Seveda se Bono Vox ne bi nikoli razjezil na svoje oboževalce, zlasti ne na tiste iz revnih držav, kjer je za vsakodnevno preživetje bolj pomemben nakup kruha kot pa zgoščenke U2, čeprav je potreba po ritmu in glasbi pri nekaterih skoraj tako močna, da dejansko konkurira potrebi po hrani. Če rečemo malo drugače – Bono ne bi nikoli izjavil kaj podobnega kot "kitajski premier nam kaže, kako je mogoče nadzirati internet“. Ne, tega ne bi nikoli niti približno izjavil, saj je velik dobrodelnež, takšne besede pa bi lahko pripisali le kakšnemu Kim Jong Ilu ali pa Fidelu Castru.
Voxa so zaradi različnih izjav na spletu že verbalno kamenjali
Bono, ki je skoraj vedno zaskrbljen glede nečesa, je v intervjuju za New York Times izrazil zaskrbljenost glede filmske industrije in dejal, da bo, rekordnim zaslužkom navkljub, zaradi pomanjkanja nadzora nad spletom, končala tam, kjer je glasbena industrija. "Američani se – sicer plemenito – trudijo na spletu zaustaviti razvoj otroške pornografije, ne smemo pa omeniti "neplemenitih“ dejanj Kitajske, ki se trudi razbiti mreže spletnih disidentov. Jasno je torej, da se proti temu lahko nekaj stori.“ Čeprav so bile reakcije na to izjavo burne in neusmiljene, zlasti na spletnih straneh, kjer so Voxa verbalno kamenjali, pa bi želja po nadzoru nad spletom (ki bo konkurirala tisti v totalitarnih režimih) lahko kmalu postala resničnost. Diskografski in hollywoodski lobiji tako že več let skušajo najti načine, s katerimi bi v skladu z zakonom upravljali deskanje po spletu. V ZDA pa se je proces že pričel s številnimi tožbami in sodnimi pregoni otrok in družin, ki so nezakonito s spleta jemali glasbo.
Trikrat prekršiš zakon in za kazen si do konca življenja brez internetnega priključka
V Veliki Britaniji so tako nedavno že sprejeli zakon, ki ga mnogi opisujejo kot "groznega, kakor mu vsi pravijo“, a gredo še korak dalje, saj naj bi bil še "veliko, veliko hujši kot to“. Eden najbolj kontroverznih delov zakona je nadzor, katerega posledica ni le denarna kazen, ampak tudi odklop s spleta celotne družine, če ugotovijo, da je eden od članov povezavo uporabljal za nezakonito snemanje glasbe na računalnik, ali pa tudi gledanje in poslušanje katerega koli materiala, zaščitenega s starimi zakoni o avtorskih pravicah. Brez kakršnega koli razpravljanja in brez kakršnega koli sodnega procesa. Vsak internetni ponudnik mora tako voditi evidenco vsakega uporabnika in ga nemudoma prijaviti oblastem, če je ta nezakonito na računalnik snel na primer album skupine U2. To bo družino stalo skoraj 70 tisoč evrov, če pa se jim podobno pripeti trikrat, bodo imeli doživljenjsko prepoved uporabe interneta.
Javna zgražanja in podpisovanje peticij so že v teku, vprašanje pa je, ali bo to sploh lahko ustavilo načrte. Konec koncev, kdaj pa so demonstracije, pisanje kritičnih člankov ali pa podpisovanje peticij zaustavile kakršnekoli načrte oblasti ali pa velikih podjetij?
"Če bi pohlep in neznanje lahko zmanjšala količino ogljika, bi Bonu končno uspelo rešiti naš planet“
Kakor koli že, zanimivo (če že ne zastrašujoče) bo opazovati, poslušati in sodelovati pri novih vojnah med zasebnostjo in državnim nadzorom. Ti boji bodo zagotovo zaznamovali novo desetletje digitalnega življenja, v katerem bo skupina U2 zagotovo izdala še kakšen album, s čimer bo njihovemu pevcu dovoljeno še malo več pametovanja po različnih medijih. Seveda pa se bodo spet našli tisti kritiki, ki ga bodo spomnili, da je on resnično eden izmed zadnjih oseb, ki bi se lahko oglašale glede denarja in slabega prihodka. Novinar Cory Doctorow, specializiran za pisanje o izmenjavi datotek na spletu, je tako dejal: "Bono ne razume, da tudi totalitarna vlada ne more učinkovito nadzorovati vsebine na internetu. Če bi pohlep in neznanje lahko zmanjšala količino ogljika, bi Bonu KONČNO uspelo rešiti naš planet.“
