Pred tem se je dvakratna zmagovalka tekem za svetovni pokal in druga v skupnem seštevku minule sezone obširneje predstavila javnosti. Po novinarski konferenci pred poletom proti ZDA je pozirala pred objektivi fotoreporterjev, dala precej intervjujev, na koncu pa se usedla v udoben fotelj in si nekaj časa vzela posebej za Dnevnik. Bila je zgovorna. Govorila je neposredno, brez odvečnega celofana in s pristnim kamniško-domžalskim naglasom, ki ga ni mogoče zgrešiti. Doma je namreč iz Škrjančevega pri Radomljah, v šolo pa je hodila na ŠCRM Kamnik.

V smučarskem krosu tekmovalcu lahko prav pridejo komolci, ker so na progi štirje tekmovalci naenkrat. Ste komolčarski tudi sicer v življenju?

Vedno se borim do konca. "Fajtam" čez mejo. Na tekmi sem enkrat naredila neumnost, ko sem se dobro pripravila na avstrijsko tekmovalko in bila diskvalificirana, čeprav nekaterim tekmovalkam pogledajo skozi prste. Sicer pa tega ne smemo delati.

Imate tudi vi podobne težave s kakšno od tekmovalk, kot jih ima Petra Majdič z Aino Kaiso Saarinen in kot jih je imela Jolanda Čeplak z Mario Mutolo?

(smeh) Avstrijske so znane po tem. Dekleta z menoj rada tekmujejo, ker se jim včasih raje umaknem, kot da bi se komolčila. Nočem biti "grda". To je moja napaka. Včasih bi lahko "zarezala", a tega ne naredim. Moram postati bolj umazana. Po zadnjih slabših rezultatih je dosti tega! Prav ta ostrina je tista, ki mi manjka.

Kje je meja v borbi za čim boljši položaj na smučišču?

Prepovedano je odrivati in grabiti, medtem ko je pred tekmovalko dovoljeno zapeljati. Na ovinku se lahko nasloniš na tekmico, poriniti pa je ne smeš.

Kako pomemben je štart?

Zelo. Odvisno je tudi od proge. Če je širša, je štart manj pomemben kot sicer. Na olimpijskih igrah bo proga ozka. S štartom sem imela kar nekaj težav, a sem ga izboljšala.

Glede na vaše izjave je moč sklepati, da nameravate na olimpijskih igrah osvojiti kolajno.

Tega nisem rekla. Dejala sem le, da je to želja vsakega športnika. Kolajne ne morem in nočem napovedati, a če bom naredila vse, kot znam, je veliko možnosti, da jo osvojim. Če sem že posegala po takšnih izidih, ne vem, zakaj ne bi spet. Za nameček sem bolje pripravljena.

Ko ste kot najmlajša tekmovalka doslej na svoji prvi tekmi prvič zmagali pri 19 letih, je bil ta šport še v povojih. Je sedaj na bolj profesionalni ravni?

Zmagala sem tudi pred dvema letoma. Tudi na začetku je šlo za profesionalno smučanje. V primerjavi z alpskim smučanjem je vse bolj "na fri". To me je na začetku najbolj privlačilo. Ljudje so bolj sproščeni in odprti, kar je povsem drugače kot pri alpincih, ki so vsi "našponani" in te komaj pozdravijo. Pred olimpijskimi igrami je napetost večja, nekateri tekmovalci so se odmaknili od ostalih. To velja predvsem za Kanadčane, za katere nihče ne ve, kje in kaj so trenirali.

Ali med deskarji in smučarji prostega sloga vlada rivalstvo?

Ne. Skupaj treniramo in se dobro razumemo. Na živce mi gredo zgolj rekreativni deskarji, ki se usedejo na sredino terena in potem tam zgolj sedijo. Drugače je s smučarskimi skakalkami. Mislim, da so imele probleme z nami, ker njihove discipline niso uvrstili na olimpijske igre.

Kako je s finančno podporo s strani smučarske zveze?

O financah ne vem veliko, za to so bolj zadolženi drugi ljudje. A vem, da za našo disciplino denarja ni veliko.

Kljub temu imate dres poln nalepk z imeni sponzorjev.

Veliko jih je, ker vsak prispeva malo. Vsaka malenkost je dobrodošla, vsak sponzor mi zelo pomaga. Zelo sem vesela, ker sem zaposlena v Slovenski vojski.

Se da shajati s temi sredstvi?

Če ne bi bila zaposlena v vojski, bi bilo zelo težko. Denar od sponzorjev mi ne gre v žep, ampak je namenjen za stroške priprav, kar je zelo drago.

Kako visoki so nagradni skladi?

Zelo nizki, saj je ski kros mlada disciplina in je pod okriljem FIS šele od leta 2002. Bolje so plačani dosežki na X-games, ki pa niso pod okriljem FIS. Za zmago na tekmi svetovnega pokala dobiš 3500 evrov, na X-games pa 30.000.

Z alpskim smučanjem ste se nehali ukvarjati pri 18. letih. Zakaj?

Niso mi bile všeč razmere. Bilo mi je hudo, ko sem nehala, a sem imela srečo, da me je nato poklical sedanji trener Primož Vrhovnik.

Kaj je bilo narobe?

Vesela sem, da sem nehala. Saj vidite, kaj se sedaj dogaja… Ne vem, za kaj delajo trenerji. Razumem, da je težko, a je povsem drugače, če trener dela s srcem, kot če dela le za to, da nekaj dela. To takoj vidiš.

Vaša generacija ni spadala med najbolj nadarjene.

Drži. Bila sem v generaciji z Ano Kobal in Urško Rabič. Večina deklet iz moje generacije je prav tako prenehala. Saj niso vsega krivi trenerji, veliko smo tudi me, a takrat smo bile ravno v tistih letih, ko te "malo razganja". Ko sem začela delati z Vrhotom, je bilo povsem drugače. Pokazal mi je povsem drugačen smučarski svet. Včasih smo dve ure na dan "nabijali" količke, medtem ko je sedaj trening precej bolj raznovrsten. Na ta način se izpopolniš.

Slišali smo, da s seboj nosite kar nekaj predmetov za srečo.

S seboj imam vse, kar mi dajo prijatelji. Trenutno imam okoli deset takšnih predmetov. To mi veliko pomeni. Vse, kar mi dajo, spravim. Tudi, če dobim bombon za srečo, ga spravim. Ravno zadnjič sem enega vrgla stran, ker sem ga toliko časa hranila, da je bil že gnil.

Kdo je vaš največji navijač?

Oče! Brez njega ne bi bilo nič.

Tudi vi njemu pomagate z delom v mesnici?

Včasih sem mu veliko. Vsa dela v mesnici sem opravljala. Ni mi bilo težko, sedaj pa ni več časa za to.

Morda mu z delom v mesnici lahko vrnete po karieri?

Raje bi mu domov prinesla kakšen dober rezultat. S tem bo povsem zadovoljen.