Na velikem odru Novega rocka so nastopili leta 1983. Po dobrem desetletju delovanja je za njimi ostal lep kupček vinilnih plošč, ki tudi danes v evropskih "second hand" trgovinah dosegajo spodobno ceno. Po odsotnosti, ki je trajala desetletje in pol, se je Borghesia vrnila s paketom izbranih del. Pred dvojcem Aldo Ivančić in Dario Seraval, ki sta bila gonilna sila skupine, je nov izziv: kako najti glasbo 21. stoletja.

Od poslednje omembe skupine Borghesia v našem - tudi nekdanjem - prostoru (ne oziraje se na razne enciklopedije, študije ali spremna besedila) je minilo trinajst let. Kaj sta počela v tem vmesnem (1996-2009) času?

Ivančić: Posvetil sem se produkciji. Produciral sem okoli sedemdeset albumov, sem pridruženi član nekaterih kolektivov (The Stroj, danes Strojmachine), skupaj z Vukom Krakovičem pa sem razvil odprti koncept projekta Bast (danes Bast Kolektiv). Samo skozi ta kolektiv je šlo okoli trideset glasbenikov, kar je imelo za posledico izjemno improvizacijsko dinamiko. Pogledal sem tudi v druge smeri in delal na ploščah Petra Lovšina, Siddharte in Katalene.

Seraval: Za razliko od dejavnega Alda sem osemnajst let glasbeno abstiniral. Zamenjal sem nekaj rednih zaposlitev, dokler se nisem leta 2002 ustalil na oddelku za kulturo pri Mestni občini Ljubljana. Povratek k tehtnemu glasbenemu razmisleku se je zgodil to poletje, ko sem začel sodelovati z Draganom Živadinovim. Njegovo predstavo Marlowe sem opremil z glasbo, prav tako sem prispeval glasbo za projekt Syntapiens (postgravitacijsko gledališče), ki še čaka na svoj neprekinjeni petdeseturni performance v neki newyorški galeriji (20. aprila).

Ali lahko sklepamo, da je ideja Borghesie bivala v časovno nedoločeni rezervi in čakala na primeren čas, da se znova opredmeti?

Ivančić: Nikoli nisva/nismo razmišljali o tem. Sredi devetdesetih smo enostavno nehali delati in to je vse. Na trenutke se je sicer pojavil vzgib, ki je za seboj potegnil nekaj nezaključenih idej, vendar se je pri tem tudi končalo. Konec preteklega leta pa se je začelo dogajati na različnih koncih, začenši z razstavo o FV v MGLC. To je pospešilo reanimacijo.

Seraval: S tem smo za vedno pokopali Borghesio 20. stoletja. Če bo šlo vse po načrtih, bova z Aldom lansirala Borghesio 21. stoletja.

Kaj imamo torej danes pred seboj: staro Borghesio, novo Borghesio ali neko tretjo, doslej še neslišano in od preteklosti ločeno fazo Borghesie?

Seraval: Zagotovo še neslišano Borghesio. Treba je slediti času in narediti nekaj novega.

Ivančić: Vsekakor bi se radi izognili pogrevanju preteklosti. Nikoli nisem bil pristaš obujanj spominov ali patetične "do-you-remember" filozofije. Ne moremo tako kot na primer Sex Pistols prodajati starih jajc v neskončnih količinah. Tržna niša je sicer zanimiva in donosna, vendar Borghesia nima namena v neskončnost ponujati tistega, kar je že bilo narejeno. Potem je bolje, da ostane tako, kot je, da se nas spominjajo po tistem, kar je že posneto. Pred kratkim sem prebral, da so The Beatles v omejeni nakladi 30.000 primerkov izdali USB-ključ, ki stane 280 dolarjev. Če preračunaš, prideš do številke dobrih osem devet milijonov dolarjev za material, ki je bil že neštetokrat eksploatiran. Ne bi rad, da Borghesia pade na takšno finto reciklaže. Po drugi strani sem za potrebe projekta 20th Century - Selected Works po dvajsetih letih moral preposlušati celoten arhiv. Spoznal sem, da je zvok zelo pester in glasbeno bogat, tako da se bo v iskanju novih razmerij med žanri težko izogniti nekaterim starejšim rešitvam, da bomo pri pripravi novega materiala lahko rekli, tega še nismo naredili.

Seraval: Človek vseeno ne more iz svoje kože. Če hočeš narediti nekaj novega, moraš okoli sebe zbrati drugo ekipo, ki ti ne bo zagotavljala tistega, ker imaš v matični skupini. Ta formula je bolj zapletena, četudi se morda preprosto sliši. Vprašanje je, ali boš z novimi kombinacijami zadovoljen, razen če nisi tega radikalnega preskoka iskal. Pri Borghesii smo vedno operirali z nadgradnjo v kontinuiteti. Tudi v prihodnosti imava z Aldom podobne načrte, zato sva se z izbranimi deli poslovila od 20. stoletja.

Ivančić: Reprezentativen primer se mi zdi Björk. Vedno izbira nove sodelavce in tako teži k drugačni zvočni podobi. Seveda, če primerjaš njene vokalne linije, so te še vedno tam, kjer so že od samega začetka, zato pa novi glasbeniki poskrbijo za barvo, ki je pri prejšnjem projektu še ni bilo. Vsaka plošča pomeni novo doživetje. Temu instinktu iskanja sledimo tudi mi. Če se odločiš za takšno pot, se moraš sprijazniti, da nikoli ne boš našel. V trenutku, ko najdeš, si rečeš "to je moj stil", se v bistvu ustaviš in to pomeni ustvarjalni konec - status quo.

Aldo, podobno si deloval pri projektu "na večnem prepihu" Bast, ki so ga nekateri celo interpretirali kot dodatek ali nadomestek takrat že "pozabljene" Borghesie?

Ivančić: Mislim, da Bast ni ne eno ne drugo. Vse življenje se ukvarjam s stvarmi, s katerimi se pred tem še nisem. Bast pomeni mojo eksperimentalno fazo; projekt, ki je bil s strani medijev preveč prezrt. Po drugi strani je bilo na kolektiv vezanih mnogo glasbenikov, ki so imeli tudi druge (matične) projekte, kar je pomenilo, da smo se časovno zelo težko uskladili. Bast je v svojem bistvu pravo nasprotje Borghesie. Borghesia je bila organizirana in tehnološko radovedna ekipa, Bast pa čisti izbruh spontanega igranja.

Da mlajšim rodovom malce osvežimo zgodovinski spomin, še zlasti, ker pregledna plošča ne prinaša potrebnega spremnega besedila - kako se je vse začelo?

Seraval: V ekipi gledališča FV 112/15 je prišlo do ideje, da bi ustanovili glasbeno skupino. Sprva je bila ekipa kar številna: poleg naju z Aldom še Mirela Miklavčič (vokal), Iztok Turk (kitara) in Samo Ljubišić (kitara). Potem je Iztok spoznal, da se z Aldom odlično ujemava ter predlagal, da bi nadaljevala sama. Tudi midva sva kmalu ugotovila, da so glasbeniki zelo nezanesljivi in se moraš, če hočeš kaj narediti, opreti na lastne moči. Vsega bremena nisva zmogla sama, zato so prišli stroji: ritem mašine, sintesajzerji in računalniki. Predvsem računalnik nama je bil v veliko oporo pri odnosu do glasbe. Samo na prvi kaseti sva vse instrumente odigrala sama (kitare, bas, boben, klavir), kasneje je veliko teh sekvenc šlo skozi mikroprocesorje. Nikoli nismo hoteli igrati vloge klasičnega rock benda, zato smo se raje obrnili v bolj "art" vode.

Ivančić: Koncert Virgin Prunes nam je odprl oči. Prej smo poznali samo nekaj osnovnih hitov tipa If I Die, I Die, vse drugo je bilo bolj ali manj neznanka. Sam nastop je bil neke vrste teater viktorijanske Anglije, pomešan s punkom. Bilo je fascinantno videti rockovski bend, ki izvaja performans na odru. Po koncertu sem se začel ukvarjati z zgodovino benda in spoznal, da so se pred prihodom na odre ukvarjali z različnimi performansi po galerijah. Te izkušnje so obogatile rockovsko glasbo.

Če se danes ozremo na favejevsko dejavnost tistega časa, je bil vaš krog soroden tistemu, v katerem se je v Münchnu gibal Rainer Werner Maria Fassbinder: majhna skupina ljudi radikalnih prepričanj, znotraj katere so vsi počeli vse.

Ivančić: Definitivno. Že znotraj gledališča FV smo uvedli politično noto samoupravljanja oziroma avtonomnega in neodvisnega ustvarjanja. Vse smo imeli v svojih rokah, zato smo tudi lahko ustanovili prvo neodvisno glasbeno založbo v bivši Jugoslaviji (Založba FV). Živeli smo neko obliko utopije…

Seraval: … najbrž smo bili eni redkih v bivši državi, ki smo samoupravljanje vzeli zares. Že takoj smo vedeli, da nočemo biti klasična skupina, ki bi drgnila kitare in hodila od koncerta do koncerta. Hoteli smo biti multimedijski projekt, pravzaprav video band. Dovolj pove dejstvo, da smo prvo video kaseto izdali pred ali vsaj sočasno s prvim albumom. Prvotni namen je bil, da bi prodajali video kasete, ne plošč. Vendar je bil video takrat šele v povojih in tržišče na takšno obliko promocije ni bilo pripravljeno. Šele leta 1985/86 smo začeli pripravljati resne koncerte: Aldo je bil na odru za mešalno mizo in računalnikom, Neven Korda je prevzel vizualije, Zemira Alejbegović je upravljala lightshow, meni je pripadel mikrofon. Počasi je ekipa postala bolj rockerska, saj smo se okrepili še z nekaterimi glasbeniki: Nikolo Sekulovičem (bas), Borutom Kržišnikom (kitara) in Branetom Zormanom (klaviature).

Ivančić: Koncept, ki smo ga "sfurali" v underground merilih (multimedia, videoprojekcije, velika platna na odru, televizorji), so nekaj let kasneje na velike odre prenesli Depeche Mode in U2 (Zooropa). Naš budget je bil nič evrov, njihov najmanj nekaj milijonov. Upam si trditi, da je bil naš pristop absolutno pionirski. Pred časom.

Kaj je bilo tisto, kar vas je iz s soncem obsijanega Pulja pripeljalo v ljubljansko podzemlje?

Ivančić: Ko danes pogledam nazaj, lahko rečem, da nas je Pulj formiral, Ljubljana pa postavila na zemljevid. Ljubljana je bila edino mesto v Jugoslaviji, kjer se je dihalo na drugačen način. Novosti so prihajale hitreje, bilo je veliko koncertov (Jazz festival, Boom festival, rock v opoziciji), da ne govorim o pomembnosti Radia Študent, Tribune, Mladine in Katedre. Če se v drugih republikah underground kultura ni tolerirala, je v Ljubljani cvetela.

Seraval: Obstajala je neodvisna infrastruktura (ŠKUC Forum); institucije, na katere politika ni imela vpliva. To je pomenilo svobodo ustvarjanja.

Takrat ste skupaj z Laibachi predstavljali opozicijo tako radijski "Stop pops 20" kulturi kot punku pod Slovenci.

Ivančić: Strinjam se. Laibach so se usmerili v bolj "industrial" sceno, mi pa smo z že narejeno glasbo padli v že obstoječo EBM (Electronic Body Music) sceno, četudi nismo vedeli, da kaj takega sploh obstaja. Šele ko smo se zavedeli, smo spoznali, da smo prišli do podobnega glasbenega izraza kot mnoge skupine iz Kanade, Avstralije, Belgije in Nemčije. Gre za skupine, ki so kombinirale estetiko in ideologijo punka in novega vala z elektroniko.

Predvsem vam je uspelo preživeti, četudi ste svoje underground stališče začinili s "straight beat" disko ritmi prav v času znamenitih konfliktov med punkerji in šminkerji.

Ivančić: Nam je uspelo te ritme nadgraditi z nečim drugim, kar ni bilo sporno. V našo glasbo nismo vpeljali tudi disko ideologije ali ideologije potrošniške kulture. Ogradili smo se od teh negativnih vplivov. Mainstreamu smo samo ukradli tehnologijo.

Seraval: Naša ideologija je bila, da tehnologijo uporabimo subverzivno. Tako kot so punkerji uporabljali kitare za zvočne zidove, smo mi uporabljali tehnologijo.

Ali lahko razvojni segment takratne Borghesie najdemo tudi v ekspanziji MTV?

Ivančić: Zagotovo. Na začetku se mi je MTV zdel izredno zanimiv projekt, saj je predstavljal nov pogled na jezik videa, ki je bil najprej uporabljan v videogalerijah (Nam June Paik) - od video arta se je počasi premikalo proti popularni kulturi.

Seraval: Danes je zgodba drugačna. Videi so neinventivni. Prav groza me je, ko vidim, kako se je vse skvarilo.

Ivančić: Problem današnjega časa je, da je mainstream postal tako ozek pojem, da je izgubil stik z undergroundom. Druga stvar, ki je enako simptomatična, je, da hoče biti underground podoben mainstreamu. In imamo začarani krog že videnega, neinventivnega. Predvsem v Sloveniji je opaziti takšen trend med rockovskimi bendi - vsi hočejo biti neškodljivi.

Kar se Borghesie tiče, ste video razumeli in aplicirali mnogo širše. Pomenil vam je neko obliko političnega testamenta, v korespondenci s svetovnimi glasbenimi trendi.

Seraval: Naša videoprodukcija je bila raziskovalno usmerjena. Iskali smo meje videomedija. Zlasti Neven je ure in ure presedel v studiu in iskal možnosti, ki so mu jih stroji omogočali. Vedno je želel narediti nekaj, kar bi za seboj potegnilo določeno vprašanje.

Ivančić: Nismo pristajali na mainstream ideologijo, zato je šlo za politično provokacijo.

Seraval: Na splošno je Borghesia obravnavala dve temi: skozi SM-problematiko problem užitka, ki se ga oprimemo in se ga ne moremo znebiti, ter novonastala razmerja v družbi kot odgovor na številna družbena gibanja druge polovice osemdesetih, ki so se ukvarjala z ugovorom vesti, 133. členom… Naš koncept je bil širjenje svobode: individualne in družbene. Raziskovali smo načine obstanka v tej novi družbi in kako preživeti življenje na neki smiseln način. Mimogrede, plošča Resistance je neposredna analiza dogajanj prihajajočega konca Jugoslavije.

Ivančić: Resistance je izrazito politična plošča, ki je napovedala vse tisto, kar se je kasneje tudi dejansko zgodilo. Mi smo se vedno delali norca iz vladajoče politike. Tudi danes ni nič bolje, kot je bilo takrat. Vendar je nekoč naša provokacija imela učinek, danes ga nima. Vsi bi nekaj storili, a zgodi se nič.

Z vsemi temi oblikami užitka ste se tudi identificirali.

Seraval: Svojo identiteto smo izrazili skozi umetnost. Že v osnovi je šlo za produkcijo nekaterih tipov možne identifikacije.

Ivančić: Vseskozi je šlo za neko igranje, kako daleč lahko gremo. Bili smo prvi (FV) v bivši Jugi, ki smo si upali javno predvajati porno film (Globoko grlo). Pred K4 je bila vrsta, dolga tristo metrov. Pri tem smo se vprašali, zakaj so stvari prepovedane, če so popolnoma nedolžne. V Šiški smo organizirali prve gay zabave. To je bil "coming out" te scene pri nas. Takšna hoja po robu nas je pripeljala do tega, da smo imeli pesem tedna v Angliji, a tam nismo smeli nastopiti.

Naslov plošče Njihovi zakoni, naša življenja (1986) je torej časovno in prostorsko univerzalen.

Ivančić: Meni se zahodna demokracija nikoli ni zdela nič bolj svobodna od tistega, kar smo imeli pri nas. Še zlasti po izkušnji v Angliji. Vedno bomo imeli svobodo posameznika in zatiranje družbe, če ji ne ustrezaš.

Omenjena plošča vam je prinesla tudi pogodbo s tujo založniško hišo PIAS.

Ivančić: Sprehodil sem se po Evropi in prva založba, na katere vrata sem potrkal, je bila PIAS. Tam so preposlušali material in bili navdušeni. Za razliko od mnogih (zlasti danes) slovenskih bendov, ki zapravijo na stotine tisoče evrov za promocijo in videe in nikamor ne pridejo, je nam samo z glasbo uspelo v prvem poskusu. Plošče Borghesie si tako lahko našel po vsej Evropi, licenco so odkupili celo v ZDA in Mehiki.

Osemdeseta so danes znova aktualna. Pri tem nimam v mislih le mnogih povratnikov, temveč tudi mnoge "newcomerje", ki hočejo biti novi Joy Divison, Cassandra Complex, Cabaret Voltaire… Ali je del vaše vrnitve na sceno povezan tudi s tem globalnim trendom?

Seraval: Če je trend, kar je bilo pred letom v MGLC, in če je trend dejstvo, da hoče ameriška založba izdati našo prvo ploščo na vinilnem formatu, potem nimam ugovora. Vendar mislim, da z Aldom ne obujava Borghesie zaradi trenda. Zaželel sem si znova delati glasbo. Zadnjih osemnajst let sem se imel za glasbenika, a nisem nič naredil v tej smeri. Pred kratkim sem kupil računalnik in stvari so se začele dogajati. Ko je Aldo izvedel za mojo pridobitev, se je ogrel, da bi znova poskusila ustvarjati skupaj.

Ivančić: Oživljanje duha osemdesetih je nekaj, kar midva ne bi rada počela. Nočeva ponavljati že slišanega. "Revival" je pokazatelj krize glasbene industrije, ki ne ve več, kaj bi sama s seboj. Kriza je tudi med glasbeniki, saj jim manjka drznosti, samozavesti in se zato radi naslonijo na že preverjene modele. Danes je že na prvi posluh jasno, kje kdo črpa ideje.

Bosta pri ustvarjanju novega materiala iskala nove izrazne medije?

Ivančić: Zadnje čase svojim prijateljem glasbenikom pogosto zastavljam vprašanje, kako oni vidijo glasbo 21. stoletja. Fascinira me preskok iz stoletja v stoletje, vendar ta privilegij prinaša tudi odgovornost. Že nekaj časa iščem nove glasbe, nekaj, kar bi me prepričalo. Zame je absolutni pionir umetnosti 21. stoletja Dragan Živadinov. Umetnost je postavil v vesolje. To je zagotovo ena izmed poti iskanja v novem stoletju.

Seraval: Treba se je vprašati, kaj z ljudmi. Ljudje so še vedno največji problem. Vesolje je treba raziskovati, vendar mislim, da je še bolj treba raziskati človeka. Borghesia je bila vedno odprta za vse. Med procesom ustvarjanja bova videla, kako in kaj.

Kako pa kaže z nastopi pred občinstvom?

Seraval: Bomo videli, kakšni bodo občutki, ko bo izšla nova plošča. Najprej je treba zastaviti glasbo, potem besedila. Borghesia nikoli ni razmišljala v korporativnem smislu. Ne razmišljamo o končnem produktu in kako ga bomo prodali. Ne izhajamo iz trga, zato je najina pot odprta.