Tilia Olimpija, klub, pri katerem je Vnuk preživel večino kariere, je ob slovesu enega svojih najboljših igralcev priredil novinarsko konferenco, v petek pa bo na sporedu še uradna poslovilna slovesnost na ledeni ploskvi na tekmi lige Ebel z Beljakom.
Ob Vnuku so se na njegovem slovesu zbrali vodilni možje ljubljanskega kluba ter predsednik Hokejske zveze Slovenije Ernest Aljančič, ki niso skoparili s pohvalami na račun dolgoletnega kapetana ljubljanske ekipe in slovenske reprezentance. Odslej v Olimpiji tudi nihče več ne bo nosil zaščitnega znaka Tomaža Vnuka, številke 24, dres s to številko pa bodo obesili pod strop dvorane Tivoli, ki je bila Vnuku pravzaprav drugi dom.
"Če bi še vlekel, je vprašanje, kako bi se končalo. Vsak športnik začuti, da pride trenutek, ko ne gre več. Jaz sem to začutil, zato sem prekinil pogodbo. Življenje gre naprej, hokej gre naprej in to je to," je uvodoma dejal Vnuk. V klubu so mu podarili zadnji (bel) dres s številko 24 in njegovim imenom, hokejist pa je dodal, da je pravi zadnji dres, zelenega, s katerim je odigral zadnjo tekmo 27. septembra z Albo, podaril svoji mami, najzvestejši navijačici v vseh letih kariere.
"Drugo leto bom poklical igralce, ki so zaznamovali mojo kariero. Bilo jih je kar precej in upam, da se nam obeta še en spektakel, na drugi strani pa bo verjetno, no, skoraj zanesljivo Olimpija. Upam, da bom takrat še zadnjič drsal pred polno dvorano Tivoli," je še eno osebno poslovilno tekmo napovedal Vnuk.
"Zmeraj težje se je motivirati in ko to spoznaš, je pravi trenutek, da odnehaš. Tudi letos nisem zamudil nobenega treninga. Treba je biti pošten do sebe in dati vse od sebe na vsakem treningu. Druga stvar pa je, kako sploh prideš do tja," je enega od razlogov za slovo opisal Vnuk, ki je sicer priprave na novo sezono oddelal v polni meri.
"Doma sem čez cesto in najlepše je igrati doma. Tivoli se me še ne bo rešil," je na pol v šali o povezanosti z Olimpijo dejal Vnuk in se spomnil tudi na najlepše trenutke v slovenskem dresu: "V reprezentanci je bilo nekaj nepozabnih tekem pred polnim Tivolijem. Drugače pa so bile čudovite vse tekme, na katerih smo zmagali. Nastop med elito je bil tudi čudovit, a je bil daleč od doma." Dotaknil pa se je tudi odnosov s predsednikom zveze Aljančičem: "To je zgodovina. Imela sva ogromno bitk, jaz sem bil kapetan, on predsednik. Ampak mislim, da sva jih tudi veliko rešila v prid hokeja. Zdaj bodo to delali drugi."
"Ta trenutek je prežet z emocijami. Spominjam se Tomaža, ko je bil star štiri leta in ga je oče prvič pripeljal v Tivoli. Skupaj sva preživela veliko časa, kot soigralca le krajše obdobje, saj je njegova generacija takrat šele prihajala, mi pa smo se poslavljali. Precej več pa v moji vlogi trenerja in menedžerja. Gre za največjo kariero, ki je bila v hokeju v Sloveniji. Tomaž je pustil ogromen pečat povsod, kjer je nastopil," je ob slovesu Vnuka dejal Matjaž Sekelj, direktor Olimpije.
Tudi predsednik HZS Ernest Aljančič je poudaril, kako pomemben je bil kot igralec in osebnost Vnuk v reprezentančni vlogi: "V dolgih letih sodelovanja sva bila velikokrat na različnih bregovih. A uresničili smo naše želje, spletli smo reprezentančno hokejsko pravljico. To ni konec kariere. Končan je igralski del, z velikim veseljem pa pričakujem Tomaža v novih vlogah, morda že na svetovnem prvenstvu v Ljubljani," je predsednik zveze pustil Vnuku odprta vsa vrata in mu za lažji prehod od aktivnega igranja v hokejski pokoj podaril gorsko kolo.
Vnuk se bo v naslednjih mesecih posvetil družini - nedavno je dobil drugega otroka -, o prihodnosti pa za zdaj še ni želel govoriti. Dejal je le, da bo nedvomno povezana s hokejem, ki je del njegovega življenja že od najzgodnejšega otroštva: "V hokeju bom še ostal, v kakšni vlogi, se bom pa še odločil."
Olimpija in Tomaž Vnuk sta povezana že od njegovih hokejskih začetkov. Za člansko ekipo je prvič zaigral že nekaj let pred osamosvojitvijo Slovenije. Z zeleno-belimi je osvojil sedem naslovov državnega prvaka, v Sloveniji pa se je preizkusil še v Celju, na Bledu, pri Alfi in na Jesenicah, a večino kariere je preživel v Tivoliju. V tujini je eno sezono nastopal v kanadski ligi WHL, štiri v avstrijskem Feldkirchu, kjer je z evropskim naslovom leta 1998 dosegel tudi enega največjih uspehov v karieri, ter eno v Beljaku. Na reprezentančni ravni je sodeloval na enajstih svetovnih prvenstvih ter se leta 2001 s Slovenijo prvič v zgodovini prebil med elito svetovnega hokeja. Skupno je v dolgi karieri dosegel 476 golov in dodal 391 podaj na 639 tekmah.
