Evropska unija, ki se ima za vodilno v svetu v boju proti podnebnim spremembam, pa je veliko bolj kritična. To ni dogovor, na katerega smo upali. To ni dogovor, za katerega smo si prizadevali. In to ni dogovor, ki ga svet potrebuje.

Tako bi lahko v treh stavkih strnili nezadovoljstvo in frustracijo EU ob neuspeli podnebni konferenci v Koebenhavnu. Svetu namreč v danski prestolnici ni uspelo narediti preboja v dogovarjanjih o novem globalnem podnebnem sporazumu - zavezujoč dogovor o omejitvah emisij in omejitev segrevanja pod dve stopinji Celzija je očitno v tem trenutku še preveč za države.

Švedski okoljski minister Andreas Carlgren, ki je prepotoval ves svet in ki dobro pozna razmere v posameznih državah, je še bolj kritičen. Neuspeh je označil za "pravo katastrofo". Dejal je, da ne gre le za sistem ZN, ampak za realnost, da nekatere velike države preprosto niso pripravljene na resne zaveze. Tudi minister za okolje Karl Erjavec je včeraj po že nekaj prespanih nočeh na zasedanju okoljskih ministrov v Bruslju znova izrazil razočaranje, meni pa, da je morda bolje, da imamo zdaj neki ohlapen dogovor, s katerim smo vsi nezadovoljni, saj svet dejansko potrebuje precej več - takšen sporazum, ki bo v realnem življenju prinesel realne rezultate.

V Bruslju krivijo sistem ZN

V Bruslju so bili izjemno kritični do načina odločanja v sklopu ZN, ki v danski prestolnici ni prinesel rezultatov. Zdi se jim nesprejemljivo, da lahko dogovor, ki ga podpirajo skorajda vse države sveta, prepreči le peščica, saj se glasuje s soglasjem. "Nezaslišano je, da je lahko 185 držav za, pa le ena, dve ali tri države dogovor preprečijo," so povedali tisti, ki so bili vpleteni v pogajanje. Ob tem pa veliko kritike z njihovih ust leti na države, kot so Bolivija, Venezuela, Nikaragva, Sudan, ki da so vseh 11 dni trajajoče konference iskali način za miniranje sporazuma. Po besedah Erjavca je na konferenci vladala prava "demokratična anarhija". Demokracije je dobra, ne sme pa se izroditi v neučinkovitost, je pristavil.

Kritika tudi taktike EU

Glasni so tudi kritiki, ki pravijo, da je bila EU v Koebenhavnu skorajda nevidna. Mnogi menijo, da se je vse vrtelo okoli ameriškega predsednika Baracka Obame in Kitajske, Indije, Južnoafriške republike in da se je pokazalo, da Evropa sploh nima vpliva na preostali svet. Seveda v Bruslju vse tovrstne namige zavračajo in pravijo, da tako in tako niso nikomur nikoli govorili, kaj bi morali početi, saj predvsem sami vodijo z zgledom.

"Ne gre za to, da so se politična razmerja moči spremenila, ampak za to, da smo verjetno ubrali napačno taktiko in strategijo," je ob tem včeraj priznal Erjavec. EU po njegovem mnenju preprosto ni dovolj premislila o taktiki, s katero bo nastopila v pogajanjih. Svoja stališča - tako glede konkretnih ciljev pri znižanju izpustov kot tudi glede financiranja podnebnih ukrepov v deželah v razvoju - je namreč objavila že vnaprej, zato bi bila njena prisotnost na pogajanjih v določenih krogih celo "moteča".

Kako naprej?

"EU ni bilo čutiti," je priznal minister in dodal, da bo treba zdaj premisliti, kako naprej. Evropa je nedvomno dojela, da je čas za ukrepanje, in zato tudi sama veliko vlaga v zelene tehnologije, države pa bodo morale tudi opraviti svoj del naloge v sklopu podnebno-energetskega paketa (poleg dviga deleža obnovljivih virov tudi znižanje izpustov CO2 in več za energetsko učinkovitost). Vendar le ukrepanje EU ne bo dovolj. EU proizvede le okoli desetino vseh svetovnih izpustov CO2, medtem ko ZDA, Kitajska, Indija, Rusija in Japonska proizvedejo okoli 55 odstotkov izpustov.

Tu so tudi manj razvite države onesnaževalke, ki brez denarja z Zahoda ne bodo mogle storiti kaj dosti. V Koebenhavnu so dobile 30 milijard dolarjev za obdobje 2010-2012 za prve ukrepe, redno pa bodo tudi morale poročati o napredku. Do 31. januarja 2010 morajo države v razvoju tudi pripraviti načrt ukrepov za zmanjšanje emisij, razvite države pa konkretnejše cilje za zmanjšanje emisij.