Kakšno leto je za Trimom, kako ste poslovali in načrti za letos?

Z letom 2009 smo zelo zadovoljni, kljub temu, da smo dosegli precej nižje prihodke. Nižji prihodki so tudi posledica nižjega povpraševanja in bistvenih nižjih cen materialov. Naš osnovni material je jeklena pločevina, kjer so se cene bistveno znižale, to pa je prispevalo tudi k nižjim prodajnim cenam in povečani konkurenci. Kriza je praktično prizadela cel svet in glede na to, da smo po naši oceni izkoristili vse možnosti, ki smo jih znali in zmogli, smo veseli, da smo to zahtevno leto uspešno zaključili.

Ali imate težave pri pridobivanju finančnih sredstev?

V letu 2009 večjih kreditov nismo iskali. Naložbe, ki so bile v zaključni fazi, smo zaključili z lastnimi sredstvi. Kar se tiče tekočih obratnih sredstev, pa kakšnih večjih novih zahtevkov nismo imeli, tako da v tem smislu težav nismo imeli.

Kaj pa kreditni krč pri strankah?

To je eden od zelo pomembnih razlogov, da se je investicijska dejavnost v vseh državah, kjer delamo - to je več kot 50 držav - znatno zaustavila. Ne le, da novi projekti niso šli s tempom, ki smo ga bili vajeni od prej, nekateri projekti so se celo zaustavili, ali pa, ko so bile podpisane pogodbe, enostavne niso šle v realizacijo. Posredno je to vplivalo na vse, tudi na nas.

Delujete v več kot 50 državah, kako so te države urejale sisteme bančnih garancij in ostalih spodbud?

Zelo različno. Od evropskih držav se je to najbolj učinkovito odražalo v Nemčiji, kjer praktično nismo zabeležili večjih padcev in smo relativno dobro poslovali, trenutno je tam tudi povpraševanje med zahodnimi državami največje. Povpraševanje se je začelo zviševati tudi v Angliji. Nekatere države niso reagirale, ker preprosto niso imele s čim.

Dolgoročno ne moremo od države pričakovati, da bo kar naprej posredovala. Dejstvo je, da se nova dodana vrednost ustvarja na trgu in če trg ne bo deloval, potem se lahko pogovarjamo kakorkoli hočemo.

Nekako zagovarjate načelo "proste roke trga", ali je to možno v Sloveniji?

Vse je možno, odvisno je od tega, kakšne cilje zasleduješ. Jaz nisem zagovornik povsem svobodnega trga, ker gre tu za zelo veliko vprašanj. Tudi v podjetju ne moreš vedno slediti le ekonomski logiki.

Nikoli nisem bila zagovornik kratkoročnega profita, ampak dolgoročnega trajnostnega razvoja, ki pomeni ustrezne prihodke, dobičke, zdaj tudi socialnega momenta. Podobno mora delovati tudi država. Ne more pustiti na eni strani ljudi z nekimi velikimi socialnimi problemi, na drugi strani pa gledali le visoke dobičke.

Kako podjetniški ceh gleda na ukrepe države (jamstveno shemo, subvencioniranje skrajšanega delovnega časa...), je to dovolj za premostitev krize?

To je ravno tako, kot če bi nekoga vprašali, ali ima dovolj visoko plačo. V podjetništvu bomo rekli, da je država naredila premalo, zagotovo bomo rekli, da rabimo še razbremenitev plač. Je pa različno od panoge do panoge, kakšne ukrepe potrebuje. Da bi ustregli vsem z enim ukrepom, je skoraj nemogoče.

Nekaterim je ukrep skrajšanega delovnega časa pomagal. Pri vseh teh večjih podjetjih, ki so posegla po tem ukrepu, se je ta ukrep izkazal kot dober. Mi ga nismo koristili v tem kontekstu, ker smo bolj razvojno in tehnološko intenzivni.

Jamstvene sheme na začetku niso delovale, zdaj se zadeva očitno malo bolj prijema.

Če gledamo na celotno gospodarstvo, ali ni zdaj nekaj strahu, ker so podjetja zdaj denar namenjala za plače in za reševanje socialnih težav, kaj pa je z razvojem?

Ključno vprašanje, ki se v slovenskem gospodarstvu pojavlja, je vprašanje dodane vrednosti. Če ne bomo ustvarjali, nam čisto nič ne pomaga. Tista podjetja, ki ves denar porabijo za plače in ga tudi nimajo dovolj, se ne morejo razvijati. Večina slovenskih družb ima dodano vrednost pod 30.000 ali celo pod 20.000 evrov, to pa pomeni, da nimajo denarja za razvoj. V Trimu je dodana vrednost v zadnjih petih letih od 44.000 do 53.000 evrov.

Dodana vrednost je v Trimu ključni merljivi kazalec na ravni skupine. To je edino, kar ostane v družbi za razvoj, za obnovo tehnologij, za plače. Če hočemo dobro delati, moramo imeti dobre plače in tudi ustrezne kompetence.

Ključno vprašanje za slovensko gospodarstvo je tudi, kakšne vire imajo managerji za ustvarjanje dodane vrednosti. Pogovarjamo se samo o plačah in delitvi, ne pa o ustvarjanju.

Vprašati se moramo, ali imamo pravo znanje, ali naše šolstvo zagotavlja pravo znanje, ali naš javni sektor zagotavlja ustrezno podporo. Skratka, cela družba je soočena pred ogledalom, kaj bo od začetka, od osnovnega šolstva, zagotavljala, da bo podpora gospodarstvu. Potrebujemo spremembo celotne družbe.

Kakšen je recept za višjo dodano vrednost?

Najprej rabiš talente, ki jih v Sloveniji imamo. Nato ustrezno znanje, ki ga teoretično tudi imamo, potem pa je treba delati, garati in vztrajati. Ni nadomestila za vztrajnost, še posebej pri mednarodnih poslih. Tudi pri inovacijah je enako, najprej je ideja, nato pa garanje in vztrajnost. Slovencem manjka vztrajnosti.

Višjo dodano vrednost prinašajo novi proizvodi, trgi in tehnologije. V Trimu zato stalno prihajamo na trg z novostmi. Najnoveši proizvodi, ki smo jih začeli prodajati, so modularni fasadni sistem Qbiss by Trimo, umetniško oblikovane fasade ArtMe in proizvodi iz skupine Eco solutions, v kateri so najbolj prepoznavni fotovoltaični sistemi streh. V Trimu smo za proizvode razvili tudi tehnologije in izpeljali investicije. Razvili smo tudi nov način vstopa za nov segment kupcev.

Koliko se vam zdi, da je meja dodane vrednosti, da podjetje lahko normalno preživi v Sloveniji?

Med 40.000 in 50.000 evrov, čim prej bi morali priti do 50.000. Seveda pa je to odvisno od dejavnosti. Če gledamo na celotno gospodarstvo, bi morala biti ta v povprečju od 30.000 evrov naprej.

Ključno vprašanje, s katerim smo soočeni, je, kako poiskati poti, da bomo ustvarjali takšno dodano vrednost, da bo omogočala dobre plače, ustrezno socialo ter razvoj podjetja in tudi države.

Brez ustvarjanja podjetja ne morejo deliti. Sem zagovornik dobrih plač, ampak tudi dobre dodane vrednosti in iskanja inovativnih rešitev. Če bi se ukvarjali s tem, kako bomo več ustvarjali, potem ne bi smelo biti odprto vprašanje minimalne plače.

Podpiram in prepričana sem, da smo Slovenci sposobni ustvarjati dobro dodano vrednost, ker smo fleksibilni, imamo mnoge talente, smo "open-mind" in zdi se mi škoda, da se ne ukvarjamo s tistim, kar bi vsem prineslo več.

Ste eno redkih slovenskih podjetij, ki se uspešno širi na tretje trge. Kakšne so perspektive za slovenska podjetja, da uspejo na arabskih, srednjeazijski in južnoameriških trgih?

Menim, da je dobra. Ni dovolj le strategija, ampak je treba iti na te trge in nekaj narediti. Ne vem, kaj manjka. Mogoče nekaterim slovenskim podjetjem manjka poguma in volje. Po drugi strani pa je treba imeti ustrezno podporno okolje za podjetja pri širitvi na tuje trge.

Rastoči trgi so priložnost za slovensko gospodarstvo. Vendar pa delovanje na svetovnih trgih potem pomeni tekmovanje s svetovno konkurenco.

Kako ocenjujete razmere v slovenskem gradbeništvu?

Trimo v Sloveniji zelo malo dela, zato težko ocenim razmere, saj več kot 75 odstotkov poslov naredimo na tujih trgih. Od trgov, ki so v lanskem letu najbolj padli, pa je za nas ravno slovenski.

Plačilna (ne)disciplina je v Sloveniji eden ključnih problemov. Zato bi bilo smiselno poiskati načine, da bi se vsaj posli, ki tečejo, zapirali. Kljub temu, da se veliko rešuje v obliki medsebojnih kompenzacij, je tega absolutno premalo. Ravno zaradi plačilne discipline pričakujem, da bodo mala podjetja v letošnjem letu doživljala zelo velike pretrese, ne le gradbeniki, ampak tudi z gradbeništvom povezana podjetja.

Nekatere države so ta problem rešile tako, da so uvedle črne liste podjetij, ki v kakšnih obdobjih niso izpolnjevala svojih obveznosti, zato ta podjetja enostavno niso mogla dobiti kredita. Smiselno bi bilo, da bi skupina strokovnjakov razmislila v smeri pospeševanja samoplačevanja. Država je določene stvari pospešila in plačuje hitreje, bi se pa dalo lahko razmisliti tudi o različnih inštrumentih, ki bi pospešili plačevanje.

Kakšna je lastniška struktura Trima?

V strukturi ni bistvenih sprememb, ostaja takšna, kot je, in verjetno bo taka tudi ostala. Trimo Investment, ki so ga leta 2002 ustanovili zaposelni v Trimu, v lastništvo pa so bili povabljeni vsi zaposleni in tedanji delničarji, ima nekaj več kot polovični delež.