Zahod ga vseeno še ni sprejel, Američani so preizkušali teren in taktizirali. Nudili so mu pomoč, a obenem vsiljevali svoje pogoje. On pa je moral nujno posodobiti in opremiti svojo vojsko, in tudi nahraniti ljudi. Sredi teh političnih problemov je namreč Jugoslavijo pestila tudi huda suša.

O teh letih Tito govori v svojem nedavno odkritem dnevniku, katerega dele je objavil Večernji list. V dnevniku govori o svojih razgovorih z Američani in o njihovi pomoči za izboljšanje obrambnih zmogljivosti države. A ena ključnih novosti, ki do sedaj ni bila znana, je podatek, da je iz strahu pred napadom Sovjetske zveze in njenih satelitov na Jugoslavijo izdelal tudi načrt umika iz Jugoslavije.

Pomoč zaradi suše

Že pri prvem vpisu v dnevnik, takoj izvemo za pogovore z Američani: "Danes ob pol desetih sem na pogovor poklical generalpolkovnike Ivana Gošnjaka in Kočo Popovića. Tema pogovora je bila pomoč zaradi suše, ki nas je zadela, in zaradi katere smo se obrnili na ameriško vlado.“ V nadaljevanju piše, s kakšnim izgovorom bi ZDA lahko začele dajati pomoč Jugoslaviji, tako da bi se lahko vladajoča administracija izognila neprijetni razpravi v ameriškem Kongresu.

Tega dne je Titu ameriški ambasador v Jugoslaviji George Allen prenesel posebno sporočilo ameriške vlade, da bi ZDA Jugoslaviji lahko nudile pomoč izven Kongresa, toda pod pogojem, da ameriški predsednik Truman objavi, da jim pomagajo iz obrambnih razlogov za Jugoslavijo, ker so suše v zadnjem času oslabile njene sposobnosti obrambe. Tito komentira, da „se razume, da bi se kolegi strinjali s sprejetjem predloga ameriške vlade, ker brez takšne pomoči ne bi mogli vzdrževati tolikšnega dela vojske v času, ko je naša država tako ogrožena z Vzhoda. Dan pred tem sem se o tem sporazumel tudi z Rankovićem, Djilasom in Kidričem.“

Kljub iskanju pomoči pri kapitalističnem Zahodu, je bil Tito glede na svoje zapise v dnevnik prepričan, da je njegov komunistični prevrat večen.

Hitri ukrepi

Tito je bil v tem času vseskozi obremenjen zaradi nevarnosti mogoče invazije Sovjetske zveze ali njenih satelitov. O tem spregovori 4. decembra: „Sklical sem zasedanje politbiroja Centralnega komiteja ob prisotnosti vojaških voditeljev Popovića, Gošnjaka in Dapčevića. Zahteval sem, da se hitro sprejmejo izredni ukrepi zaradi nevarnosti presenečenja s strani Vzhoda. Sklenili smo, da naj si nekateri voditelji najdejo začasna stanovanja v drugih krajih in da tudi člani Politbiroja z družinami spijo na po različnih mestih, če bi se primerilo nočno bombardiranje. Operativni del Generalštaba se spet seli iz Beograda.“

21. decembra pa Tito prvič piše o svojem načrtu umika iz države v primeru napada z Vzhoda: „Po akademiji sem na svojem domu dolgo sedel s kolegi Kardeljem, Markom (Aleksandrom Popovićem) in Điđom (Milovan Djilas), pogovarjali smo se o tem, kaj vse moramo storiti v primeru, da nas napadejo, v primeru, da ne zdržimo dolge vojne na našem ozemlju itd. Vprašal sem prijatelje, kaj mislijo o tem, da se z močno vojsko umaknemo iz države in se kasneje z njo tudi vrnemo, saj bomo le na ta način rešili socializem v naši državi. Vsi trije so se popolnoma strinjali, tako kakor sta se prejšnji dan strinjala Gošnjak in Popović.“

Nekaj dni pozneje je že oblikoval poteze v primeru napada: „V primeru premoči sovražnika umakniti glavnino vojaških moči in mladino iz države v določene baze zaradi reorganizacije in priprave na tretjo fazo, v državi pa voditi partizansko vojno z ne več kot 100.000 do 150.000 borci. V tretji fazi vdreti v državo in napasti okupatorja z dobro oboroženimi in spočitimi enotami.“

Britansko orožje

Poleg Amerike se je Tito želel obrniti tudi na Veliko Britanijo. Tako 22. januarja 1951 piše, da se je odločil v London poslati Djilasa, da bi ta poskusil pridobiti orožje za jugoslovansko vojsko.

Isti dan je zabeležil še eno pomembno odločitev: „Da bi nekako izboljšal svoje slabo znanje angleškega jezika, sem te dni začel z učenjem angleščine, in to štirikrat dnevno. Moj profesor je Pjanički z ministrstva za zunanje zadeve.“

Dan kasneje se vrača na Djilasa: „Včeraj zvečer je Djilas odšel v Anglijo. Upam, da bo imel tokrat več sreče kot takrat, ko sem ga nazadnje poslal v Moskvo.“

Učenje angleščine mu je šlo vse bolje. Drugega februarja piše, da je v filmu, ki ga v Jugoslaviji snema neka zahodna filmska ekipa „spregovoril v angleškem jeziku“, deset dan kasneje pa piše, da ne skriva zadovoljstva nad naučenim. Nato se dnevnik hitro konča, brez razlage. Nazadnje piše o Američanih in pomoči, na katero upa.