Zaviralci protonske črpalke so zdravila, ki so danes po svetu pa tudi pri nas največkrat predpisana; Slovenci na recept, torej zunaj bolnišnice, letno porabimo za več kot 22 milijonov evrov teh zdravil, čeprav so se v zadnjih treh letih pocenila za 40 %, postreže s podatki o ogromni porabi teh zdravil dr. Borut Kocijančič z KO za gastroenterologijo v UKC Ljubljana, ki je opisal vzroke, zdravljenje in zaplete GERBA, kot bolezen s priročnejšo kratico imenujejo zdravniki.
Bolezen poteka z vnetnimi spremembami ali brez njih
»Gastroezofagealno refluksno bolezen (GERB) sestavljata dve bolezni; pri prvi se pojavljajo le znaki, kot so: vračanje želodčne kisline v požiralnik, spahovanje, napenjanje, bolečina v žlički, nelagodnost, pri drugi pa so poleg naštetih znakov prisotne še vnetne spremembe sluznice. Te so lahko različne stopnje in prizadenejo različno veliko površino. Najpogosteje gre samo za prizadetost spodnjega dela požiralnika, sicer pa obseg sprememb merimo po lestvici ABCD; pri a gre za majhne spremembe na sluznici, pri b so te spremembe že daljše od 0,5 centimetra, c pomeni poškodbo vsaj dveh tretjin obsega požiralnika, d pa ves požiralnik. Spremembe so lahko globoke ali manj globoke, sveže ali stare; lahko gre tudi za obliko rane. GERB je pogosto posledica hiatalne hernije, kile požiralnika, kjer se želodčna sluznica pomika navzgor, kar se imenuje Barrettov požiralnik, ali pri fiksni hiatalni herniji, kjer se zaradi vnetnih sprememb sčasoma začne požiralnik krajšati in se del želodca nahaja v prsni votlini. Sorazmerno veliko bolnikov ima ali obstoječo hiatalno hernijo ali pa vsaj oslabljeno spodnjo zapiralno mišico, zato se lahko hrana in želodčni sokovi vračajo v požiralnik.«
Poleg zdravil obvezna tudi sprememba načina prehranjevanja
Ob pojavu omenjenih težav lahko bolniki najprej poskusijo samozdravljenje. V lekarni so v ta namen na prodaj antacidi, tj. zdravila za zniževanje želodčne kisline, in tudi antagonisti receptorjev H2, ki zaviralno delujejo na parietalne celice v želodcu in tako znižujejo izločanje želodčne kisline ter posledično zmanjšujejo vračanje kisline v požiralnik in pojav vnetnih sprememb. Kadar jemanje teh zdravil ne pomaga, zdravniki bolnikom predpišejo zaviralce protonske črpalke kot izborno terapijo, ki zavirajo izločanje želodčne kisline. Jemlje se jih enkrat dnevno na tešče, pri hudih oblikah ezofagitisa, kadar so prisotne tudi hujše vnetne spremembe, tudi zvečer. Nekoč je veljalo, da se lahko zaviralce protonske črpalke jemlje največ 14 dni zapored, danes pa je njihovo uživanje časovno skoraj neomejeno; po izkušnjah dr. Kocijančiča se nekateri bolniki z njimi zdravijo že 15 let, saj jim bolezen brez njih povzroča prevelike težave. »Kolikor vemo, imajo zaviralci protonske črpalke zelo malo stranskih učinkov. V literaturi se sicer omenja možnost pojava hiperplastične sluznice in določenih vrst polipov, vendar so ti anatomske in ne histološke strukture. Prav tako ni bila dokazana povezava med zaviralci protonske črpalke in rakom. Nekoč smo učili, da bolniki z več želodčne kisline redko razvijejo raka, danes pa vemo, da je ravno nasprotno; bakterija Helicobacter pylori, ki je potencialni karcenogen prvega reda, namreč uživa v kislem okolju.« V svetu je pet razredov inhibitorjev protonske črpalke, pri nas pa so na voljo štirje; imamo tudi več zdravil z enako učinkovino. Zdravniki se za posamezno zdravilo in odmerek odločajo glede na bolnikove težave in pretekle izkušnje z zaviralci protonske črpalke, pove dr. Kocijančič. »Po določeni kuri lahko predpišemo tudi vzdrževalno zdravljenje, lahko predpišemo samo občasno zdravljenje, ki traja od dva do tri dni ob ponovnem pojavu težav, ki nato prenehajo.« Zdravljenje mora biti prilagojeno vsakemu bolniku posebej, predvsem pa je treba takega bolnika podučiti o nujnosti sprememb nekaterih navad, poudarja dr. Kocijančič. »Bolnike opozarjamo, naj jedo večkrat manj, naj se izogibajo dražilni hrani, naj hrano dobro zgrizejo, pijejo več tekočine, naj ne jedo vsaj dve uri pred spanjem, spijo naj v protirefluksnem položaju, in sicer tako, da se jim začne ležišče pri zadnjici dvigovati za 10 %; predvsem naj se izogibajo uživanju alkohola in kajenju; kadilci imajo namreč večje težave, saj nikotin zavira izločanje sline, ki čisti požiralnik,« polaga na srce dr. Kocijančič.
Redki, a hudi zapleti
Dr. Kocijančič opaža, da so gastroenterologi prevečkrat zaposleni z opravljanjem endoskopskih preiskav požiralnika in želodca pri ljudeh, ki gastroskopije v resnici sploh ne potrebujejo. Želi si, da bi ljudje pred takojšnjim zatekanjem po pomoč k specialistu težave poskušali odpraviti z ustrezno medikamentozno terapijo in seveda upoštevanjem nasvetov o zdravem načinu hranjenja. Nasprotno pa je takojšen obisk zdravnika nujno potreben ob hujšanju, bruhanju, stalni bolečini in ob krvavitvah. Bolniki, ki bruhajo, lahko bruhajo svežo rdečo kri, lahko pa tudi črno, kadar kri pride v želodec, kjer v stiku s prebavnimi sokovi postane črna; ti znaki zahtevajo takojšnje preiskave, poudari dr. Kocijančič. »Pri gastroezofagealni refluksni bolezni ne gre samo za vračanje želodčne kisline, kot večina zmotno misli, ampak gre tudi za vračanje hrane in alkalnih snovi v prebavnih sokovih, kot je žolč in ki lahko povzročajo enake spremembe. Težava teh sprememb je, da se lahko zgodi oženje požiralnika, zato se lahko pojavijo motnje požiranja, globoke ulceracije ali globoke nekroze in posledično krvavitve. Takrat bolniki ne upajo jesti, saj se bojijo bruhanja ali celo zaustavitve hrane, ki jo moramo potem mi mehanično poriniti v želodec, če je bolniki sami ne uspejo izbruhati.«
Krvavitve se po besedah dr. Kocijančiča večinoma zdravijo endoskopsko, zožitve požiralnika pa se pogosto pozdravijo, ko bolnik dobi ustrezno terapijo in se lokalna vnetja pomirijo. »Če zoženje požiralnika vztraja dlje časa in ni makroskopskih sprememb na sluznici, lahko zožitev razširimo s posebnim balonom, ki ga pod pritiskom napihujemo do določenih vrednosti in tako razširimo požiralnik. V skrajnem primeru pa pride v poštev še kirurško zdravljenje ali vstavljanje stentov. Pri nekaterih bolnikih se lahko po letih nezdravljenih težav pojavita nehotno bohotenje sluznice in rak. Bolnike s t. i. Barrettovim požiralnikom, pri katerem se sluznica želodca širi navzgor v požiralnik, redno nadzorujemo, saj lahko na mestu, kjer se ploščate celice zamenjajo s cilindričnimi, nastanejo rakaste spremembe. Na srečo je v Sloveniji takih bolnikov malo; letno na novo odkrijemo od 70 do 90 rakov požiralnika. Če gre za začetne spremembe, jih lahko rešimo z endoskopom, tako da z zanko odrežemo te spremembe; če gre za večje spremembe, jih poskušamo odpraviti z operativnim zdravljenjem, če gre za zelo napredovalo obliko, pa se rak zdravi simptomatsko z endoprotezo, ki se jo vstavi v požiralnik, da lahko bolnik požira hrano. V zadnjem času sicer raste število bolnikov z rakom na prehodu v želodec. Bolniki kljub kroničnosti težav pogosto premalo naredijo zase,« strne misli dr. Kocijančič.
Martina Žoldoš
