokove pravice in človekove pravice nasploh. Moram reči, da mi od države nimamo kaj dosti. Morda nam nekaj odstotkov projektov sofinancirajo, vse drugo dobimo od donatorjev oziroma opravljamo s prostovoljnim delom. Smo nepodprti od države, vse manj podprti od občin. Poglejte tale prostor, teh trideset kvadratov, kjer smo nastanjeni. To je žalostno… Pa gre za tako pomembno dejavnost. Kje je tu država?" Pravi, da jih v organizaciji deluje okoli dvesto tisoč v vsej državi. Prostovoljcev.

Ljudje velikega srca

Človek v sebi nosi sočutje, empatijo ali pa tega nima. Se pa da razvijati, okrepiti.

"Veste, izhajam iz zelo revne kmečke družine. Zaposlena je bila samo mama. Oče je bil invalid, bil je slep, z minimalno invalidnino in mi smo morali zelo garati za golo preživetje. Z bratom sva bila že od tretjega leta v vlogi vodnika slepih in slabovidnih. Pa ni bilo slabo, to so bili ljudje velikih src. Ti ljudje so te začutili kot otroka, kot otroka so te spodbujali. Sprejeli so nas, ker smo bili soodvisni. Dali so nam tako popotnico, da nam je dobesedno zlezla pod kožo, pomoč namreč. In s tem sem odraščala. To je v meni in drugače ne znam živeti," pravi Anita.

Dodaja, da je vesela, da je sočutja med ljudmi veliko, vedno več. Javlja se ji namreč ogromno ljudi, ki želijo pomagati. "Moram pa reči, da sem ponosna tudi na tiste menedžerje, ki pristopijo in rečejo, da bi radi pomagali. Ampak jih je absolutno premalo, glede na to, kaj vse se v naši družbi dogaja. Sočutni so predvsem ljudje, ki so tudi sami spoznali stisko, tisti, ki tudi sami relativno skromno živijo, so pa pripravljeni deliti tisto, kar imajo." Groza jo je, vedno bolj, ker je teh žalostnih, pogosto tragičnih zgodb preveč. Iz dneva v dan. "Meni je najbolj hudo, da so ta hip v nemoč in revščino najbolj ujeti ljudje, ki si tudi sicer ne znajo veliko pomagati. Vemo, da otroci največ stanejo, in hudo mi je, da postanejo žrtve revščine prav oni. Postajajo celo odvečni staršem, ki tako preprosto ne morejo več živeti. Zato ugotavljamo čedalje več stisk, ki dobesedno udarjajo po otrocih skozi vzgojno zanemarjenost, skozi trpinčenje, skozi psihične in fizične zlorabe."

"Strah me je, pošteno me je strah, ko gledam, kako funkcionirajo družine, kako nemočni so starši, ki prihajajo k nam, kako izgubljajo smisel življenja. Madona, včasih smo imeli življenje za vrednoto in še vedno bi moralo biti tako! Zdaj pa ni več. In tega me je res strah. Enako je z otroki. Najhuje je, ko sem z otroki, ko mi kdo od njih reče, da noče več živeti. To je grozno. Kaj narediti, da takega otroka rešiš, kako mu vrniti dostojanstvo, kako mu dopovedati: Ti si največ, kar je lahko, ti si vreden, ti si človek in lepo je živeti. Kako!?"

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)