Imate kopico obveznosti. Ste ob vsem tem že lahko zbrali vtise?

Pravzaprav še kar igram tekmo. Potrebno bo nekaj časa, da po takšni zgodbi uredim misli.

Ko sem vas med povratno tekmo z Rusijo gledal z novinarske tribune, ste ob igrišču delovali izjemno mirno. Tako hladnokrvnega vas nismo videli, vse odkar ste selektor.

Bil sem povsem miren, gola Zlatka Dediča sploh nisem videl. Tudi igralcem sem pred tekmo rekel, da sem prepričan v njihovo igro na visoki ravni. Nisem vedel, ali bo to dovolj za pozitiven rezultat, vedel pa sem, da bo bitka do zadnjega atoma moči, do zadnje kaplje krvi. V sebi sem čutil, da se bo zgodila velika zgodba.

Je morda skrivnost tudi v Ljudskem vrtu in njegovi posebni energiji?

Na tekmo so naši igralci celo zamujali, ker nekateri zunanji faktorji niso razumeli, da to ni katerikoli dan. Ampak ko sem videl, da poln Ljudski vrt stoji za nami in kakšno je vzdušje, sem vedel, da bo to fante pognalo do konca. Že v prvi minuti sem prvemu sodelavcu Milanu Miklaviču dejal, da bomo krenili na vso moč.

Doslej se je Slovenija na evropsko in svetovno prvenstvo uvrščala z uspehom na povratni tekmi v gosteh. Ali je tokrat uspeh slajši, ker ste ga dosegli v Ljudskem vrtu?

Maribor zelo dobro poznam in fantom sem vseskozi razlagal, če imaš pošten odnos, se marsikatera napaka odpusti. Maribor kot mesto in nogometni klub sta nam ponudila roko, zato se obema še enkrat iskreno zahvaljujem. Kot selektorja slovenske reprezentance pa me nekaj še posebej veseli: da so se v Maribor zgrinjali avtomobili z registrskimi tablicami iz vseh koncev Slovenije. To mi pomeni največje priznanje.

Ali ste med tekmo kdaj podvomili v neuspeh?

Ne. Še takrat, ko je Handanovič ubranil veliko priložnost Rusije v finišu tekme, sem si rekel, da je to tisti poljub sreče, o katerem sva se midva velikokrat pogovarjala v minulih mesecih.

Rusi so poraz težko sprejeli.

Izgubil sem kar nekaj tekem. V Moskvi sem prvi stopil do Hiddinka in mu čestital. Kako razmišlja on, je to njegov problem.

Pred žrebom dodatnih kvalifikacij ste trdili, da si za tekmeca najmanj želite Rusov. A očitno je bil to trik za zavajanje nasprotnika, saj so bili za vas dejansko najbolj želeni tekmec.

Kogarkoli bi dobili, bi vsi nekaj govorili. Francozi niso v formi in imajo težave s selektorjem. Grki so igrali najslabši nogomet. Portugalci niso imeli Cristiana Ronalda. Ocenil sem, da tudi če bi z Rusi izgubili, bi javnost ocenila, da so dejansko boljši, in bi nas pustili na miru. Zraven je bil največji izziv njihov selektor Hiddink, ki sem ga vseskozi izpostavljal, ker sem moral dajati motiv. Nismo lajali toliko kot Miroslav Blažević v BiH, ampak smo imeli svojo zgodbo. Z Miklavičem sva vsak posebej gledala posnetek prve tekmo Rusov z Nemci v kvalifikacijski skupini. Ko sva jo analizirala, sva bila enotna, da je to tekmec, s katerim je možno igrati. Rusi izjemno dobro igrajo, ko imajo žogo, a so veliko slabši, ko je nimajo, in to se je bilo očitno na povratni tekmi, ko so nam dovolili igrati.

V kvalifikacijah ste ob službo spravili dva vrhunska trenerska strokovnjaka iz nizozemske šole, ki vam je tudi vzor. Prva žrtev je Leo Beenhakker na klopi Poljske, ki je pred tem vodil reprezentance Nizozemske, Savske Arabije ter Trinidada in Tobaga. Še večji skalp je Guus Hiddik na klopi Rusije, saj ste mu preprečili, da bi po Nizozemski, Južni Koreji in Avstraliji na svetovnem prvenstvu vodil še četrto reprezentanco.

Veliko ljudi je spodneslo tudi mene. Imel sem to srečo, da sem spravil na kolena strokovnjaka iz šole, ki mi je zelo všeč. Tudi način, kako sem ju spravil na kolena, je zame največje osebno zadovoljstvo.

Slovenija igra iz tekme v tekmo boljše. Ali se kakšnega tekmeca sploh bojite? Se upate postaviti po robu tudi velesilam, kot so Brazilija, Argentina, Nemčija?

Meni je vseeno, kako se imenuje nasprotnik. Če bomo mi pravi, če bomo v takšnem razpoloženju, kot smo trenutno, če bomo v tej formi in z odločnostjo, kot smo bili na zadnjih tekmah, si upam igrati proti vsakemu. Če naš sistem ne deluje popolno, kar se je na trenutke videlo na prvi tekmi z Rusijo v Moskvi, potem smo še vedno lep tekmec za nekoga, ki želi zmagati.

Značilnost dodatnih kvalifikacij je bila, da ekipa, ki je zapravila svoje priložnosti na prvi tekmi, ni videla svetovnega prvenstva. Rusi so imeli v Moskvi priložnost, da Slovenijo dotolčejo s tretjim golom, BiH je na Portugalskem zadevala okvir gola namesto mreže.

Povratna tekma je povezana tudi s tem, da smo mi v Moskvi vstali od mrtvih. Na Lužnikih smo delovali slabo, a igra v zadnje četrt ure je postala takšna, kot je značilna za sedanjo ekipo. Naša kljubovalnost, ko fante nekaj zbode in jih začne vleči naprej, je strahovito neugodna. Rusom smo dali možnost, da nas dotolčejo, vendar tega niso naredili, ker nas do konca niso jemali povsem resno. Zdaj vam priznam, da smo skrivaj posneli ruski trening v Ljudskem vrtu. Točno sem vedel, kaj se bo zgodilo, kako bodo igrali, kdo bo igral, zato smo jih imeli fenomenalno pod kontrolo, pa tudi mi smo uredili nekatere taktilne zadeve. Stopili smo bližje tekmecu, bili agresivni v dvobojih, igrali več nogometa. To, kar smo igrali na povratni tekmi 60 minut, če vzamemo ritem, priložnosti in zanesljivost obrambe, je že na visoki ravni.

Igra slovenske članske reprezentance bi morala biti model za vse reprezentančne selekcije in tudi klubi bi morali težiti k spektakularni igri.

Nikomur nočem ničesar vsiljevati, ampak meni zelo veliko pove reakcija gledalcev. Ne uživajo z nami le zato, ker dosegamo zmage, ampak tudi zaradi tega, ker igramo nogomet. Ne bom se delal pametnega. Od vsakega posameznika je odvisno, ali bo hotel vzeti kaj od tega, kar delamo mi. Vesel sem, da je Slovenija prepoznavna tudi po igri.

Ko ste prevzeli reprezentanco, je bila v slabem stanju. Ekipa je zaradi porazov spominjala na skupino brezvoljnih posameznikov skromnega znanja, ko je bila težava že dvojna podaja.

Moram biti korekten in priznati, da je večino igralcev izbral že selektor pred mano. Vsak od nas ima svoj način dela. Zame so zelo pomembni karakterji ljudi. Raje imam nekoga, s katerim se bo treba tudi stepsti, kot pa nekoga, ki je zahrbten in ni odkrit ter je naravnan v rušenje, ne pa v gradnjo.

Danes ste slovenski heroj, pred slabima dvema letoma so vas hoteli zamenjati s Katancem. Početje takratnega predsednika Nogometne zveze Slovenije Rudija Zavrla ste prenašali neverjetno stoično.

Vse sem prenašal le zato, ker je bil kandidat Srečko Katanec. Zavedal sem se, da ljudje hočejo nekaj, kar jim je že prineslo pozitivno zgodbo. Jasno mi je bilo, da verjamejo, da Srečko lahko ponovi pravljico. Zato je bila moja reakcija zadržana, čeprav bi se mnogi tedaj obrnili in vse skupaj nekam poslali. Na koncu se mi je izplačalo, da sem takrat malo potrpel. Tudi Katanec je bil izredno korekten. Če bi bil kdorkoli drug v igri za selektorja, bi reagiral povsem drugače. Ponorel sem, ko so se začela kasneje po medijih vleči razna imena, od Italijana Reje do ne vem koga še vse, ki da me bodo nasledila.

Nimate takšne karizme, kot jo je imel Srečko Katanec, a igrate lepši nogomet.

Nočem imeti nobene karizme in biti nad nekom. Hočem biti le del zgodbe. Še posebej sem vesel, ker imam igralce, ki imajo rating v Evropi, vendar se niti v enem trenutku ne dvigujejo nad ekipo, zato tudi jaz kot selektor niti za trenutek ne razmišljam, da sem nekaj več. Bil bi nekorekten do fantov, če ne bi priznal, da sem se tudi jaz v tem času od njih ogromno naučil, da sem se razvijal kot trener. Upam, da na boljše.

Kako veliko breme je bila za vas zlata generacija? Izredno hitro ste razrešili dilemo in niste iskali novega Zlatka Zahoviča.

To je povezano z mojo življenjsko filozofijo. Nočem biti kopija nikogar, nikogar nočem posnemati. Zakaj bi zlato generacijo potiskali v kot. Ona je del slovenske nogometne zgodbe, vsem nam je pokazala, da je možno nekaj narediti. Ni imelo smisla, da bi poskušal iskati Zahoviča ali ponavljal Katančev način dela. Genija ne moreš narediti, nisem pa ga imel. Zato sem se moral soočiti s tem, da moram zgodbo postaviti v kontekst kolektivnega pristopa.

Kdaj vas je bilo najbolj sram kot selektorja?

Na zadnji tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2008 z Bolgarijo v Celju, ko smo bili nemočni in sem dobesedno ponorel. Že pred tem smo bili nemočni proti Romuniji in sploh nismo udarili na njihov gol. Odigrali smo nekaj tako slabih tekem, da sem že hotel vreči puško v koruzo.

Kdaj ste začutili, da ta ekipa lahko naredi nekaj velikega?

Prišlo je do nekaterih sprememb v igralski zasedbi, ki so povezane predvsem s karakterjem ljudi. Zgodba o uspehu se je začela s selitvijo reprezentančnih tekem iz Celja v Maribor. Že na tekmi v Ljudskem vrtu, prijateljski s Hrvaško avgusta 2008, smo kljub porazu z 2:3 vseeno nekaj odigrali. Zelo solidno smo lani začetku leta igrali že proti Dancem v Novi Gorici, nato premagali Madžare v gosteh, tik pred evropskim prvenstvom pa šli na krožnik Švedom, da nam napolnijo mrežo in si dvignejo samozavest, a smo se držali dobro. Prelomni trenutek je bila prva tekma kvalifikacij za svetovno prvenstvo septembra lani s Poljsko v Vroclavu. Postavitev na igrišču je bila drugačna, ekipa je bila veliko bolj ofenzivno orientirana, predvsem me je navdušila reakcija fantov po smešni enajstmetrovki za Poljake, ko smo zaostajali. Takrat sem začutil tisto kljubovanje, ki je postalo zaščitni znak za to ekipo.

Istočasno ste morali selekcionirati ekipo, graditi igro in loviti rezultat.

Šlo je za tri zelo zahtevne zgodbe. To je največji plus vsega našega dela. Ker sem selektor že tri leta, sem moral narediti tudi rezultat.

Glede na mladost in neizkušenost vas je ekipa vendarle prehitela z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo.

Prehitevali so na koncu, na tekmah od avgusta naprej, ko so nanizali pet zmag in poraz. V javnosti sem govoril malo drugače, kot sem dejansko mislil. Imamo nekaj igralcev, ki so v tridesetem letu, zato ne bodo igrali več dolgo, še dve leti, torej še en kvalifikacijski ciklus, a obenem je velika verjetnost poškodb, statusi večine so pod vprašajem. Zato sem menil, da bi bilo lepo, če bi se vrhunec zgodil že z uvrstitvijo v Južno Afriko. Še zlasti, ker smo prišli tako daleč. Morda je celo bolje, da se je zgodba razpletla preko dodatnih kvalifikacij, ne glede na to, da nas je stalo ogromno živcev. Če bi šli na svetovno prvenstvo s prvim mestom v skupini, bi mnogi dejali, da so nam drugi pomagali. Zdaj pa smo premagali velesilo Rusijo in si strahovito dvignili ugled. To je zgodba, ki je veliko bolj sladka. Notranje zadovoljstvo, da smo premagali takšnega tekmeca, je veliko.

Tudi hierarhijo v ekipi ste vzpostavili zelo hitro.

K temu so prispevali značaj igralcev, ugled, ki ga imajo v svojih klubih, in moj način dela. Z nekaterimi igralci malo več komuniciram, vendar načeloma ne prihaja do razlikovanja. Zame so vsi enako pomembni, od ekonoma Čineta pa do najmlajšega Krhina.

Niste selektor diktator. Vas zanimata igrišče, priprava na tekmo, vmes imajo igralci veliko svobode.

Če jim daš svobodo, jim daš še nekaj drugega - veliko odgovornost. Rekel sem jim, da jim dam svobodo, vendar morajo prevzeti odgovornost. Včasih so takšni, da bi bilo treba zaropotati, toda moj način dela je pogovor. Nekateri pravijo, da bom to dobil kot bumerang v glavo. Začutil sem, da je treba ustvariti pozitivno klimo. Za treniranje ni veliko časa, zato je vse odvisno od vzdušja. Prav preko pozitivne klime so oblikovali klapo, v kateri so dve do tri skupine, a ko je treba, stopijo skupaj.

Vseeno ste pred mediji obvarovali svete kraje reprezentance: slačilnica, avtobus, fantovski večer prvi dan priprav...

Do medijev imamo zelo korekten odnos. Če si do nekoga korekten, je zelo velika verjetnost, da bo večina korektna do nas, vsi pač ne bodo nikoli. Zato novinarji razumete, da so nekatere stvari, o katerih ne govorimo. Zakaj bi vsakemu odpiral svojo kopalnico, dnevno sobo, kuhinjo. V zasebnem življenju sem se naučil, da ne izgubljam energije tam, kjer ne morem pomagati. Če pa bi se preveč zapirali, bi vi kopali v zakulisje in bi imeli le probleme.

Milan Miklavič je vaša desna roka, ni klasičen pomočnik, ampak trener s širokimi pooblastili. Slog vodenja slovenske reprezentance je podoben angleškemu sistemu. Vi ste Alex Ferguson slovenske reprezentance, Miklavič je prvi trener, ki preštudira vse taktične različice.

To je moj način dela. V sodobnem nogometu moraš imeti okoli sebe moštvo sodelavcev, ki imajo odgovornost vsak na svojem področju, a na koncu ima eden vedno zadnjo besedo. Ko sem podpisoval pogodbo z Nogometno zvezo Slovenije kot selektor, sem si želel, da nekdo podpiše pogodbo še kot trener, ne pa kot človek, ki nosi stožce ali markirne majice. Pri meni je trener človek, ki ima odgovornost, predvsem pa nogometno znanje, in slednjega ima Milan Miklavič ogromno.

In ogromno energije za delo.

Midva se nikoli ne ustaviva. Vključili bi lahko še kakšnega strokovnjaka, kajti znanja ni nikoli dovolj. Imava zelo podobne poglede na nogomet, zato je veliko lažje.

Z Mariborom ste bili državni prvak in v ligi prvakov, z reprezentanco ste na svetovnem prvenstvu. Primerjava dosežkov.

To so trije vrhovi v moji karieri. Ne bom vlekel primerjav, vsaka stvar je svoja zgodba, a vendarle moram biti zadovoljen s tem, kar sem že dosegel pri svojih 48 letih. To pa ne pomeni, da ne bom že jutri začel raziskovati naprej, iskal novih znanj in se učil iz položaja, v katerem smo zdaj. Dobro se zavedam, da bodo prišli tudi porazi, in na to bom pripravljen.

Kakšen je nov izziv za vas? Še en ciklus z reprezentanco, nato pa trener v klubu v eni izmed petih najboljših lig na svetu?

Ko sem se vozil v Ljubljano, sem se v nekem trenutku vprašal, kaj bom naredil, če bo res kdo priletel in mi dal konkretno ponudbo. Na to sploh nisem pripravljen, ne razmišljam o tem, ampak le o trenutku, v katerem sem. S predsednikom Nogometne zveze Slovenije Ivanom Simičem sva se nekatere stvari dogovorila, a določenih zadev še nisva dorekla. To je zdaj njegov problem in ne moj. Dal sem besedo, da bom še selektor, a nisem še ničesar podpisal. Zame je največji izziv delati s temi fanti. Zdaj zanima bolj, kako bomo vsi skupaj reagirali, ko gremo na svetovno prvenstvo. To je največ, kar se ti lahko zgodi v reprezentančnem nogometu, več bi bilo le še, če pridemo v finale svetovnega prvenstva. Zdaj bo treba stvari organizirati, se pripraviti in se pokazati pred vsem svetom.

Rusi so imeli izbrano bazo v Južni Afriki že pred dodatnimi kvalifikacijami. Kaj pa Slovenija?

Mi nimamo še nič izbranega, ker tega nisem dovolil. Nisem dovolil niti, da bi pripravili šampanjec za primer zmage proti Rusiji. Le majice so natiskane, pa še te so tiste, ki smo jih imeli pripravljene že v San Marinu. A so tudi to naredili brez moje vednosti in sem bil kar malo jezen. Za nekatere stvari je bolje, da se zgodijo spontano.

Kako se boste sploh lotili projekta svetovno prvenstvo?

Čaka nas ogromno dela. Boštjan Gasser, deklica za vse v reprezentanci, mi je po tekmi v Mariboru rekel, zdaj smo pa tam. To pomeni nov izziv, motiv, učenje, v takšni situaciji še nismo bili. Vse je popolnoma novo. Slovenci s svetovnim prvenstvom že imamo izkušnjo, pozitivno in negativno. Ravnati moramo preudarno. Prepričan sem, da ne bomo slabo igrali, da bi nas moralo biti česarkoli sram.

Srečko Katanec je imel prav na svetovnem prvenstvu trk z Zlatkom Zahovičem. Vi ste ga imeli lani spomladi z Robertom Korenom, a ste ga razrešili v obojestransko korist.

To je zgoda, o kateri niti Robi niti jaz nisva hotela govoriti v javnosti. Ko mi je razložil, za kakšno stvar je šlo, moram priznati, da takrat nisem imel prav, ker nisem poznal problemov, ki jih je imel. Robi se je vrnil v reprezentanco tak, kot ga ekipa potrebuje, in našla sva skupni jezik, ki je dober za reprezentanco. Med nama ni bilo ničesar na osebni ravni, kot je mislil marsikdo.

Vseeno je Robi s kapetanskim trakom postal povsem drugačen človek, pravi vodja.

Kapetanski trak je zame pomemben le zato, ker nekdo pač mora peljati ekipo na igrišče. Hierarhija je postavljena v reprezentanci s Handanovičem, Korenom in Novakovičem. To so zame igralci, med katerimi bi vsak lahko nosil kapetanski trak. Raje imam kapetana v polju, ker je vratar včasih sto metrov daleč od neke situacije, ko bi moral reagirati. Robi se je popolnoma postavil v službo reprezentance in kapetanskega traku, ki mu nalaga še večjo odgovornost.

Ali ste pričakovali, da bo odziv po vsej državi tako evforičen?

Vesel sem, da je bila Slovenija že po prvi tekmi v Moskvi videti bolj enotna. Upam, da bo nogometna Slovenija ostala tako enotna. Moja največja želja je, da bi naš uspeh sprovociral oziroma spodbudil ljudi, ki se v nogometni Sloveniji še vedno delijo na vzhod in zahod, bele in črne, leve in desne, da staknejo glave skupaj in začnejo delati skupaj v dobrobit slovenskega nogometa. Razmere niso dobre. Ta reprezentanca je svetla točka, zelo bi bil vesel, če bi vsaj delno pripomogli k temu, da bi ljudje začeli razmišljati bolj enotno.

Kje so skrajne meje sedanje ekipe?

Vrhunca še nismo dosegli. Proti Rusiji smo znova odigrali del najboljše tekme, a v določenem trenutku bi morali tekmo zapeljati v veliko mirnejšo končnico. Način, kako so se fantje lotili Rusov, je vrhunski. Velik del uspeha je v glavi. Fante sem prepričeval, da lahko tečemo toliko kot Rusi, ampak želje ne morejo imeti nikoli večje kot mi. Ljudski vrt je petkrat večji in boljši domači štadion kot Lužniki. Dodati je bilo treba le še samozavest in predrznost. Na koncu se je zgodilo tisto, na kar sem jih vseskozi opozarjal - da se ne smejo prepustiti emocijam. Ko so videli, da imajo igralca več in pozitiven rezultat, so jih začele voditi emocije, pogledi so vse bolj bežali proti semaforju, zato so se zgodile nekatere stvari, ki bi nas na koncu lahko pripeljale do tega, da bili danes razočarani, še vedno pa ne poraženci, ker to v nobenem primeru nismo mogli biti.