Nasprotniki pravne izenačitve zakonskih, zunajzakonskih in istospolnih zvez, ki posledično vsem trem skupnostim omogoča posvojitev otroka, so prepričani, da s to rešitvijo žrtvujemo dobrobit otrok na račun pravic istospolnih. Večinsko nasprotovanje temu, da bi istospolni lahko posvojili otroka, je bržkone v veliki meri izraz prav tovrstnega prepričanja. A četudi pustimo ob strani dejstvo, da so pravice istospolnih, ki so še vedno diskriminirana družbena skupina, pomembne same po sebi, teza o tem, da zakon ignorira pravice otrok, ne zdrži. Le vprašanja je treba zastaviti nekoliko drugače. Na primer: kaj bi bilo z vidika otrokovih koristi narobe, če bi otroka, ki bi se rodil v partnerski skupnosti biološke in socialne mame ali bi se v gejevski skupnosti znašel kot otrok enega od partnerjev iz prejšnje heteroseksualne zveze, posvojil socialni starš, ki zanj že tako ali tako skrbi? In za kaj in za koga bi bilo dobro, če otroku, ki sta ga istospolna partnerja legalno posvojila v tujini, odrečemo pravico, da bi imel legalna starša tudi v Sloveniji? Marsikateri nasprotnik zakonika bi ob tem seveda rekel, da ne gre za otroke, ki so se po igri usode že znašli v istospolnih skupnostih, temveč za možnost, da si istospolna partnerja omislita povsem tujega otroka. Na primer zato, ker imata že vse, le otroka ne. Tudi takšno razmišljanje je slepo za realnost.
Zakonik istospolnim osebam namreč ne daje otrok v posvojitev, te posvojitve le pravno omogoča. Tisti, ki bodo "dajali" otroke v posvojitev, bodo še naprej centri za socialno delo (CSD), ki bodo morali skrbno pretehtati, kdo bo najprimernejši starš, pri kom bo otroku najbolje. Poleg vrste okoliščin - osebne zrelosti, zdravja, morebitne nagnjenosti k alkoholu in nasilju ter še kakšnih 150 drugih - bodo morali pretehtati tudi okoliščino spolne usmerjenosti potencialnih posvojiteljev. Res je, da bo zadnjo besedo imelo sodišče in da se bo lahko istospolni par pritožil, če bo menil, da mu otrok ni dodeljen izključno zaradi spolne usmerjenosti. Toda v tem primeru bo najbrž ključno to, kako bodo svojo izbiro strokovno utemeljevali CSD, ki zdaj - ne pozabimo - odločajo o prošnjah blizu 380 heteroseksualnih parov, ki lahko letno upajo na posvojitev enega od okoli 20 do 25 otrok. Ob tem pa je več kot zanimivo, da je o kriterijih za presojanje potencialnih posvojiteljev v javnosti zelo malo govora in vendar je prav od njih oziroma od strokovnosti CSD odvisno, kako je oziroma bo poskrbljeno za dobrobit (posvojenih) otrok.
Zakon skratka istospolnim, ki bodo želeli posvojiti otroka, omogoča le to, da se postavijo v vrsto. To pa je najmanj, kar smo jim po človeških in božjih zakonih dolžni zagotoviti.
