Stane Kavčič, politik, ki je barko prezgodaj usmeril proti zahodu

"Kavčič je bil zelo načitan človek, čeprav brez formalne izobrazbe," razlaga profesor za sodobno zgodovino Božo Repe. "To, da ni končal gimnazije, je kasneje vedno občutil kot manko."

Profesor Repe sledi zgodbi Staneta Kavčiča že od začetkov svoje akademske kariere. V arhivu Centralnega komiteja (CK) Zveze komunistov Slovenije je pred poltretjim desetletjem delal kot arhivist. "Moral sem oštevilčiti dokumente, ki so bili tedaj še zaupni. A ko sem jih sredi 80. let prebiral, sem hitro spoznal, da je bil vzrok tedanje krize v Jugoslaviji ravno v tem, da so v začetku sedemdesetih povozili politiko Staneta Kavčiča. Tedaj je v meni dozorel sklep, da je treba to ljudem pokazati."

Zadnji korak v to smer je bil narejen prejšnji teden, ko so v ljubljanskih knjigarnah na police postavili novo knjigo dr. Boža Repeta in dr. Jožeta Prinčiča, Pred časom: portret Staneta Kavčiča.

"Stane Kavčič je bil politik velikega formata, kot ga Slovenija v zadnjem času ni imela," je prepričan dr. Jože Prinčič, gospodarski zgodovinar in znanstveni svetnik na Inštitut za novejšo zgodovino. "Imel je karizmo. Zavedal se je moči medijev, hkrati se ni bal iti med ljudi. Bil je preudaren in pragmatičen. Imel je vizijo gospodarskega napredka Slovenije in je zagovarjal njene nacionalne interese. Leta 1969 in 1970 so ga novinarji poimenovali oče nacionalne ekonomije."

Podoben pogled na Kavčiča imajo tudi v Mariboru. Mateja Ratej je doktorica znanosti, ki se ukvarja s politično zgodovino med obema svetovnima vojnama. Četudi Staneta Kavčiča mnogi povezujejo z valom liberalizma v Jugoslaviji, ko je bil predsednik slovenske vlade v letih od 1967 do 1972, ga dr. Ratejeva veliko raje izvleče "iz kanona nacionalne zgodovine". "Tudi zato, ker je vsaka oblast slejkoprej predmet uzurpacije. Z vidika svobodne, emancipatorične politike je Kavčič zanimiv že veliko prej. Rojen je bil v času oblikovanja prve jugoslovanske države, ki je ves čas sistematično preganjala komunistično politiko, ki ji je Kavčič pripadal. Represivni ukrepi oblasti so se izrazito pomnožili v od leta 1935 do 1938, ko je bil Kavčič v najstniških letih." Dr. Mateja Ratej je prepričana, da je to Kavčiča ključno izoblikovalo kot mislečega človeka.

Ko je prišla vojna, je šel Stane Kavčič med partizane. Leta 1941 je postal član komunistične partije in kasneje deloval kot mladinski funkcionar. Dr. Prinčič razlaga, kako se je Stane Kavčič razvijal iz dogmatičnega politika in ministra za industrijo leta 1950. "Sledili sta dve leti in pol, ko je predsedoval svetu za predelovalno ekstrativno industrijo, nato je bil podpredsednik republiške vlade in od leta 1958 predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Sooblikoval je gospodarsko življenje in podrobno spoznal padce, vzpone in stranpoti socialističnega gospodarstva. Zavedel se je kontradiktornosti. Govorili so o najnaprednejših produkcijskih odnosih, plače in produktivnost pa so bile nizke. Udarila je inflacija. Postalo mu je jasno, da model razvoja, ki temelji le na industrializaciji ne gre več naprej. Že leta 1965 mu je bilo jasno, da se mora Zveza komunistov umakniti iz neposrednega urejanja gospodarstva. Zahteval je, da se odnose med federacijo in republikami postavi na ekonomske temelje, kar je pomenilo, da vsaka republika dobi, kar ustvari, in s tistim razpolaga. To je bila tedaj novost. Postal je politik, ki je verjel, da so v gospodarstvu nujni trg, delovanje zakonov vrednosti in direktorji."

Kot konsistentnega človeka in pragmatičnega politika so si Kavčiča zapomnili tudi tisti, ki so ga le bežno srečevali. Nuša Kerševan, županja Ljubljane med letoma 1986 in 1990, je Staneta Kavčiča prvič srečala, ko je bila v 60. letih kot ekonomistka in debatna stenografka zaposlena v CK. "Bil je stvaren politik, ne gostobeseden. Kar je rekel, je držalo." Kasneje, ko je Nuša Kerševan delala v Slovenijalesu, je Kavčič postal predsednik vlade Slovenije. "Vsi smo občutili, kako so se nekatere stvari sprostile. Veste, Kavčič je bil idejno zelo močan človek. Znal je pridobiti prave ljudi in potem je znal z njimi tudi delati. Za politika je to nujno."

Kavčič je že prvo leto svojega predsedovanja sprožil vihar med partijskimi politiki, saj je leta 1968 Center za raziskovanje javnega mnenja pri tedanji predhodnici Fakultete za družbene vede začel izvajati raziskave javne podpore politikom. Z njimi je moral zelo hitro prenehati, kot piše v svoji knjigi Rdeča Slovenija dr. Božo Repe, saj je bil Kavčič nesprejemljivo bolj priljubljen kot drugi politiki. Konec 60. let je Kavčič jasno videl, da se mora Slovenija obrniti na zahod, pripoveduje dr Repe. Državo je mislil moderno. "Poudarjal je, da moramo graditi na znanju, turizmu, vlagati v prometno infrastrukturo in v panoge, ki so še sedaj propulizivne. Danes to z zamudo in brez pravega koncepta uresničujemo. Kavčič je imel tedaj načrt, kako to izpeljati postopoma, brez velikih ekonomskih šokov."

Leta 1972 se je bil Stane Kavčič prisiljen umakniti iz politike. Titova Jugoslavija ni prenesla, da bi se usmerila v bolj liberalno smer. Zmagali so neostalinizem, institucionalna togost in omejevanje svobode. Naslednjih 15 let, do svoje smrti leta 1987, je Stane Kavčič preživel v družinskem okolju v Ljubljani in Strunjanu. Ves čas so ga nadzorovali, vendar je vseskozi na skrivaj pisal osebni dnevnik. "Umik iz politike je bil zanj nedvomno poraz. Po duši je bil politik," je prepričan dr Repe. "Imel bi možnost, da se počasi vrne v politiko, kar so mu nekajkrat namignili, če bi se odrekel svojim stališčem. Tega ni hotel. Vrniti se je hotel skozi glavna vrata, ne kot poraženec s sklonjeno glavo. Zato je čakal."

Dr. Mateja Ratej je prepričana, da se ne kaže obremenjevati z vprašanjem, kaj nas lahko Stane Kavčič nauči. "Odgovor je konkretno nič. Četudi se védnost nalaga iz roda v rod, preizkušenih zgodovinskih formul ne moremo brez posledic cepiti na novo realnost. Pomembno je, kako se ga spominjamo. To je ključnega pomena za konstrukcijo realnosti sodobnega trenutka; kakšen vrednostni sistem negujemo kot skupnost in kako se izgrajuje skupinska, naša nacionalna identiteta."

Zgodba Staneta Kavčič je zgodba o junaku. Otrok, ki ga je cerkev razumela kot pankrta, se je z ekonomskega dna vzpostavil kot vodilni slovenski politik. Želel je uresničiti vizijo Slovenije kot moderne in uspešne družbe z močnim občutkom za socialno pravičnost in solidarnost. Vendar je treba, kot opozarja tudi dr. Repe, zgodbo Staneta Kavčiča razumeti v širšem kontekstu obdobja, v katerem je živel. Njegova pot je enkratna in odločilno zaznamovana s časom in prostorom, v katerih je živel.