Gospa Sonja Vrščaj, predsednica taboriščnega odbora Auschwitz, ki deluje pri Zvezi združenj borcev, se je ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst spomnila, da v taborišču, ko je razmišljala o prihodnosti, nikoli ni izrekla besede "če", temveč vedno "ko bom prišla domov". Tedaj osemnajstletna primorska partizanka z enako vedrino gleda v prihodnost še danes. Ko razmišlja o prihodnosti Auschwitza, pravi, da ga ne bo treba ohranjati v spominu vse večne čase, saj "ko nacizem in fašizem ne bosta več aktualna, to ne bo nikomur več nič pomenilo". Dotlej, pravi, pa ga je treba ohranjati, glede na nedavno tatvino napisa "Delo osvobaja" tudi bolje varovati in ga redno obiskovati. Sama upa, da se bo tja ponovno vrnila letos, ob 65-letnici zmage v drugi svetovni vojni.

Gospa Vrščaj, kakšni spomini na holokavst so se ohranili po tolikih letih? Je bolečina že izginila?

Bolečine ni več, ostal je le spomin nanjo. Tudi po vojni ni bilo zelo hudo, saj smo si uspeli urediti življenje. Smo pa imeli taboriščniki občutek, da smo posebna, zaznamovana skupina, ki je doživela nekaj povsem drugačnega.

V Sloveniji smo med vojno sicer živeli v strahu pred okupatorji, vendar smo se lahko proti fašizmu borili in v tem našli tudi veselje. V Auschwitzu pa je bil vsak trenutek grozen. Taboriščnice smo se morale boriti za hrano in vodo z drugimi sojetnicami. Jesti smo morali z rokami iz iste posode, hrane pa je bilo vedno premalo. Borile smo se tudi za stranišča. Razen tega so nas lahko vsak trenutek pretepli ali ubili. Voljo do življenja nam je ohranjalo zgolj prepričanje, da Nemčija mora izgubiti vojno, da drugače ne more biti. Fronta se je potem res približevala, jeseni 1944 smo že videli bliske topov. Osvoboditelji so do Auschwitza prišli 27. januarja 1945.

Ko svet govori o holokavstu in Auschwitzu, najprej pomisli na usodo Judov. Ste kot Slovenka v taborišču čutili, da so Judi prva žrtev nacističnega terorja, kot to velja danes?

Razlike smo vsekakor čutili. Tudi v naših barakah so bile Judinje, predvsem meščanke iz Francije. Spomnim se pogovora z eno od njih, ki je rekla, ve se boste morda rešile, me pa bomo vse končale tamle spodaj. Tam spodaj je bil krematorij. Bile so prepričane, da bodo umrle, in tudi res so pazniki pri izbiri za krematorij izbrali največ Judov.

Kakšen je vaš pogled na razmerje med trpljenjem v holokavstu in današnjim položajem Izraela v svetu?

Ko so Izraelci sami terorizirali Palestince - in jih še danes - smo neštetokrat vprašali: kako le morejo biti tako kruti, če so sami doživljali krutosti? Kdor je doživel trpljenje, ga ne sme povzročati drugemu. Kot vemo, so Judje nastradali v največjem številu, vendar so nacisti denimo Rome in Sinte iztrebljali prav tako in morda na še krutejši način. Trpeli smo seveda tudi Slovani in vsi drugi narodi. Vse so nas hoteli uničiti.

Ali fašizem in nacizem v današnjem svetu še prepoznavate? Ga opazite?

Nevarnost v obnašanju vsekakor. Zakaj je tako, v čem je vzrok, da je še mogoče pridobiti ljudi za takšne ideje, si ne morem pojasniti. Gotovo pa je takšne miselnosti še veliko. Tistih, ki smo fašizem in nacizem osebno doživeli, je vedno manj. Kdor pa tega ni doživel, ne more verjeti, da je bilo res tako. Saj je težko razumeti, ne?

Težko. Nekateri družbeni teoretiki razlagajo, da je fašizem povezan z močjo industrijskega in finančnega kapitala.

Seveda. Fašistični in nacistični režim je na oblasti podprl kapital, oba režima pa sta delavce na svojo stran pridobila zaradi revščine. Mussolini in Hitler sta v času krize obljubljala lepšo bodočnost. Najbrž je zdaj nevarnost podobna.

Z aktualno revizijo zgodovine predvsem politiki skušajo izenačevati zločine fašističnega in nacističnega režima z zločini komunistov. Kakšno je vaše mnenje o tem na podlagi borčevskih izkušenj in izkušenj iz taborišča?

Po izvoru se teh zločinov ne da enačiti, čeprav so posledice lahko enake. Če kdo umre od fašistične, nacistične ali komunistične roke, je umrl. Razlika pa je v tem, da komunizem ni hotel iztrebiti nobenega naroda in nobenega naroda ni postavljal nad drugega. Hitler je dobil Nemce na svojo stran z idejo, da so narod nadljudi, ki morajo zagospodovati vsem drugim. Tudi fašizem je deloval podobno. Komunizem pa je deloval internacionalno, vsi narodi naj bi bili enaki. Seveda pa se je z ljudmi, ki so komunistično politiko vodili, marsikaj sprevrglo. Obenem se ne more enačiti jugoslovanskega socializma s pravim komunizmom - res pa je, kot sem rekla, da so izvajalci zagrešili tudi zločine. Ampak to je človeška slabost. Kako je mogoče, da človek slepo sledi protičloveškim načrtom in krutostim? Kako, da človeštva nič ne izuči? Ne vem! Ne morem razumeti. Moja misel je vedno le: nobene vojne več!

Koliko je še živečih taboriščnikov v vašem združenju?

Iz Auschwitza približno štirideset, iz ostalih taborišč, Dachaua, Mauthausna, pa tudi ne dosti več. Po petinšestdesetih letih smo lahko veseli, da je sploh še kdo živ.

Ko jih ne bo več, bodo ostala le še taborišča. Morajo ti spomeniki tam ostati za večno?

Poglejte, taborišče Auschwitz - Birkenau je merilo štirideset kvadratnih kilometrov. Ko se danes postavite pred vhod Birkenaua in se zazrete v tisto strašno prostranstvo pred seboj, vas res tlači. Najbolj grozen je pogled na porušene krematorije in jame, kjer so sežigali vse zaplinjene, ki jih krematoriji niso mogli sežgati sproti. Ostal je napis nad vrati Auschwitza, očitno ga bodo morali bolje varovati. Tudi nekaj barak je še ostalo in moja je med njimi. Pred dvema letoma so mi dovolili vanjo vstopiti in čudila sem se, kako smo sploh lahko bili tam notri. Dva krat dva metra za deset oseb.

Naslednjim generacijam Auschwitz morda ne bo toliko pomenil. Tudi z vsemi temi podatki, ki sem vam jih naštela, ne. In niti ni treba, da bi Auschwitz ohranjali za vse večne čase. Ko nacizem in fašizem ne bosta več aktualna, to ne bo nikomur več nič pomenilo.